Waldorfska šola

član od: 9.8.2008

sporočila: 2960

28. sep 2017 10:02

Hja, poznam tri otroke z Waldorfske šole, dva sta jo že zaključila. Oba sta se vpisala na Škofijsko gimnazijo (verjetno veste, da je ena najzahtevnejših). Oba sta izdelala brez težav. Fant končuje arhitekturo, ona je že diplomirala. Mama nikoli ni rekla, da imajo kakšne primanjkljaje na kakšnem področju.

Najmlajša še hodi na Walfdorsko, razred je pisan - ampak roko na srce, moji otroci hodijo na 'navadno' državno šolo in imajo v razredu od gluhih, izjemno nadarjenih, ADHD in vedensko motenih - vse sorte otrok. Prav tako 'posebnih' kot tistih, ki jih tukaj pošiljate na 'posebne' šole. Samo zelenih las nima nihče.

tulka

član od: 9.8.2008

sporočila: 2960

28. sep 2017 10:03

(mamamia, a lahko prosim kopiraš tiste članke sem, zelo me zanimajo )

mamamia

član od: 9.11.2004

sporočila: 15820

28. sep 2017 13:38

Prvi članek:

Otrokom prijazna šola? Zakaj pa?

Dr. Vesna V. Godina, socialna antropologinja

(6807) Čeprav večina strokovnjakov in "strokovnjakov" trdi, da bi morala biti šola otrokom prijazna, ni nobenega razloga, da bi bila. Nobenega razloga ni, da bi otroci morali biti s šolo zadovoljni. Da bi morali radi hoditi v šolo. Takih nasvetov in ugotovitev so na začetku šolskega leta polni vsi mediji. Tako kot so jih bili polni ob koncu šolskega leta. Ko so se vsi spraševali, zakaj slovenski šolarji ne marajo slovenske šole. In razglabljali, kaj vse je s slovensko šolo narobe. Nihče pa se ni vprašal, ali je morda kaj narobe s slovenskimi šolarji. S tem nočem reči, da s slovensko šolo ni nič narobe. Ker je. Hočem povedati, da za nezadovoljstvo slovenskih šolarjev s slovensko šolo ni kriva samo šola. Razloge je treba iskati tudi pri šolarjih. Ki jih v razpravah o slovenski šoli vedno prikazujemo kot uboge, nemočne, nesrečne in zatirane žrtve. Ki pa so v resnici vse kaj drugega kot to. Šolarji so v resnici zelo racionalno delujoča skupina, ki deluje v skladu s svojimi interesi. Z lastnim kalkulativnim umom. In predvsem z lastno libidinalno ekonomijo. Njihova izrazita značilnost je – kar potrjujejo tako pedagoške kot nepedagoške raziskave – nizka stopnja tolerance do neugodja. Do tega, kar je "nefajn".
Nezadovoljstvo šolarjev s šolo je treba v tem kontekstu brati kot nezadovoljstvo z okoljem, v katerem jim ni (dovolj) "fajn". Kar so strokovnjaki in "strokovnjaki" končno zapopadli. A na to dejstvo reagirajo narobe. Tako da poskušajo šolo narediti za učence bolj "fajn". To je napačna reakcija zato, ker šolarje omejuje na logiko libidinalnega delovanja, ki ga usmerja "fajn". "Fajn" je načelo ugodja. S tem sicer ni nič narobe. "Fajn" je nujni del vsakega libidinalnega ustroja. Problem pa nastane, ko "fajn" postane temeljno načelo, ki usmerja vedenje otrok tudi po petem oziroma šestem letu starosti. Kaj šele célo življenje. Verjetno večini ni jasno, kaj bi lahko bilo s takšno življenjsko logiko narobe. Še tem bolj, ker v današnjih zahodnih družbah prevladuje. Je medijsko propagirana. Strokovnjaki in "strokovnjaki" jo zagovarjajo in forsirajo. In to tako intenzivno, da je vsem nestrokovnjakom jasno, da je edina prava vzgoja in socializacija otrok tista, ki sledi temu, da jim je "fajn". Šolo, o kateri šolarji in šolarke poročajo, da ni "fajn", zato dojemamo kot problem. Toda v resnici so problem šolarji. Ki očitno niso zmožni prenašati niti tistih zadnjih preostankov neugodja, ki ga šola učencem sploh še povzroča. Ker če gledamo primerjalno, slovenska šola še nikoli ni tako intenzivno in eksplicitno sledila načelu ugodja učencev kot danes.
