Pomagajmo ljudem v stiski

http://val202.rtvslo.si/2015/01/da-le-ne-bi-izgubila-

Temo sem odprla zato, ker nas je veliko, mislim članov in bralcev Kulinarike. Tv ali radio se presliši, časopis ne prebere. In zato bo morda Tjaši in kasneje komu drugemu, lahko pomagal  tudi kak  član sli bralec tega portala. Če, je moj namen dosežen, hvala zato.

Pomagamo lahko na sto načinov,  s prispevki, pomagajo lahko učitelji in vzgojitelji ( zelo boli posmeh in prezir materilano (pre)dobro preskrbljenih otrok in mladostnikov do revnejših)...itd itd. Pomagamo  lahko starši z odgovorno vzgojo naših, velikokrat presitih otrok.

Za začetek tale žalostna zgodba. 

murnik

4. feb 2015 11:56

kozamurnik, vsa čast ti, da si predstavila to žalostno zgodbo...

299 ogledov, pa nič odgovorov.......dokler bo tako v naši družbi, presiti vsega lačnih nikoli ne bodo razumeli.....

Tvoj namen je izreden , ko bi nas vsaj več bilo.... Hvala...

4. feb 2015 12:08

Odgovor tule ne bo v konkretnem primeru  nič  pomagal.  Pač pa SMS na številko, ki je objavljena na prilepljenem linku. Ljudje, ki radi pomagajo, se večinoma ne želijo izpostavljati. 

4. feb 2015 12:13

Prav imaš Cila 

Nas je pa treba vsake toliko v rit brcniti...

4. feb 2015 12:17

Cila prav imaš. Smo ljudje, ki imamo zavest pomagat sočloveku brez objavljenih linkov in izpostavljanja in verjamem, da si takšna tuti ti. Pa vse lepo tebi in enako mislečim želim.

4. feb 2015 12:49

To, da ni odgovorov, ne pomeni absolutno nič - šteje le tisto, kar je Cila napisala.

4. feb 2015 13:00

Močno si želim in upam, da bo dobrodelnost iz tega portala prišla do ljudi, ki so v stiski....

4. feb 2015 13:59

Ah, kar solze so mi stopile v oči. Obudili so se spomini na otroštvo, ko je imela mami raka in sem celo srednjo šolo trepetala zanjo. Se je kljub dvakratni ponovitvi  pobrala, očeta pa je rak v kratkem času pokopal mnogo prezgodaj. 

Ni dneva več, ko komu pomagamo na tak ali drugačen način. Ampak moje razmišljanje je tako, imamo samo eno življenje in vse se tako ali vrne nazaj...Boli pa me, že pri sosedih opažam, da jim je mar kako je! Izkoriščajo vsako dobroto in prijaznost. Ampak palica ima dva konca! 

Pred nedavnim sva s hčerko pomagali njenemu prijatelju, ki je ostal brez obeh staršev in je odplačeval še za njun nagrobnik....Hči ga je vozila na študentske menije, ki se jim je odrekla, sama pa sem mu pripravljala pakete hrane.  Ko vidiš nasmeh na takšnem obrazu, ga nikdar ne pozabiš. Ne moreš.

4. feb 2015 15:18

Podarim,če bi komu prišlo prav.Številka 44.Maribor,na ZS.

4. feb 2015 23:26

Hčerka se bo v roku enega leta selila (so še v gradnji) in takrat obljublja veliko "čistko omare". Verjemite, da ima veliko oblačil, ki so kot nova, ampak zanjo žal... So pa to oblačila večinoma v merah 34/36 oz. XS/S. Z Veseljem podari tudi nekaj oblačil za dojenčka, od št. 50 navzgor (otrok rojen poleti). Objavo pišem, ker me je tako prosila, če kdo javi, naj me kontaktira. Drugače bo odnesla na RK.

5. feb 2015 8:20

Žal so tale oblačila zame premajhna in naša otroka sta tudi že večja, sigurno pa se bo našel kdo, ki je v stiski in mu bodo tale oblačila prišla še kako prav. Res lepa gesta, zelo pohvalno. Ste me pa s tem, ko ste omenili RK. potegnili za jezik. Najprej naj napišem, da ne mečem vseh prostovoljcev, ki pomagajo na RK., v isti koš. Vso spoštovanje tistim, ki niso pozabili na etični kodeks, ki so ga podpisali, ko so se odločili za prostovoljno delo. Pišem o tistem delu, ki govori o poštenju. Napisala bom svoje izkušnje! Ko sem še hodila v službo, smo še kar lahko zapravili kakšen evro  za oblačila, predvsem za otroka. Ker otroci hitro prerastejo stvari, sem večkrat odnesla kaj na RK, ker v svoji okolici nisem imela nikogar, ki bi mu ta oblačila prišla prav. Čeprav sem večkrat slišala kakšne govorice o RK., se na to nisem ozirala, saj znajo biti ljudje včasih tudi malo "žleht". Potem pa sem ostala brez službe in ugotovila, da je nakupovanje oblačil pri nas končano, če bomo hoteli preživeti. Ker se oblačila po enem času sperejo in strgajo sem se s cmokom v grlu odpravila na RK. v našem kraju. Že takoj  na vratih sem opazila, da je tista prijaznost prostovoljk, ki so jo kazale, ko sem oblačila še prinašala, izpuhtela. Povedala sem, da rabim za otroka, da bi bilo še za ponositi za v šolo.  Gospa mi je na kup zmetala nekaj  oblačil in rekla naj hitro pregledam, ker imajo še druge stranke. Ko sem tako malo pregledala, sem ugotovila, da je nekaj stvari premajhnih, nekaj je bilo pa tudi tako v slabem stanju, da otrokoma ne bi oblekla za v šolo. Gospej sem to prijazno povedala, ona pa, da sem izbirčna, da kompliciram, da to ni trgovina in naj pač pridem naslednjič. Od njih sem odšla tako ponižana, da so mi po licu pritekle solze, počutila sem se kot kamen na tleh. Potem sem jih obiskala še enkrat, vendar se je ponovila ista pesem, le, da se je takrat zame potegnila gospa, ki dela v bližnjem Domu upokojencev, ki je prišla iskat oblačila za Domske uporabnike, ki nimajo sredstev, da bi si kupili. Kaj vse je priletelo iz njenih ust, vse tisto, kar sem sama slišala že prej. Da te prostovoljke poberejo stran vsa lepo ohranjena in kvalitetna oblačila, potem pa  z njimi zalagajo svojce, prijatelje, ki tega niso potrebni in bi si lahko sami kupili. Nekatere celo ta oblačila prodajajo po spletu. Gospa iz Doma jim je še navrgla naj pokažejo kaj imajo v tistih vrečah zadaj, da so si verjetno že nabrale stvari in, da jih bo spravila v medije. No, vreč niso odprle, njihovi obrazi pa so bili škrlatno rdeči. Takrat sem bila zadnjič pri njih. Si lahko predstavljate, koliko ljudi daruje tej organizaciji v prepričanju, da pomagajo nekomu v stiski, potem pa se dogajajo takšne umazane stvari. Sama vem, da je njihovo delo prostovoljno in nimam nič  proti, če katera vzame kakšno stvar, ki jo rabi zase, ne pa takole, da potem očrni celo organizacijo, tudi tiste, ki delajo pošteno. Pa brez zamere, morala sem tole napisati, čeprav nisem "žleht".