Igrače

7. jan 2007 20:14

No, še to, če bo morda v pomoč (upam, da me ne bo kdo napadel ...): http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/d http://e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodk Po hitrem pregledu bi naj minimalni dohodek za 3-člansko družino znašal preko 96.000 sit (oziroma 400 eur). Morda sem kaj spregledala, ampak tako sem jaz razbrala s teh strani. cherry

7. jan 2007 20:30

Joj, deklice, pa saj ni tako pomembno...klavdija ni nič drugega napisala, kot to, da potrebuje igrače za otroka, takšne, ki so vam odveč! Naj ji pomaga, kdor ji lahko ... Že to je žalostno, da nima denarja za PC in Internet. Mene grozno bolijo take razlike, nekateri se kopajo v denarju, drugi pa še igrače ne more kupiti otroku. Pa ne zdaj še mene napasti ... niso vsi pod srečno zvezdo rojeni, nimajo vsi enakih možnosti za šolanje in delo, pa tudi ne enakih sposobnosti ... lp Nena Nena-morje

7. jan 2007 21:04

Vesela sem Cherry, da so tvoje igračke našle "pravo" mesto. Pravijo, da kdor deli, se mu v rokah množi. Mogoče samo še pojasnilo. Na teh straneh je opisano, koliko denarja dobi posameznik , ki nima dovolj dohodka. Če DRUŽINA ( roditelja in en otrok) nimajo NITI TOLARJA dohodka in premoženja, jim pripada najvišji znesek: 48.062 sit za prvega, 33.062 sit za drugega in 14.419 sit za otroka. ( Vse neto) Če POSAMEZNIK živi sam, dobi le 48.062 sit in nič več. Če je posameznik npr. bolniški in dobiva nadomestilo, je lahko najnižje izplačilo 56.970 sit ( zajamčena plača). Država, ki je prepričana, da je s tem denarjem mogoče preživeti, ima neupravičeno napisano v Ustavi, da je socialna. ( Zneskov nisem spreminjala v evre, ker je to zasebno pisanje.) Pred dnevi sem slišala sindikalista, ki je razlagal, da se bodo pogajali s delodajalci, da se pri I. tarifnem razredu ( NK delavec ) dvigne plača za - 1 €. Predsednik gospodarske zbornice je dejal, da živimo veliko bolje kot kdajkoli prej. Direktor Zavoda za zaposlovanje ene OE je izjavil v intrevjuju, da je dela dovolj za tiste, ki hočejo delati. Šele prejšnji mesec sem ugotovila, da na škatli za mleko piše, da vsebuje le 950 ml mleka. Tako je tudi s plačo. Za dekleriranih 8 ur dnevno marsikdo oddela krepko uro več. Mogoče pa je to izhodišče za eno drugih tem.... frina

7. jan 2007 21:09

Še to :nikoli ne dajem nobenega denarja za humanitarne organizacije. Opravim pa ogromno neplačenega dela za posameznike, ki si "mojih" storitev ne bi mogli plačati. Pred dnevi je bila na telefonu ena izmed mojih "strank" in je rekla: " Odkar vas poznam, se je moje življenje obrnilo na bolje!" Od tega res ne plačam davka požrešni državi, ki ima neustrezne instrumente pomoči, ampak vrednosti takih zahval pa se ne da preceniti. Ne v tolarjih, ne v evrih. frina

7. jan 2007 21:17

7. jan 2007 21:22

sem dobila že štiri pomoči in sem jim zelo hvaležna saj od drugih pa ne prčakujem veliko in če mi nočete priskočiti na pomoč nič hedega. klavdijaF

7. jan 2007 21:38

frina je napisal/a:

Država, ki je prepričana, da je s tem denarjem mogoče preživeti, ima neupravičeno napisano v Ustavi, da je socialna.

Dobro povedano, se popolnoma strinjam. Je pa to tragično ...

frina je napisal/a:

Mogoče pa je to izhodišče za eno drugih tem....

