Tezka odlocitev

19. nov 2006 17:01

Če ti pomaga: mi svojima nismo nič zamerili, ko sta se ločila, noben od treh otrok, pa ni bilo niti približno tako hudo kot pri tebi, samo enostavno nista bila za skup po karakterijih, ni pa nihče nikogar teroriziral. Pa smo vseeno zelo lepo to sprejeli. Če pa je tvoj mož res tak, kot praviš, pa sploh ne bojo imeli nič proti! Zaslužiš si novo življenje, ampak brez poguma ti ga nihče ne bo dal! Go for it! Otroci bojo razumeli! Veri

19. nov 2006 17:21

Tukaj je zelo težko svetovati. Mislim, da se nahajas v zelo težki življenski situaciji, pravgotovo je to stopnjevala tvoja bolezen in obcutek, da ni pomoči od nikder, še najmanj pa od moža. Jaz osebno mislim, da se moški zelo težko konfrontirajo z boleznijo, še posebej v situaciji, ko so doma tudi majhni otroci. On se boji, ne ve, kako rešiti situacijo, mogoče se čuti nesposoben in tako se je zatekel k alkoholu. Zelo otrocje, ampak me ne bi presenetilo, če bi bilo tako. Seveda ti veš najbolje, kakšen je bil, preden so se pojavili problemi.Želim ti veliko moči in srečno.

19. nov 2006 19:57

Vesna, izgleda, da te je moje mnenje najbolj zadelo, ne ravno pozitivno.... Veš, niti približno te ne poznam ne tebe, ne moža, na podlagi nekaj stavkov o sebi sem ti želela svetovati, pa tudi sedaj ne bom napisala drugače. Še vedno sem mnenja, da je sicer zelo žalostno, kar se ti je zgodilo, ni bilo pomoči, ko si jo najbolj rabila, a gotovo, kot je napisala Zvezdana, je bilo tudi možu silno hudo in ni znal drugače. ...še vedno mislim, da se morata pogovoriti, prisluhni možu, daj mu priliko, da vse pove in nato mu še ti vse povej, vse kar čutiš, kar te boli, skrbi, teži.... ne želim obsojati moža, a to ne pomeni, da želim obsojati tebe! Obema želim, da se nekako najdeta, se pogovorita in če ne gre drugače, pojdita mirno dalje vsak svojo pot! NE držati v sebi zamer, treba bo razumeti drug drugega in odpustiti, to je res edini način za mirno pot dalje! Tebi pa želim veliko moči in zdravja, odločiti pa se tako ali tako moraš sama! Poskušaj si najti kako pomoč na tej poti!

20. nov 2006 7:12

Vesn@, kot pravijo že nekatere pred mano, si zaslužiš lepše in boljše življenje. Bolezen je ponavadi le odgovor na to, da nekaj v življenju ne štima. Sama sem bila kar nekaj let v zvezi z alkoholikom in ko danes gledam nazaj, lahko rečem, da mi je žal vsake sekunde, ko sem bila z njim, kajti zatem, ko sva se razšla, me je čakalo toliko lepih trenutkov. Če ob tem ne trpiš le ti, ampak tudi tvoji otroci, je še toliko boljše, da čim prej končaš takšno zvezo. Poznam obljube alkoholika, da bo boljše, da se bo potrudil (ko rečeš, da boš prekinila zvezo), a ni NIKOLI boljše. Zato le pogum in misli tako nase kot na otroke! Lepše vam bo! Če ne jutri, pa prav gotovo pojutrišnjem. Vso srečo!

