Otroci

neznan uporabnik

4. nov 2010 12:44

Teorija je vsem jasna.

Izvedba šepa.

 

Ne smemo vzbujati občutka krivde pri otrocih? Valjda da ne.

In potem vpričo otrok jambrajo, kako je naporno razvažanje od enega do drugega krožka, kako je draga šola, kako je zaradi šole v naravi in športnih dni ogrožen družinski proračun, kako so dragi zimski škornji, kako je drag študij....

Vse to pri otrocih vzbuja občutke krivde. Ker če njih ne bi bilo na tem svetu, bi starši lažje živeli, kajne?

Res je, da smo leteči do večera. Res je, da je življenje drago (?). Res je, da nam otroci požrejo ogromno časa. In denarja. In živcev.

Ampak ne pritožujmo se pred otroci.

Ne jih po kapljicah zastrupljat.

Niso nas prosili, da jih rodimo.

Če smo jih pa rodili zato, da nasše življenje dobi smisel...? Groza! ("Moram delat, da bojo otroci kaj imeli." ??????!!!!!!!!! "Fajn je, da maš otroka, ti na stara leta vsaj kdo čaj prinese, ko si bolan" ??????!!!!!!!!........)

 

Za tiste, ki so smisel življenja našli še pred rojstvom otrok in so potem rodili otroke, da svojo srečo delijo s čim večimi ljudmi, se ne bojim.

Smiliojo se mi pa vsi otroci, ki so nek izgovor za propadle projekte svojih staršev ("saj bi ampak sem dobila otroka.."), ki so razstavni artikel svojih staršev, ki so modni dodatek svojih krušnih staršev.....

 

Aja, pa še en ubijalski stavek:

"Če tebe ne bi bilo..."

Pa podoben:

"Dokler tebe ni bilo..."

 

Bom nehala.

 

Ne morem. Še to: če bi se toliko, kolikor se trudimo okrog razumevanja pasjih in mačjih grimas, trudili tudi razumeti otrokove grimase, poglede, povešene ali dvignjene kotičke ust, solznih oči, razširjenih ali zožanih zenic, dvignjenih ali povešenih ram in/ali glave....

Ja, živali nam ljubezen(?) vračajo. Ampak ne poznam nikogar, ki bi žival kaznoval ali pa ji očital, da mora iti zaradi njene driske opolnoči na dvorišče. In še dobro, da nas živali ne razumejo, ko se pogovarjamo, koliko košta veterinarska storitev. Po moje bi nas ne ljubile več tako brezpogojno.

 

 

 

 

japaja

girica  

član od: 25.5.2009

sporočila: 614

4. nov 2010 13:02

Kot dopolnitev komentarja od Vendeline bi dodala, da poznam primere, ko so se starši ob strahu, da otroci ne bi zašli na stran pota zaradi dolgočasa, brezdelja ipd ... izgubili v premnogih dejavnostih, ki so jih obesili na ramena otrok in starih staršev. Tako so, zaradi organizacije in pomanjkanja časa, starši v prevažanje otrok vpeljali še stare starše. Vpeti so v brezglavo prevažanje vnukov iz enega konca na drugega v kombinaciji s starši. In nato vidim te otroke, kako v avtu delajo domačo nalogo, za naslednji dan, medtem, ko čakajo da brat/sestra konča svojo dejavnost. Ker takoj za tem se že gre na drugo dejavnost.

In tako dan za dnem

girica http://sladki-koraki.blogspot.com/

rimljanka  

član od: 14.2.2005

sporočila: 17786

4. nov 2010 13:02

Vendelina jr. je napisal/a:

elaphus je napisal/a:

. Ne vem, no, ampak ob branju takih člankov se mi vedno zazdi, da avtorji vedo le za velika mesta, province in vasi pa so zapostavljene. cervus

 

Draga kačica, do neke mere starše iz LJ razumem: ljudje dnevno vidijo dve možnosti: otroka, ki je kolikor toliko zaposlen s produktivnimi aktivnostmi in otroka, ki ni zaposlen s koristnimi aktivnostmi in ima zato obupno veliko možnosti za to, da se zaposli z neproduktivnimi do škodljivimi aktivnostmi. In starši bi naredili vse, da se otrok ne bi ukvarjal z neproduktivnimi do škodljivimi aktivnostmi, težava je v tem, da  se pri iskanju produktivnih aktivnosti izgubijo.

