T`ga za Jug

Dan5

To naj bi bil ležeren dan. Dan za izlet z ladjico do Sv. Nauma. Tako smo se zjutraj sprehodili do pomola z ladjicami in si prvič ogledali vsaj delček okolice jezera. Ohrid je tipično staro turistično mesto, kjer določene stvari postanejo rutina – jutranje čiščenje ceste, obtrgovanje odcvetelih cvetov v lepih nasadih, zalivanje trave, odpiranje senčnikov, prve kavice v lokalčkih ob cesti....kot že mnoga desetletja. Vse poteka kot je treba. Še race in labodi plavajo mimo prvih sprehajalcev, da bi izpolnili sliko turističnega raja.

Vožnja je bila prijetna, opazovali smo vedno nove in nove plaže, hotele, mimogrede smo prišli na cilj – lep kamnit pomol, nad njim samostan, park.

Ogledali smo si vse skupaj, se sprehodili po samostanskem vrtu - že kar malo kičasto prepredenemu z umetnimi potočki, slapovi, mostički, mnogimi pisanimi pavi - poslikali, potem pa šli raziskovat še okolico. Vse naokrog so prodajali ohridske bisere in druge spominke, na bližnji plaži so se sončili in kopali pretežno Nizozemci. Potem smo zagledali vabilo za vožnjo do izvira Črnega Drina in smo bili jasno takoj za to. Sedli smo v čoln in simpatičen mlad fant nas je zapeljal po reki navzgor po ovinkasti strugi, nad katero se je sklanjalo bujno zelenje.

Tišina, popoln mir so kalile le majhne račke – čolnar jim je rekel norke, ki so se ob trsju potapljale in iskale kosilo. Voda je ledeno mrzla, čista, od povsod pa je brbotalo in vrelo. Tako je polna apnenca, da baje brez mešanja z jezersko vodo teče skozi jezero do Struge. Ko smo prišli do začetka, izvira, je bila tam med drevjem cerkvica. Čolnar je povedal, da je prvotna propadla, sedaj so na njenih temeljih zgradili novo in čaka se le še primeren praznik, da jo posvetijo in obesijo ikone. Ko smo se vračali, je čolnar povedal, da je pomladi vozil skupino Ljubljančanov, ki so ga podražili, če jih odpelje še ven na jezero in do Ohrida za 200 evrov. Odgovoril jim je, da takoj – le šefu mora javiti odsotnost. Bili so presenečeni, češ »fant, ali veš koliko je to kilometrov?«, pa jim je odgovoril »ali vi veste, koliko je tukaj 200 evrov?« Mimogrede nam je še povedal kako izgleda ohridska postrv, da nam ne bi kje podtaknili kaj drugega.

Znanje smo šli takoj preveriti v gostišče na otočku pred izlivom reke v jezero. Dali so nam mizo na leseni terasici nad vodo, pod krošnjo drevesa. Ko smo videli jedilni list in vso tisto ponudbo, smo prosili da nam pripravijo degustacijo čim več jedi. In so se resnično izkazali! Hitro je bila miza polna majhnih posodic najrazličnejših jedi. Ogromno raznih zelenjavnih omakic, solatk, različne pite, meso, ohridska postrv...navdušila me je neka pražena zelenjava – paprika, melancane, bamija, paradajz in kaj vem kaj vse je še bilo notri, vsekakor se je moralo pražiti počasi in dolgo. Pa džomlaze in komad.... Moram pa reči, da me je razočaral gravče na tavče. Ne samo tu, povsod v Makedoniji je to precej omledna, celo redka zadeva. Sama naredim ta fižol s precej zelenjave in začimbami, podobne gostote kot prebranac, pikantno. Očitno delam narobe, a bom nadaljevala tako, se mi zdi boljše.

Popoldne smo se vrnili nazaj v Ohrid. Dopoldanski oblaki so se razkadili in spet je sijalo sonce.

Večer smo pa izkoristili za počitniško sprehajanje po ulicah starega Ohrida. Tako klasično – stikanje za spominki, ogledovanje izložb, posedanje in ogledovanje drugih, ki so počeli isto.

Dan 6

Dopoldne je bilo rezervirano za ogled Galičice, narodnega parka. Pravzaprav smo hoteli priti na razgledišče – vrh s katerega je lahko videti hkrati Ohridsko in Prespansko jezero. Zapeljali smo se na cesto v park, ki je zelo lepo urejen. Sredstva za ureditev so prispevali Nemci, ki so očitno imeli vpliv na ureditev.