20. nov 2006 8:29

Vesn@, jaz se pa popolnoma strinjam s TORTICO, še enkrat dobro preberi njen post, pa boš morda razumela, kaj ti je hotela povedat. Če se dobro spomnim, si enkrat nekje napisala, da se je tvoj mož zdravil in ne pije več. Zakaj mu torej še vedno mečeš pod nos zadeve, ki so že zdavnaj mimo? Ti si imela v tistem času podporo drugje in najbrž ti to dosti pomeni, drugače ne bi tega tolikokrat poudarila, on pa je tudi nekaj naredil dobrega, če se je šel zdravit, kaj meniš? Malo premisli, morda pa si zaradi podpore drugje tako negativno nastrojena do vsega, kar je doma. Če s tem ne znaš ali ne zmoreš razčistit, je itak najboljše, da greš dalje svojo pot. In, kot je TORTICA napisala, otroci ne trpijo, če se starši ločijo....oni trpijo ob vsem sranju, ki se dogaja ob tem, ali pa pred tem, predvsem, če starši nimajo toliko pameti, da bi te zadeve reševali sami. In najbolj svinjsko se je boriti proti partnerju z otrokom pred seboj, kot je tudi svinjsko govoriti otrokom vse najslabše o očetu...ali pa mami, saj to je čisto vseeno. Starše imamo samo ene...in, če so tudi največje barabe, pijanci, kriminalci....karkoli že najslabšega, so to še vedno naši starši, ki jih imamo radi. Ljubezni in spoštovanja svojih otrok ne dobimo s tem, da jim grdo govorimo o drugem staršu...to si zaslužimo s svojim obnašanjem. In, če že na začetku sprašuješ, kako lahko nekateri odpustijo svojim partnerjem marsikaj in živijo skupaj naprej....če je v glavi kolikor toliko "poštimano", če je volja, če je človek zadosti "velik", da v preteklosti vidi tudi kaj lepega, se marsikaj da narediti, da teče življenje dalje. In tudi, če gremo svojo pot naprej, nam zaradi tega ni treba gojiti sovraštva do vsega, kar ima veze z bivšim partnerjem in, kar je najslabše, otrokom grdo govoriti o bivšem partnerju. Otroci niso prišli na svet zaradi takratnega našega sovraštva do partnerja, ampak zaradi ljubezni...ali pa trenutne zaljubljenosti, kakorkoli že. Torej, če se nisi pripravljena z možem pogovoriti, če nisi pripravljena marsikaj hudega vreči čez ramo in si dopovedati, da je to minilo in, če nisi pripravljena tudi česa odpustiti...zakaj sploh sprašuješ, kaj narediti? Pojdi naprej svojo pot...Tista skrb, kaj bodo rekli otroci, je samo "larifari" in božanje svoje slabe vesti. In bolezen ne sme biti opravičilo za ves gnev, ki ga stresaš na partnerja, ker ima namreč vsak ZAKAJ tudi svoj ZATO, kot so ti tudi že prej napisali. Marsikaj se mi je že dogajalo v življenju in verjemi, da je najslabše čustvo, ki ga lahko doživiš, sovraštvo (pa do kogarkoli že) in zelo lep je občutek, ko ugotoviš, da si vse to prestopil in, da ima res vsak ZAKAJ svoj ZATO. Ognjič

20. nov 2006 9:30

Vesn@, to ni težka odločitev, to je trenutno NUJA! Da spremeniš življenje, da se ozdraviš ne samo bolezni ampak tudi osebe, ki te duši. Če si se odločila, da hočeš vezo prekinit, potem to naredi. Tako kot je, ne more ostati. Otroci čutijo, da ni v redu (koliko sta stara, eden okrog 3 leta, če se prav razbrala) . Sem otrok ločenih staršev zato vem, kako se tvoja otroka počutita in, če boš zaradi otrok vztrajala v zakonu bo to ena večjih neumnosti, ki jih boš ali si naredila v življenju. Verjemi, ni vredno. Jaz sem si oddahnila, ko sta se moja starša ločila, ker je bilo veliko bolj znosno, čeprav sem živela malo tu malo tam. Zapomni si, da si v prvi vrsti ženska, šele potem si mati in žena. Zato je pomembno, da najprej poskrbiš zase, ker le tako boš lahko reševala ostale zadeve. In ko boš sebe spravila v red, se bodo tudi druge zadeve lažje reševale. Pozdravi se! Lp, Asja

20. nov 2006 10:14

Ognjič, zelo dobro si to napisala! Vesna, tebi pa še tole: ženske smo neverjetno močna bitja, zavedaj se tega. Nisi odgovorna samo za svojo srečo, ampak tudi za srečo svojih otrok. In če te bo to "gor držalo", boš tudi bolezen lažje premagala. Da jo boš, sploh ne dvomi. jasna

