NA JUŽNEM OTOKU IN BALKANU 9.DEL

Po zajtrku sem mojo željo povedal gazdi in ga proisl, da naj mi preskrbi kakšnega v redu taxista, kajti bolj udobno je, če te po neznajih poteh nekdo vozi. Bil je začuden nad mojo željo in me vprašal, kaj za vraga bom na Palah počel, češ,saj tam ni kaj videti. No kljub temu je klical enega svojega prijatelja taxista in ta je po slabi uri prišel po naju. Z merecedesem, kaj pa drugega ena velika izvedba , razred S . Zmenili smo se za ceno, hotel je 30 evrov za pot tja in nazaj, na Palah pa lahko ostaneta kakor dolgo želita, jaz vaju bom čakal. Povedal je še da je Šemso, Musliman , takoj mi je pokazal , kje ga je na vratu zadela krogla in kje je potem izstopila in še dodal, da ni bil nek hud borec, vendar je pa branil svojo avlijo pred srbskim napadalcem. Zgovoren človek in takoj smo se zaštekali. Pot do Pal sicer ni dolga vendar so rabno prenvaljali cesto in predor pod enim hribom tako da smo moralo po obvozni cesti čez hribe. Silno slaba je bila ta cesta, ozka in strma ampak Šemso jo je očitno dobro poznal vozil je hitro, tako da sem nekajkrat pošteno zacvikal ko je šel na polno v ovinek in ni viedel pred seboj niti metra.

PRIHOD NA PALE

Po več kot uri vožnje smo prispeli na Pale, prvi vtis ,ki sem ga dobil je bil , da je to neko zanikrno hribovsko gnezdo res nič posebnega. V centru smo se parkirali in najprej šli na kavo i piče, se zmenili, da se čez kaki dve uri dobimo ravno tukaj in midva sva šla po svoje. Pa res ni bilo kaj videti. Tudi hiša Karađiča me je razčarala, nič kaj pompozna ali kako drugače izstopajoča ni ,povsem navadna podeželska hiša je to. Vendar za se nisem moegl znebiti občutka, da je bilo v njej in okolici polno zlobe, hudobije in najslabši človekovih nagnjenj. Tudi ljudje,ki sva jih srečevala so se mi zdeli čudni, potuhnjeni, prežeči, nezaupljivi. Povsem drugačni kot Sarajlije.

STARI DEL

Center kraja se močno obnavlja , zidajo se trgovski centri, kaj pa drugega, pa stanovanjski bloki in so taki,kot povsod na tej naši Zemlji. Na cestah je pa neverjetno veliko potepuških psov, očitno se nihče z njimi ne ubada kaj prida, žena je ugotovila , da so na videz zelo srečni in zadovoljni.

PASJE ŽIVLJENJE NA PALAH

Po dobri uri sva se vrnila do dogovorjenega lokal in najin Šemso je na veliko debtairal z enim kolegom,ki ga je tu srečal in seveda smo morali spiti še eno piče, potem pa smo se odpravili nazaj Sarajevo. Izlet mi niti ni bil všeč ampak zadostil sem svoji želji in videl ter občutil utrip Pal.

V Sarajevu sva odšla na kosilo, bosanske dobrote od Begove čorne dalje v že preizkušeno restravracijo Lipa na Baščaršiji. Toplo priporočam vsem, midva sva tam vedno zadovoljna, imela sva kup specialitet in kar nekaj piva, no žena je tokrat posegla po vinu in za vse skupaj plačala 18 evrov.

Po kosilu sva si provščila popoldanski počitek in ravno sem zadremal, ko me je vrgel v zrak neznosem hrup , ki je prihajal z drugega brega Miljacke. Pogledal sem skozi okno in videl, da pripravljajo nek oder in da bo očitno nocoj tukaj veselo. Seveda ni bilo s počitkom nič več in sva odšla raziskat, kaj so bo dogajalo. Videl sem, da so tam že ekipe Sarjevske televizije in vprašal sem eno od novinark, kaj se pripravlja. Povedala mi je, da je nocoj zadnji večer festivala Baščaršijske noči posvečen sevdahu. Zadeva se mi je zdela zanimiva vendar pa mi je bilo kmalu žal. Koncert se je začel okrog devetih zvečer in je trajal do polnoči. To je bil zadnji dan pred začetkom ramadana in zato še bolj svečan. Je bil zanimiv način, kako sva dogodek spremljala. Na tv je bil direktni prenos in sva sliko tako gledala na tv. Bilo je tako naglas, da je vse bobnela,ton sva torej imela v živo. In ker je med mojo dopustniško opremo tudi daljnogled sva si detajle na odru ogledala z njim. Priznati moram, da tako še nikoli nisem spremljal kakšnen dogodek . Sevdah je sicer lep , kaj lep, čudovit. Vendar, ko ga poslušaš dve uri , ga pa imaš rahlo dosti. Po treh pa ni da bi govoril. Ampak zanimvo je pa bilo.

PRIPRAVE NA KONCERT SEVDAHA