3. okt 2007 13:45
Meni je pomembno, da bo sinova partenrka imela rada mojega sina. Če bo njemu dobra, zakaj ne bi bila meni? Tudi če bi jaz imela kakšne pomisleke - znjo bo živel on, ne jaz, in nihče od nas ne ve, kaj se dogaja za zaprtimi vrati. Zunanji videz je eno, odnosi na štiri oči nekaj drugega.
Snaha sem že več kot 20 let. S taščo imava odličen odnos. Res je sicer, da sem s seboj v njihovo hišo prinesla dediščino v smislu "ni ti treba imeti rad moževih staršev, a vsaj spoštovati jih moraš, ker sta starša človeka, ki si si ga ti izbrala". No, izkazalo se je, da si moževi starši poleg spoštovanja zaslužijo tudi veliko mero ljubezni. Mi je pa tašča povedala, da je potem, ko je videla, da gre za resno zvezo, nekaj časa hudo trpela, ker se ji je zdelo, da zaradi druge ženske izgublja sina. Pa moj mož ni edinec, ima tudi mlajšo sestro. No, potem je rekla, da je začela razmišljati v smislu: zakaj bi na to gledala, kot da izgublja sina, če pa lahko gledat tudi tako, da še enega otroka dobi zraven? In ko je to presegla, mi je rekla, je bilo vse skupaj lažje. Predvsem njej, ker od nas nihče ni opazil, s kakšnimi pomisleki se je ubadala.
Za dober odnos je potrebna strpnost obeh strani. Jaz sem tip, ki kdaj kaj spregledam ali preslišim, ker sem vendarle mlajša, sem se pa s taščo vednopogovarjala podobno kot z mamo - torej spoštljivo, čeprav včasih tudi z dvignjenim glasom. In še enkaj mi je položila na srce, ko sem se preselila k njim: da pri njih lahko vsak vsakemu vse pove, a tudi dobi z enako mero nazaj. In tako smo se ravnali vseh teh 20 in nekaj let, in je šlo. Smo se odkrito pogovarjali o vsem, sklepali ševilne kompromise, vsak je kdaj popustil, predvsem pa smo bili odkriti in vedno smo se držali dogovrjenih okvirjev. In kljub življenju v isti hiši smo zmogli brez vtikanja v zasebnost posamezne družine (tri družine smo pod eno streho). Ne rečem, da včasih ni bilo naporno, a to so bile izjemne situacije in vselej smo jih presegli.
Na podlagi lastnih izkušenj sem prepričana, da lepa beseda lepo mesto najde, tudi med snaho in taščo.
Dovolj dobro se poznam, da se v odnos sina in njegove paretnerke ne bom vtikala. Kolikor bosta pustila blizu, jima bom na razpolago (pa hčeri enako, jasno) in v pomoč, predvsem pa se ne bom vtikala v njune zadeve. Če sodim po mojih in moževih starših, vem, da je to možno.
Je pa res, da so želje eno, življenje pa nekaj drugega. Mamamia
mamamia