In še nikoli slovenski šolarji niso bili z njo tako nezadovoljni, kot so zdaj. Kar je protislovje. Ker kako je mogoče, da bolj ko je šola "otrokom prijazna" – napovedana spraševanja, več počitnic, več redovalnih obdobij, večja stopnja interakcije med učitelji in učenci, več "ustvarjalnega učenja", več mnenj učencev itd. itd. –, bolj so učenci z njo nezadovoljni? Odgovor na to paradoksalno vprašanje se glasi: tako je zato, ker otrók ne vzgajamo in ne socializiramo tako, da bi že pred vstopom v šolo dojeli, da v življenju ne gre za to, da jim je "fajn". Ampak za to, da delajo "prav". Starejši, ki smo v preteklosti hodili v šole, ki so bile bistveno manj "fajn" od današnjih, smo v šole hodili veliko raje kot današnji otroci. Šole namreč nismo dojemali kot institucije, v kateri bi šlo za to, da nam je "fajn". Ampak kot institucijo, v katere se dela "prav". V preteklosti je bila šola institucija, v kateri smo črpali moralno zadoščenje iz tega, da smo delali tako, kot je "prav". Takrat se učenci seveda nismo pritoževali, da nam v šoli ni "fajn". Nihče ni pričakoval, da bi nam moralo biti. Pritoževali smo se, če v šoli kaj ni bilo "prav". Če recimo učitelji niso bili pošteni. Če niso vseh učencev enakopravno obravnavali. Itd. Itd. Danes pa od otrok ne doma ne v šoli ne zahtevamo, da bi med "fajn" in "prav" izbrali "prav". Kar bi bila edina prava in odrasla izbira. Zato imajo otroci težave tudi z minimalnimi stanji neugodja. Zato vedno, kadar pridejo v takšna stanja, protestirajo. Njihova toleranca do "nefajn" je padla tako nizko, da niso sposobni tolerirati niti takšnih "nefajn" stanj, ki jih generacije pred njimi sploh niso percipirale kot problem.
In če bo zdaj kdo vprašal, zakaj pa naj bi učenci sploh morali biti sposobni tolerirati "nefajn" in s tem živeti, je odgovor jasen: zato, ker starši, učitelji, vzgojitelji in drugi strokovnjaki in "strokovnjaki" pač ne bodo mogli otrokom in mladostnikom do onemoglosti prilagajati socialnega sveta tako, da bo ustrezal njihovemu načelu ugodja. Slej ko prej bodo otroci in mladostniki vstopili v svet, ki ne bo upošteval njihovega "fajn". In takrat jih bo ta svet povozil. Kar se bo za njih praviloma končalo tragično. S samopoškodovanjem. Z odvisnostjo. Ali s samomorom. Zato bi moral vsak starš, ki svojemu otroku želi dobro, poiskati šolo, o kateri je znano, da ne deluje po logiki "fajn". Moral bi se odreči temu, da se hodi v šolo pritoževat ali celo grozit učiteljem, kadar njegovemu otroku v šoli ni "fajn". Doma bi moral ukiniti vsako toleranco do otrokovih pritožb čez šolo, ki da ni "fajn". Postaviti bi se moral na stališče, da v šoli ne gre za to, da je v njej otroku "fajn". Ampak za to, da otrok v njej dela to, kar je "prav". Takšno stališče bi morala zavzeti tudi slovenska šola. To bi bilo edino do otrok odgovorno, produktivno in moralno delovanje.
* Prvotno objavljeno na Fokuspokusu