Vendelina jr.

Obstaja tudi srednja pot, no.

Je velika razlika med tem, ali si kup obveznosti naložijo sami (govorim o srednješolcih in zgorjem delu osnovnošolcev) ali jih imajo, ker uresničujejo želje in pričakovanja staršev. Prvi zmorejo, z velikim veseljem (no, na trenutke tudi ne) toliko vsega, da me pogosto čudi, kako zmorejo in kdaj to naredijo. Drugim je muka vse, tudi živeti (razen na trenutke, seveda). Prvim se čudim in jih spoštujem, z drugimi sočustvujem.

Pa ni nujno, da so prvi z vasi in drugi iz mesta ali obratno, nevarnosti so danes prav povsod, le na deželi je težje in manj dostopno vse tisto, kar je v mestu bliže (glasbena šola, ....). Saj slabe reči najdejo pot v še tako zakoten kraj.

Jaz vidim razloge drugje, ne v kraju bivanja (no, malo že, veliko pač ne).

rimljanka

sara.vidmar  

član od: 12.1.2005

sporočila: 654

4. nov 2010 13:51

Japaja, 

sara

mišzmoke  

član od: 28.8.2010

sporočila: 4527

4. nov 2010 15:54

In "produktivna aktivnost" vedno številčnejših staršev? Porabiti goro denarja za pilates, fitnes, jogo, tai chi, masaže, lepotilne salone vseh oblik, badminton, tenis, plesne vaje, oblikovanje gline, slikarski krožek....ja, tudi obrt mora cveteti. Pa se ne bi raje vprašali, kaj od tega je res potrebno in kaj je "čredni nagon", kako bi se dalo tudi drugače "nekaj narediti zase" ? Ta miselni vzorec se pač prenaša na otroke. Omenjena je bila igra otrok na dvoriščih, igriščih, samo pomislite, koliko dejavnosti je skritih v njej, še kakšen tuj jezik se mimogrede naučijo :), da o medsebojnih odnosih in svežem zraku ne govorim! Škoda, kaj vse je danes "normalno"...

lp

mzm

mizarka  

član od: 24.5.2006

sporočila: 988

4. nov 2010 17:15

Naj še jez dodam nekaj na to temo.

 

Stojim za tem ,da o nečem govoriti, če nimaš izkušenj ni ravno na mestu.Še vedno je teorija eno, praksa pa drugo.Pri tem lahko povem tudi nekaj primerov , ki sem jih občutile na lastni koži. Moj nečak je bil izrazito tečen , siten, scerklan otrok. Komaj sem čakala , da so odšli od nas. Pa sem sama dobila skorajda ravno takega fanta. Ko sem nekako analizirala , zakaj je temu tako, sem prišla do določenega vzorca , ki se je pojavil pri obeh( bolezen , večkrat v bolnici,...) pa sta oba iz večje družine.

Bila sem tudi blazno pametna, ker so moje punce bile suhe pred drugim rojstnim dnem, ( pa sem mislila, da se premalo ukvarjajo s svojimi malčki) , mali mož pa pri skorajda treh letih noče niti slišati  o WC-ju, prav tako govorjenje.

Tudi iz vašega pisanja je nekako zaslediti , da niste ravno vedno enakih mislih-govorim na splošno. Ko je bilo pred časom ena vroča tema mislim, da nekaj glede plačila vrtca, tam sem izjavila, da majhen otrok bolj potrebuje bližino svojih domačih kot pa vrsto popoldanskih dejavnosti, pa je bila miselnost bolj usmerjena v to, da raje manj otrok, pa tem več nuditi.

Mislim pa, da vsak starš le skuša svojemu otroku najbolje v svojih mejah in v svojem okolju. Nekdo bo pač imel travme iz otroštva ker je  ali bo starše slišal ,kako družini primanjkuje denarja, drugi pa bo imel travme "vse prineseno k ritki". Kaj je bol hudo pa je spet prepuščeno razmišljati vsakemu zase.