 Poti so lepo urejene, dosti je informativnih tabel, klopi, prostorov za piknike, razgledišč – ampak tistega, ki smo ga iskali – nismo našli. Kasneje smo ugotovili, da smo se preveč zanašali na nek podatek, da je ta točka 800m od konca asfaltirane poti. V resnici je do nje od tam več kot ura hoje, vsaj tako smo slišali kasneje. Nekaj časa smo izgubili z iskanjem tega našega cilja, potem pa smo se odločili, da gremo Prespansko jezero pogledat kar od blizu. Zapeljali smo se torej navzdol skozi gozd, trajalo je nekaj časa, a prišli smo v drugačen svet. Najprej zaprt, opustošen hotel, potem zanemarjen kamp, okoli katerega si nismo bili na jasnem ali je aktiven ali ne, pa mirno jezero, nikjer nikogar, niti čolna, še ptice ne. Popoln mir, tišina. Hoteli smo nekam na kavo, a vozili smo mimo samih nasadov jablan, jablane do koder ti seže oko, mimo majhnih zaselkov, skoraj smo obupali. Potem smo pa le prišli v neko vasico s trgovino in restavracijo. Slednja je bila moderna zgradba, lepo urejena, lokal je bil že povsem pripravljen na bližnjo ohcet – vsi stoli z belimi prevlekami, rožnatimi pentljami... lastnik (spet eden od »slovenskih« vojakov – Črnomelj) je povedal, da področje praktično živi od nasadov jabolk. Baje je to že zelo dolgo, z jabolki so oskrbovali vso bivšo Jugoslavijo, razen Slovenije (ki je imela dovolj svojih nasadov jabolk), Turizma nimajo in ga tudi nikoli niso kaj dosti imeli. Povedal je, da med marcem in septembrom praktično vsak vikend organizira poročno slavje. Takrat je namreč dela s sadovnjaki manj in se ljudje laže odločajo za zabave in slavja. Domov se hodijo poročat tudi izseljenci. Potožil je, da so gostije postale skromne, le še do 300 ljudi se zbere (!?). Včasih jih je bilo še enkrat toliko. Po kavici smo se odpravili nazaj in ga pustili v miru zaključevati priprave na vikend.

Na poti nazaj v Ohrid smo zavili s ceste še toliko, da smo obiskali l.2008 zgrajen Zaliv kosti , muzej - pravo pravcato kolišče, zgrajeno v plitvini jezera. Prekrasno – nad kristalno čisto zelenkasto vodo so zgrajene hišice iz vej in blata, vse opremljene tako kot naj bi bilo nekoč. Na kopnem pa lep park, restavracija, terase. Razmišljali smo o Bobrih J.Jalna in o tem, da bi tudi Ljubljana lahko imela kaj podobnega, pa nima.

Na Ohridu smo šli takoj na trdnjavo, jo oblezli in poslikali panoramo z vseh strani. Potem pa cerkev sv. Sofije (11.stol.,krasne ikone, zadeva je trenutno v fazi restavriranja), pa antični amfiteater, pa ikone, pa Kaneo in tamkajšnja ljubka cerkvica – cerkev je na Ohridu perverzno veliko – 365, za vsak dan ena. Enostavno nimaš volje, da bi v kratkem času ogledal vse. Pogledaš nekaj najbolj znanih in tvegaš da si izpustil kakšno, ki bi ti bila še veliko bolj všeč. Ena za pokušino, s Kanea:

Potem pa hrana. Na internetu so zelo hvalili Dalgo, pa smo šli tja. Ozke uličice do tja pa na lepem niso bile tako romantične, ker se je promet zagozdil. Ampak – naš dnevni šofer tudi ni bil kar tako in je virtuozno pripeljal kombi mimo nejevernih gledalcev. Restavracija? Prijetna, res nad jezerom, res labodki skoraj na dosegu roke, prijazna postrežba, prijeten ambient. Prvič smo se seznanili s temjaniko – belim vinom, zelo aromatičnim. Hrana je bila dobra, nič pretresljivega, vino je pa navdušilo.

Potem smo poslikali še Cirila in Metoda, pa Ohridskega čudodelca, kupili smo še nekaj biserčkov za spomin, potem smo pa zaključili dan. Je bil tako izpolnjen, da je bilo dovolj.

Mimogrede je treba reči še kakšno o osebju hotela – sama mladina. Na začetku smo po svojih staaarih izkušnjah menili, da bo zaradi slabega razumevanja makedonščine morda najbolje uporabljati »srbohrvaščino«. Pa ni šlo. Mladi se tega tako kot pri nas ne učijo in slabo razumejo. Tako smo se enostavno sporazumevali vsak v svojem jeziku – če nismo momljali, smo se čisto lepo razumeli.