mamamia

član od: 9.11.2004

sporočila: 15820

28. sep 2017 13:43

Evo, še drugi članek:

Zadnja kolumna je očitno razjezila kup ljudi. Mamice. In očije. Ki bi radi bili mamice. In tovarišice v
vrtcih in v šolah. Zato moram napisati še nekaj o posledicah otroku prijazne, torej narcistične vzgoje in socializacije. Ugotovitve niso moje. Predvsem gre za ugotovitve Heinza Kohuta in Otta Kernberga. Ki sta jih objavila v vrsti knjig, ki si jih zgrožene mamice in očiji in tršice lahko preberejo. Če sploh kaj berejo. Če ne izhajajo samo iz osebnih zamer in frustracij. Za mnoge od njih je namreč značilno, da niso bili dobri učenci. In da šole niso marali. Kar je v njih pustilo posledice. Tudi v obliki frustracij. In poškodb. Toda izhajati iz lastnih okusov, frustracij in poškodb praviloma ni produktivno izhodišče. Analiza vzgoje otrok v različnih družbah in kulturah kaže, da ni socializacije, ki otroka ne bi socialno poškodovala. Poleg dobrih, za otroka produktivnih rezultatov pušča vzgoja na otrocih tudi negativne posledice in rezultate. Ko danes zagovarjamo ali zavračamo eno ali drugo obliko vzgoje in socializacije, je seveda najlaže izpostavljati samo negativne ali samo pozitivne učinke in posledice. To danes delamo, ko govorimo o tradicionalni socializaciji z dvotirno vzgojo — z očetovsko avtoriteto in s kaznovanjem otrok. Toda ljudje, ki radi poenostavljajo, ne vidijo, da se tako pozitivne kot negativne posledice vzgoje in socializacije pojavljajo istočasno. To pomeni, da je treba skupaj presojati tako pozitivne kot tudi negativne rezultate vsakokratne socializacije in vzgoje otrok. Zato je tistim, ki na dolgo in široko navajajo pozitivne posledice otroku prijazne vzgoje in socializacije otrok, treba pojasniti vsaj najpomembnejše negativne rezultate. Poleg tistih, ki smo jih omenili že zadnjič — torej otrokovo nepripravljenost na življenje v družbi, ki se ne bo ukvarjala s tem, kako ga osrečiti —, gre še za celo vrsto drugih posledic. Če naštejem samo najpomembnejše, gre za naslednje: Za ljudi, ki so
bili socializirani in vzgajani “prijazno”, je značilna trajna prisotnost neartikulirane tesnobe. Torej tesnobe, ki nima pravega vzroka. Nadalje je za njih značilna hkratna prisotnost cele vrste nevrotičnih in psihotičnih simptomov: niso zmožni vzpostavljati odnosov do ljudi, saj druge ljudi — najprej starše! — vidijo kot predmete za uporabo. Ne poznajo empatije in niso zmožni empatičnih
odnosov. Niso zmožni čustvene navezanosti na druge. Tudi ne pozneje na lastnega partnerja. Lastno družino. In lastne otroke. V resnici se bojijo globljih odnosov z ljudmi. In se jim zato izogibajo. V tem smislu imajo z drugimi na primer “samo seks”. Zato je za njih značilno promiskuitetno spolno življenje. Če ne veste, kaj to je, si morda preberite roman Ameriški psiho.
Stik z drugo osebo jim je nedose- gljiv. Druge osebe lahko le uporabljajo in/ali zlorabljajo. Seksualno. In drugače. Ne morejo pa imeti do nje kakršnekoli čustvene navezanosti. Nimajo vesti. Namesto vesti jih vodi sadomazohistični nadjaz. Kako to deluje, je nedavno na 1. programu TVS jasno opisalo neko dekle, ki se je rezalo. Sadomazohistični nadjaz posameznika in posameznico, ki ga ima, za vsak neuspeh disproporcionalno kruto kaznuje. Kot je povedalo dekle: rezala se je tudi za majhne neuspehe in poraze. Naprej: ker nimajo vesti, nimajo notranjega
kompasa, ki bi jih usmerjal, kako je treba delovati. Njihovo delovanje namesto vesti usmerja socialni aplavz. Aplavz je za njih motiv, da brez vsakega moralnega zadržka naredijo karkoli. Če aplavza ni, uporabljajo tehnike pozabe. Drogo. Antidepresive. Alkohol. Virtualno realnost. Karkoli, kar jim omogoči pozabiti, da niso center sveta. Da niso najboljši. Da niso srečni. In še bi lahko naštevala. A moram zaradi prostora nehati. Upam, da sem naštela dovolj posledic, da se bodo nad otroku prijazno vzgojo navdušene mamice, atiji in tršice zamislili. In dojeli, da za neproblematičnim videzom tičijo nadvse problematične posledice. Ki so tisto, kar bo njihov za srečno vzgajan otrok moral živeti vse življenje. Preživi jih le redkokdo. Samo še nasvet tršicam, ki hodijo v ZDA gledat, kako to delajo Američani. In ki se navdušujejo nad tem, kar vidijo. Ker to pač ustreza njihovemu osebnemu okusu. In ki prihajajo do sklepa, da mi šele odkrivamo, kar imajo v ZDA že vse razdelano. Ne gre za to, ali je komu kak izoliran element vzgoje ali neka šolska praksa všeč. Gre za dolgoročne posledice, ki jih na videz dobre izolirane prakse proizvajajo. Ali povedano drugače: treba se je vprašati, ali tudi pri nas želimo rezultate, ki jih te navidez dobre prakse ameriških šol proizvajajo. Če ne veste, za kakšne rezultate gre, si preberite Kulturo narcisizma Christopherja Lascha.
Ali oglejte film Gusa Van Santa Slon.

Dr. Vesna V. Godina,
socialna antropologinja
Nasveti za starše in tršice
"Analiza vzgoje otrok
v različnih družbah in kulturah
kaže, da ni socializacije,
ki otroka ne bi socialno
poškodovala"
Foto: Andrej PETELINŠEK
* Prvotno objavljeno na Fokuspokusu

mamamia