Če se še obrnem k osnovnemu vprašanju, bi dodala le to, da kadar je otrok v tvoji oskrbi, delaj z njim kot ti meniš , da je najbolje. Svojega mnenja vsiliti drugemu , brez zamer najbrž ne bo šlo. Običajno pa ima otrok zelo rad ravno tisto osebo, ki mu ne dovoli vsega.

Samo moje mnenje.

 

 

mizarka(http://mizarka.moj-album.com/

sonci  

član od: 27.9.2005

sporočila: 442

4. nov 2010 20:09

Takole razmišljam. 99% dandanašnjih otrok nima občutka krivde, ima ga pa verjetno zelo velik odstotek staršev, ki pomanjkanje časa kompenzira z materialnimi dobrinami in različnimi dejavnostmi, ki jih nudijo svojim otrokom. Se pa strinjam, da so številne prostočasne dejavnosti še vedno manjše zlo, kot pa prepuščanje ulici. Problema pravzaprav ne vidim v tem, da imajo otroci vse in še več, da jih razvajamo. Prav je tako, če jim to "vse" lahko nudimo. Ni pa prav, da jim "vse" nudimo brez njihove želje, brez tega, da si je treba sem in tja tudi kaj zaslužiti, se potruditi v okviru možnosti. Ali se ne spomnimo več, koliko nam je pomenila malenkost, ki smo si jo dolgo želeli, pa so starši odlašali in odlašali .. Pa kakšna sreča je bila, ko smo "to" dobili? Pa koliko nam je pomenila knjiga, ki smo jo dobili ob koncu šolskega leta za lep uspeh (kakšna škoda, da je danes knjiga prej kazen kot pa kaj drugega). Koliko nam je pomenilo nekaj dinarjev, ki jih je očka stisnil v pest, ker smo mu pomagali pospraviti garažo... Časi so se res spremenili, ampak ali mislite, da bi današnje mladince bilo konec, če bi se morali tudi na tak način dokopati do (dela) žepnine, priboljškov, potrebnih in nepotrebnih stvari? Narobe je, da otroci nimajo več nobenih obveznosti (razen seveda šolskih in obšolskih), na primer, da (redno) odnese smeti v kontejner, da mora biti soba pospravljena, posesana (to je sicer pri pubertetnikih izgubljen projekt ...). Pa še bi se našlo kaj pametnega posla. Tisti starši, ki se dosledno trudijo svojim otrokom privzgojiti delovne navade, se po mojem prepričanju nimajo česa bati. Da pa jih ob tem tudi razvajajo, je pa tudi prav. Lep pozdrav sonci

Vilma  

član od: 30.8.2004

sporočila: 560

5. nov 2010 10:36

Vendelina jr. je napisal/a:

Čeprav, eno vprašanje za starše: izkušnja sobote pred prazniki ob 15. ure v nakupovalnem centru  (zmanjkalo je gela za pomivalni stroj, živela v prepričanju, da imamo še eno plastenko, je ni bilo in je sledila kazen v obliki obiska centra), gre takole - tam je bilo neverjetno veliko staršev, ki so se drli (dej mir ne bit tok zoprn, pa kako si lohk tok žleht! - resnično vzgojni prispevki za samopodobo, ni kaj.....) na svoje jokajoče in evidentno nerazpoložene triletnike in štiriletnike....A je sedaj kakšna nova ordunga, ki uči, da majhni otroci ne smejo spati čez opoldne in jih je treba definitvno vleči po nakupovalnih centrih, da se bodo utrudili? Vendelina jr.

Saj tole ni retorično vprašanje, ane?  

Če tri in štiriletniki ne spijo opoldne, naj bi vsaj počivali. No, moja dva že. Je pa res, da se počitek do treh pri nas konča. Ni pa res, da se takoj po počitku oddrvi v trgovino.