Vsekakor. Nima smisla tukaj debatirati o splošnih problemih, bo kdo še kaj preveč osebno razumel. Sicer pa je itak namen te teme pomoč Klavdiji in sem vesela, da so se našli ljudje, ki so ji pripravljeni pomagati. Moji "pliškoti" so že nekaj let pri novih lastnikih, otrok pa tudi nimam, da bi imela kakšne nove igrače. :( Na koncu pa še pohvala za tvoje prostovoljno delo, še dodatna potrditev, da je tukaj, na Kulinariki, veliko dobrih ljudi. :) Škoda, da jih ni več tudi v širnem svetu ... cherry

7. jan 2007 21:51

Pomoč gor al dol,sam res se mi ne zdi normalno ,da ima otrok 1 igračo staro 33 let.Sigurno je dobil tudi kako za darilo.Mislim ,da je problem preveč drastično napisan. Mah neki narobe. ena mš

7. jan 2007 22:12

Vzela sem zgodbo kot verjetno. Ne pozabi ,Ena mš, da je socilana mreža odvisna od mnogih dejavnikov. In da je prav socilana mreža tisto, kar ljudem v stiski najbolj manjka. Celo bolj kot denarja. Vrednost socilane mreže, ki nadomešča kao od države plačane strokovnjake, je nenadomestljiva. In jaz vedno najprej verjamem zgodbi. Dokler se ne prepričam o nasprotnem. Poklicna deformacija pač- drugače lahko crkneš od nejevere.In lahko mimogrede narediš hudo krivico. Je pa res, da sem to pridobila šele po letih izkušenj. Na začetku sem bila bolj dvomljiva. Pa še nekaj me je spremenilo. Ugotovitev, da vsi ljudje nimajo enakih zmožnosti , danosti in da razmišljajo drugače kot jaz, ker imajo drugačne izkušnje, drugačno znanje, drugačne priložnosti. In se mi res zdi, da je to najboljša sprememba, ki sem jo dosegla pri svojih, skorah 50. ih letih. In da je zato veliko lažje delam na svojem področju ... Sicer pa pravi pregovor - nekomu plava kamen na vodi, drugemu pa pluta potone ... frina

7. jan 2007 23:08

Se strinjam s cherry! Zase vem, da nisem mislila nič slabega s svojimi predlogi, pa mislim, da drugi tudi ne, včasih se človek pač ne spomni, kaj bi lahko počel... Se pa vseeno da in včasih tak nasvet prav pride - če ga seveda človek hoče - ni nujno, da se bo KlavdijiF dalo ubadat z internetnimi stranmi, mogoče pa bo pomagalo komu drugemu, ki je tudi brez dela... Vem, da meni je kdaj pomagala kaka ideja, kaj bi lahko počela, saj tudi nisem bila od vedno zaposlena in se zavedam, da se to lahko ponovi... Zato si tudi iščem alternative, več ko znaš, več veljaš... Po mojem poklicu ni ravno ne vem kakega povpraševanja... Frina, mi trije (otroci) smo imeli iste igračke, velika večina teh je šla na rdeči križ že zdavnaj, par najljubših smo obdržali, dobil jih bo pa otroček, ki trenutno raste v meni... Ko sta bila starša mlada, sta bila v zelo podobni situaciji kot Klavdija: mami je bila študentka, oče pa je imel majhno plačo, najemla sta stanovanje, vendar smo kljub vsemu imeli igračke - mami jih je sešila... Niso bile najmodernejše ali kajjazvemkaj, ampak nam so bile všeč... Zdaj sem našla knjigo, po kateri jih je delala in bom tudi jaz naredila kako otroku. Vse so narejene iz starih cot, ki bi sicer šle na odpad. Zato pravim, da ni treba, da otrok nima igrač, če starši nimajo denarja. Ker je pri nas bilo tako, ko sem bila mala! Nismo pa bili lačni, bilo je za kruh, ni pa bilo za šunko, da se razumemo;) Ne poznam socialne problematike, vem pa, da se da stare cote zastonj dobit in da moja mami ni ne vem kaj od šivilje, samo dalo se ji je... Aja, najbolj hecno je pa to, da ko je privekal bratec na svet, je bilo stanje že precej lažje za starša, oba sta bila zaposlena in ni bilo takih hudih finančnih stisk, imel je igračke, ki si jih je želel - vseeno je pa imel najrajši eno plišasto žogico, ki sem mu jo iz ostankov blaga naredila jaz - pri 8-ih letih, seveda na roke... Toliko o tem, koliko sposobnosti rabiš, da osrečiš malega otroka... Ni vedno vse tako črno in veliko se da! Veri