20. nov 2006 11:07

Vesn@ mislim nate in ti želim, da čimprej ozdraviš. Glede tvoje situacije pa toliko. Najprej pomisli sama nase in na svojo srečo. Ker šele, ko boš ti srečna boš lahko svojo srečo, pozitivno energijo in ljubezen delila naprej. Mislim, da če se je v tebi enkrat pojavil dvom in misliš na ločitev, potem stori to. Če ga ni bilo ob tebi, ko si ga najbolj potrebovala, ga tudi sedaj ne rabiš. Tudi, če on ne ve kako se spoprijeti s tvojo boleznijo, alkohol ni izgovor. In zakaj bi ravno ti skušala iskati opravičila za njegova dejanja. Pojdi svojo pot zaradi sebe in zaradi otrok. Ko bosta starejša bosta razumela. Želim ti vse dobro. alexis

20. nov 2006 11:32

Jaz bi želela reči samo to: vsak človek se znajde kdaj v situaciji, ki je ne zna rešiti. Nekateri tudi posežejo po alkoholu. Vendar za alkoholizem ni nobenega izgovora, ker tako bi lahko probleme "reševal" vsak. Če se pa že zgodi, bi se moral tega zavedati, preden pride tako daleč, da postane on nov problem, ki ga je še težje rešiti. Če si ne dovoli dopovedati, ni vreden truda. Zato bi jaz dala ultimat: zdravljenje ali adijo. V bistvu smo lahko pametni in razumemo alkoholika samo tisti, ki v življenju nimamo stikov z njimi. Tudi jaz sem ponavadi iskala razloge in razumevanje za alkoholike, vendar so ti ljudje slabiči, pa če se lepo sliši ali ne. Seveda pa dvojno občudujem tiste, ki so zbrali voljo in se alkohola rešili. matilda

20. nov 2006 12:02

Draba Vesna Napisala ti bom nekaj, kar se od prve bere malo trdo in tudi boli, ampak v tretjem branju deluje. Nekaj podobnega sem povedala najmanj petih nesrečnicam, tri so me poslušale in so zdaj močne, dve pa ne in se uničujeta naprej. Ti si v osnovi čudovita in edinstvena oseba in ni nobenega razloga za to, da se ne bi tako spet počutila. In ni nobenega razloga za to, da bi bila žrtev. Nekaj postov nazaj je nekdo napisal, da stori tisto, kar v srcu že veš. Vesna, so trenutki, ko je treba poslušati srce in so trenutki, ko je treba poslušati glavo. In ti moraš poslušati glavo (in izklopiti emocije in se nehaj smiliti sama sebi in ne zapravljaj energije za to, da razmišljaš o tem, da si poročena z alkoholikom - on v tej zgodib ni več važen - imel je šanso, ni je izkoristil - popravnega izpita ni, ende!). Odgovori si na vprašanja: Ali ti tvoj način življenja ustreza? Ali misliš, da te otroka spoštujeta? Ali misliš, da otroka cenita to, da živite v peklu in ste nezadovljni? Ali misliš, da te bosta otroka, ko bosta odrasla, spoštovala, če boš svojo pozicijo žrtve furala dalje in trpela? - Sliši se kruto, ampak povem ti, ne bosta te. Te pa bosta, če boš naredila konec sranju od življenja v katerem si zdaj. Pa še nekaj: otroci, ki rastejo v čustveno nestabilnem in depriviranem okolju, to okolje privzamejo za svoje edino znano in ko odrastejo, se obnašajo bodisi kot alkoholiki, bodisi kot žrtve alkoholikov. Ali hočeš to svojima otrokoma? Verjetno ne. Zato: Pojdi k odvetniku. Ugotovita, kako se da najbolj enostavno ločiti in zlasti, kako se razdeli premoženje. Posvetuj se z odvetnikom, kako se najbolj učinkovito alkoholika umakne iz stanovanja in da ti ostaneš pravno na varni strani - ena moja kolegica (res pa je, da ni imela otrok) - je vse njegove stvari dala v kovčke, zamenjala ključavnice in tipu ni bilo druge, kot da je šel nazaj k svojim staršem. Alkoholiki so strahotno preplašeni, ko vidijo, da nad kom nimajo več moči. Prav skrčijo se. Dobesedno. Dovolj je bilo. Ti in otroka zaslužita mir, da se boste pobrali nazaj. Če te pa še kaj zanima, me pa vprašaj na ZS. Vendelina jr.