Kar pa se tiče obiskov nakupovalnih centrov z otroci... Pri nas vse počnemo skupaj, torej gremo skupaj tudi v trgovino. Nikoli v soboto dopoldne, v največji gužvi. Najraje vsak ponedeljek popoldne, se mi zdi, da takrat ni tako nabasano. Sine bo kmalu star štiri, hči je stara dve in pol. Vsak dobi mali nakupovalni voziček in potem mož hodi z enim, jaz z drugim. Pri nakupih pomagata in potem gremo na samopostrežno blagajno in pomagata odčitavati izdelke. Skratka moram jih zaposlit. Če jima pustim kak trenutek fraj, en od njiju dobi tiste svetleče očke, zrasejo jim rožički in ponavadi sine pride do sestrice in ji prav potiho zašepeta, da jaz ne slišim: "J. a se greva drsat po kolenih?" Mala potem z navdušenjem porine voziček, sine za njo in že imamo dvojno veselico. Drsanje po kolenih z nakupovalnim vozičkom po celi trgovini. Vendelina, po moje bi te kap, če bi to vidla.  Se pa je to zgodilo do zdaj trikrat. Enkrat ni šlo drugače kot da je mož prijel sineta, ga odpeljal iz trgovine in sta počakala v avtu. Midve z hčero pa sva dokončale nakup. To najbolj zaleže in potem je en čas mir.

Drugače nimam problemov s tem, da bi se metala po tleh, da bi izsiljevala sladkarije, jemala stvari s polic kar tako, se jokala ali kaj podobnega. Vragolije, to pa je vedno zanimivo. Če ne drugega, sineta prime, da prav naglas sred trgovine kakšno pove, se še malo potolče po prsih kot mali King Kong, hči pa se sred trgovine zavrti in kakšno zapleše. Sine se tudi zelo rad pogovarja. Včasih z gospo iz delikatese, včasih z mesarjem, včasih pa kar s kakšnim obliskovalcem trgovine Ali pa šteje jogurte v hladilniku. In s tem seveda lahko tudi moti ostale. Hči pa hodi od police do police in sprašuje, kaj je to, kaj je to. Ja, v trgovini je vedno zabavno. In včasih tudi naporno. Včasih z možem nisva razpoložena za nakupe v štiroje. Takrat se zmeniva, da gre en v trgovino, drug pa z otrokoma počaka v igralnici. Tako "na kratko" zgleda nakupovanje v naši družini.  

Vilma

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15821

5. nov 2010 11:10

Vilma, , pa sonci tudi.

 

Vragolije so eno, teh smo vsi veseli in do tega razumevajoči, ker izražajo neko veselje. Drugo je objestnost in razvajenost, ki se kaže v kričanju, metanju po tleh, uničevanju česa, kar je pač pri roki - in to praviloma počno otroci staršev, ki na njih kričijo, oziroma je to en začaran krog, ki se začne že doma in se v nakupovalnem centru samo še stopnjuje.

 

Vilma po moje ne kriči na svoja otroka, če prestopita mejo se je že pokazalo, kateri ukrep je najbolj učinovit. Škoda, da ni še več staršev takšnih.

Mamamia

 

mamamia

mišzmoke  

član od: 28.8.2010

sporočila: 4527

5. nov 2010 11:42

Vilma je napisal/a:

  Vragolije, to pa je vedno zanimivo. Če ne drugega, sineta prime, da prav naglas sred trgovine kakšno pove, se še malo potolče po prsih kot mali King Kong, hči pa se sred trgovine zavrti in kakšno zapleše. Sine se tudi zelo rad pogovarja. Včasih z gospo iz delikatese, včasih z mesarjem, včasih pa kar s kakšnim obliskovalcem trgovine Ali pa šteje jogurte v hladilniku. In s tem seveda lahko tudi moti ostale. Hči pa hodi od police do police in sprašuje, kaj je to, kaj je to. 

Vilma

.... in zaradi takih otrok v trgovini je svet lepši, meni odvečno nakupovanje pa v veselje...

lp

mzm

Sporočilo je spremenil(a) mišzmoke dne 05.nov 2010 15:09

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
malo za hecNikita
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti