Meni za 1 november

Margot  

član od: 12.12.2008

sporočila: 260

29. okt 2013 9:03

Zakaj pa ne bi bil praznik? Smrt je ravno tako kot rojstvo del življenja. In kot praznujemo prihod novih članov v družino, s pogrebi počastimo njihov odhod in se zahvalimo za čas, ki so ga preživeli med nami. In prvega novembra se pač "uradno" spominjamo vseh tistih, ki so nekoč bili z nami, zdaj jih pa ni več.

Pri nas je navada taka, da se sorodniki zberemo na pokopališču pri obredu, potem pa gremo vsi k stari mami, kjer se družimo, jemo, pijemo in pojemo. In ni prav nič kaj turobno. Se tega vsako leto z veseljem udeležim.

Margot

anka  

član od: 7.9.2005

sporočila: 4627

29. okt 2013 9:08

Sploh nikdar še nisem pomislila na to, da bi za prvi november skuhala kak poseben praznični jedilnik. Še manj pa odkar svojim otrokom te dni odnesem svečko na grob.

Potem pa se umaknem v svoj svet misli, če se pa lotim kdaj kakšne kuhe, ki ni običajna, je mogoče spet kaj novega, za odkrivanje skrivnosti v jedeh mogoče po kakem receptu ali pa po lastnih idejah, ampak to ne zato, ker sta skupaj dva praznična dneva, ampak ker imam takrat čas packat in ustvarjat.

Trixi  

član od: 23.9.2003

sporočila: 15152

29. okt 2013 9:20

Tudi pri nas je bila tradicija, da sem hodila z babico za vsak 1.november k sorodnikom, kjer se je zbrala vsa žlahta. Ponavadi smo jedli klasično kosilo- juho, krompir, pečenko, ocvrt piščanec, solata.Za sladice pa je poskrbela najmlajša, ki se je učila za slaščičarko. Vedno je bila tudi orehova potica. Vmes smo peli, saj imamo glasbenike v žlahti, pa obdelali vse dogodke za nazaj, odšli na obred na pokopališče z veliko vrečo sveč  in šopki domačih krizantem za vse umrle sorodnike. Meni še sedaj ostajajo lepi spomini na ta druženja, pa čeprav na dan umrlih. Vsaj enkrat letno smo se videli. 

Sedaj je babica že pokojna, pa tudi moj oče, zato se mi domači zberemo pri mami in udeležimo obreda na pokopališču. Ponavadi ne kuha kosil in speče samo kaj sladkega, kakšno pito, štrudelj, potico. Je že samo druženje prijetno.

 

 

Kjer je volja, tam je pot. Trixi

Ognjič  

član od: 18.1.2006

sporočila: 4732

29. okt 2013 9:21

rimljanka je napisal/a:

Vendelina jr. je napisal/a:

Pri nas je 1. november eno solzavo stokanje za mrtvimi, dilema vsakogar ali se pojaviti na pokopališču ob 15h ali pa kdaj drugič in ali prinesti svečko ali pa bi šlo brez nje... Je pač tako, če smo butlji še bolj na začetni stopnji zavedanja.

Ne posplošuj, če je to morda tvoja dilema, verjemi, ni vsakogar. Označiti nas za butlje, veš kaj, veliko, veliko preveč si drzneš.



rimljanka

Jaz bi rekla, da tak zapis (citat od Vendeline) prizadene vsakega, ki je izgubil koga res bližnjega in ljubega, pa večinoma v takšnih trenutkih tudi ne zmoremo brati med vrsticami in razumeti sarkazma, ironije... Ker, če izgubiš partnerja nepričakovano, boženedaj otroka, bi človek verjetno še najraje kar za njim šel in jaz resnično občudujem vse, ki zmorejo ob takšnih izgubah ostati "trezni". Takšni (tisti, ki ostanejo) tudi ne razmišljajo, kaj bodo 1. novembra jedli... Tudi Natalija 84 se verjetno v takšnem položaju še ni znašla, sicer se ji po glavi ne bi pletle misli o svečanem jedilniku na dan mrtvih.

Je pa, vsaj meni, zanimivo prebrati, kako preživite ta dan. Naša familija + teta + stric se zberemo na kosilu pri mami, običajno je to "nedeljsko kosilo + potica", pomagamo pospravit z mize in potem gremo vsak na svojo eno od 4 lokacij. Po zaključenih komemoracijah na pokopališčih se spet dobimo pri mami, na mizo damo ostanke od kosila, spijemo kavo in uživamo v druženju.

Ognjič

inabina  

član od: 21.7.2013

sporočila: 20

29. okt 2013 11:24

Sicer sem tudi sama izgubila najbolj ljubljeno osebo na svetu, pa ne razmišljam na prvi november le o tem, kako hudo mi je zaradi te izgube. Tudi ostale dni se hitro švrcnem okrog ušes vsakič ko mi misli zatavajo in pritečejo solzice.

