Vrtovi življenja

Objavljam izsek iz ravno prebranega članka Antona Komata, ki zadeva vrtnarjenje in ga je zelo vredno prebrati (tako kot tudi celotni članek, ki je dostopen na spletnem naslovu http://www.publishwall.si/anton.komat/post/98521/vrtovi).

V SOZVOČJU Z NARAVO

Narava tvori vzorce, nekateri so urejeni v prostoru in se s časom spreminjajo, drugi so urejeni v času in se spreminjajo s prostorom. Naravo vodijo kreativne sile, ki nenehno tvorijo vzorce, podobne preko meril, zato se tudi pri oblikovanju vrta zgledujmo po njej. Če pozorno opazujemo naravo nam bo povedala, da je mogoče prav s pomočjo njenih vzorcev ustvariti trajnosten vrt, v katerem bodo delovale homeostatske sile dinamičnega ravnovesja ob minimalni porabi energije. Narava je namreč izjemno varčna. Najbolj rodovitni kraji v naravi so ob stičišču različnih okolij in v tej mejnih prostorih je zato tudi največja biotska pestrost. Posnemajmo naravo! Podaljšamo robove in pridobimo s tem več stičnega prostora. Torej ustvarimo vrt poln vijug, zavitih mejnih pasov in razgibanega terena, namesto že na pogled dolgočasnih ravnih linij in strogo odmerjenih gredic. Hkrati pa si domislite, kako bi na vrtu lahko izkoristili navpično dimenzijo, ne samo s terasami pač pa tudi z izbočenimi in udrtimi površinami.

Tla v naravi niso nikoli gola, vsaj dolgo časa ne. Kaj hitro jih poselijo pionirske rastline.

To so posebej prilagojene rastline, izjemno trdožive in hitro rastoče, z močnim koreninskim sistemom in številnimi semeni. Na vrtu jim pravimo pleveli. Če vztrajno pulite vse plevele, s tem delate hkrati vsaj dve neumnosti. Na golih tleh talni organizmi stradajo, obenem pa z nenehnim pletjem ves čas odpiramo prostor za nove pionirske rastline. Ubogi pleveli! Koliko težkih besed je padlo zaradi njih. Potrebno je le uporabiti zastirko in pozabiti na preživete zamisli, kako naj izgleda »urejen« vrt »pridnega« vrtnarja. Ta revež v potu svojega obraza z nenehnim prekopavanjem zemlje spravlja speča semena plevelov na površino in sam povzroča, da začnejo množično kliti. Če tal ne prekopavamo in jih zgolj zastiramo, lahko plevele zatremo v nekaj letih. Sploh pa je prekopavanje, oz. štihanje zemlje, eno najbolj nepotrebnih opravil vrtnarja. Z obračanjem zakopljemo organizme, ki živijo na površju in potrebujejo svetlobo in zadostne količine kisika; obenem pa na površino spravimo organizme, ki so prilagojeni na popolnoma drugačne pogoje življenja v podtalju. Po navadi vsa ta bitja, ki smo jim na glavo obrnili njihov svet, poginejo, ker se zadušijo ali pa dobijo preveč kisika. Ob svoji množični smrti njihov razkroj sicer omogoča rastlinam večjo dostopnost dušika, torej močnejšo rast, ki je opazna. Rodovitnost se na kratek rok res vidno poveča in zdi se nam, da je prekopavanje s tem upravičeno. Toda posledice gnojenja s trupelci pomorjenih organizmov ne trajajo dolgo. Kakršnokoli prekopavanje tal je uničujoče za življenje prsti, kot je za človeka uničujoč rušilen potres, pa še dragoceno energijo izgubljamo z njim. Življenje v nenehno podirajočih svetovih tal se kmalu ne zmore več obnavljati, prst postaja vse bolj zbita in rodnost tal hitro upade. Takrat se prične nespametni vrtnar v obupu ozirati po kemičnih gnojilih ali pa po hlevskemu gnoju. O škodljivosti kemičnih gnojil ne bi izgubljal besed, moram pa poudariti, da je škodljiva tudi uporaba svežega hlevskega gnoja. Z njim vnesemo množico anaerobnih bakterij, ki z izločanjem toksičnih snovi (vodikov sulfid, amonijak, metan, indol, skatol, putrescin, kadaverin, fenoli) uničujejo humus. Kadar stojmo pred dilemo, ali aerobni razkroj ali anaerobno gnitje, se vedno odločimo za prvo, skratka gnoj se mora najprej spremeniti v humus. Humusa ne more nadomestiti nobeno gnojilo. Aerobni mikrobi prsti so namreč ciljno usmerjeni k dezintegraciji celuloze, ne pa k razkroju živalskih iztrebkov, ki zapuščajo črevesje skupaj z anaerobnimi mikrobi.