Sploh pa na ta dan mi je fino, ker se dobimo z bližnjimi. S tistimi ki smo to osebo iz srca ljubili in spoštovali in bili od nje deležni enakega. Skupaj pojemo kosilo na žlico, če je mrzel dan prav tekne, potem pa ob kavici in štrudlu obujamo spomine na vse LEPE trenutke katere smo preživeli skupaj z njo. Umes priteče komu tudi solzica žalosti, ker je ni več med nami, a je veeno tako lepa.

inabina

MBrando  

član od: 4.8.2011

sporočila: 2308

29. okt 2013 11:54

---Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil s seboj. (Dragi Nejček Z.)---

limnol  

član od: 16.11.2001

sporočila: 5187

29. okt 2013 12:19

Naša familija pa svoje pokojnike obiskuje kadar koli se komu zdi, da bi bilo dobro malo pokramljati z njimi in populiti plevel med rožicami. Tako da prvonovembrskih ritualov nimamo, torej tudi ne družinskih srečanj ob grobovih. Pa jedilnikov tudi ne; ker smo doma, je pač malo več časa za kuhanje, se pravi, da se h kosilu tudi še kaj speče, to je pa tudi vse.



Sonja

Sporočilo je spremenil(a) limnol dne 29.okt 2013 12:20

Loni  

član od: 12.12.2001

sporočila: 7859

29. okt 2013 12:41

31. gremo v moje konce, 1. v njegove, pa sta obe mami srečni. Zame je to del družinske tradicije. In če jo kdaj izpustim, tudi ni ognja v strehi.

Loni Makaroni

Viva Meier  

član od: 20.12.2009

sporočila: 673

29. okt 2013 20:59

Letos, s svežim križem za najdražjo osebo, se bom čimbolj skušala približati mehiškim in podobnim ritualom, kolikor se to pač da v našem okolju sploh storiti. Delno zaradi tega, ker vem, da bi me pokojnik želel videti nasmejano in z dvignjeno glavo, delno pa zato, ker sem v preteklih tednih videla, da deprimiranje in neskončno jokanje ter razmišljanje, da "njega pa več ni", ne peljejo absolutno nikamor. Meni je torej naslednji - mini potovanje od petka za podaljšan vikend, dobra zabava za noč čarovnic pred tem, pa iskanje in pogovor o čim lepših spominih, ki jih imam na to osebo, s preostalimi pripadniki iz posvečene skupinice najbližjih.

Da ne bo sam off topic - se še ne ve prav dobro, kje bo padlo petkovo kosilo. Kaže, da bo režirano s strani starejšega gospoda iz klasične garde. Pečen krompir, ene 2 vrsti mesa, pa solata. Čisto običajno, kakor mnogo ostalih dni.

Viva Meier

sonce51  

član od: 4.4.2008

sporočila: 237

29. okt 2013 23:02

Moji starši spadajo v tisto skupino ljudi, ki so se  ob zaključku šolanja preselili v bližnji večji kraj, se tu  zaposlili in si ustvarili dom, njihovi starši pa so ostali na podeželju... Na ta dan dopoldne prižgemo sveče in odnesemo rože na grobove starih staršev, ki so mi ostali v lepem  spominu in vedno se na ta dan spomnim čudovitih počitnic pri stari mami na kmetiji, velikega travnatega dvorišča, na katerem so se sprehajale kokoške   za lepim, pisanim petelinom.  Sedaj je hiša prazna, nikogar ni,  ki bi nam skuhal kosilo.  Zato  gre naša razširjena 10-članska družina skupaj na kosilo v bližnjo gostilno.  Tam se ob kosilu in bibah (naša tradicionalna jed, ki se pripravlja v teh dneh, jaz sem jih spekla  že v nedeljo, verjetno ponovim še  v četrtek) nostalgično spominjamo let, ki smo jih preživeli s starimi starši. Po kosilu se odpravimo še preko Mure in prižgemo svečke  na grobove moževih sorodnikov. Potem obiščemo še moževo  teto, katera nas vsako leto pričaka s čudovitim domačim pecivom,    in na koncu obiščemo še moževo mamo, kjer zaključimo ta naporen dan, nabit s čustvi, nostalgijo,  veseljem, da smo bili skupaj ... 

Bibe, tikvače, repnjače, idinjače ... to je tradicionalna prekmurska jed - vlečeno testo poljnjeno s bučami, jabolkami, repo in včasih tudi skuto. Stara mama je to pekla v krušni peči na okroglem loparju. Jaz jih pripravljam v okroglem pekaču 30 cm v pečici, pa jih tudi vedno zmanjka

 

LP

sonce51

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
malo za hecNikita
Kaj danes za zajtrkMajda Marianne
MOJ vrtmalaga
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti