Nezaželeno pasje vedenje

mamaF  

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

29. maj 2013 3:08

vanjatajnsek je napisal/a:

 

Sicer pa moram reči, da mi gredo strašno na živce lastniki, ki svojemu psu ne dovolijo, da bi se povohal z nekim drugim psom ( npr. na sprehodu) in mu to z vlečenjem povodca na vsak način hočejo preprečiti.

In ne, ne pravim, da si ti takšen lastnik.

 lp

http://zaspancki.si/

Vanja, verjamem, da se ti to zdi čudno. A nekateri lastniki imajo utemeljene razloge za to. So psi, ki se na povodcu (in kot vemo vsi psi na javnih površinah pač morajo biti na povodcu) obnašajo čisto drugače, kot bi se sicer spuščeni - ko bi imeli priliko se umakniti, krožiti drug okoli drugega, izvajati vse spoznavne "pasje rituale" itd.

So lastniki, ki se zavedajo, da svojega psa ne obvladajo dovolj oziroma, da se ni naučil pravilnega pristopa do drugih psov, pa zato odklanjajo stike.

Imaš tudi na naovo posvojene pse ali bolne ali prestrašene pse, ki se ne počutijo najbolje. Ko k psu, ki ga je recimo strah drugih psov, pricuka drug pes "ki bi se rad samo povohal", ponavadi frontalno in ga gleda v oči, ta prvi pes to lahko dojame kot "napad" in bo šavsnil. Če lastnik ve, da se bo njegov pes ob poskusu "pozdravljanja" tako obnašal, je popolnoma razumljivo, da se "pozdravljanju" raje izogiba. Ker se zaveda, da se bo njegov pes naježil, morda zarenčal in tako drugemu, sicer čisto prijaznemu psu, dal signal: proč od neme. In drugi bo lahko grožnjo sprejel in se ji začel upirati s "kontranapadom" ... ali pa bo drugega psa totalno prestrašil s takim obnašanjem.

Potem imaš pse, ki so strašno ljubosumni na svojega vodnika in čim se približa nek drugi pes, bodo začeli odganjat. Moja prijateljica ima tako psičko in tudi ona prosi ostale sprehajalce, da je bolje, da gredo gladko mimo, brez pozdravljanja. Ker se njena ob preveliki bližini drugega psa preprosto zažene oziroma zarenči nanj. In potem drugi pes to "vzame kot napad" in pasji pretep je lahko hitro tu. Če pa je psica odvezana, pa z drugimi psi nima težav - na povodcu je pa "zoprna baba", kot ji reče njena lastnica.

Imaš tudi pse, ki so že bili kdaj napadeni od drugega psa, pa zato ne marajo, da jih drugi psi ovohavajo, tudi psičke med gonitvijo  ne marajo pozornosti določenih pasjih nadležnežev. Če lastnik to ve, bo normalno, da se bo skušal konfrontaciji izogniti.

Skratka, ni tako nenavadno, da vsi ljudje ne spodbujajo direktnih stikov s psi, ki se med seboj ne poznajo. Včasih je bolje preprečiti tudi tisto, kar se morda ne bi zgodilo, kot pa zdraviti neprijetne posledice.

 

Po svetu se širi projekt "rumene pentje"(klik). Rumeni trakec zavežejo lastniki na povodec psom, ki potrebujejo več osebnega prostora in se ne odzivajo dobro na direktna srečanja s tujimi psi. To so lahko gluhi, slepi ali zelo stari psi, preplašeni psi, goneče psičke ali pač psi, ki imajo zelo slabo toleranco do drugih, tujih psov.

Z rumenim trakcem drugim sprehajalcem označimo, da želimo, da "nas pustijo pri miru" in ne silijo v našega psa za vsako ceno "da se bosta samo ovohala".

Tako tudi drugi, poznanstev željni sprehajalci vedo, da se je takšnemu psu bolje ne vsiljevati, pa se raje posvetijo tistim, ki pa si stikov želijo oziroma jih ne branijo. Tako je manj slabe volje in nesporazumov
Več o tem pa je povedala inštruktorica "šole za azilaše" pri ŠKD Krim, Katarina Wallas v prispevku v oddaji "O živalih in ljudeh" - od 3.30 minute dalje, če vas zanima:
http://tvslo.si/predvajaj/o-zivalih-in-ljudeh

 

Mojca

Loni  

član od: 12.12.2001

sporočila: 7859

29. maj 2013 11:19

elaphus je napisal/a:

Loni je napisal/a:

Zanimivo, našega labradorca je bilo treba naučiti lajati....


Loni Makaroni

Kako ste se pa tega lotili??????

lp



cervus

 

Spustiš se na njegov nivo, se pravi, na vse štiri in začneš. Ne vpraš, z bratom znava oba zelo dobro lajat. Je bilo pa potrebno, ker reševalni pes mora znati dati glas od sebe, ko je to potrebno. Saj nam je bilo potem večkrat žal. Se je pa izkazal kot veliki čuvaj, kar labradorci običajno niso, nikoli nisi vedel, kaka mrcina se bo prikazala, ker glas ima pa zelo močan. Zdaj je pa itak zelo naglušen in kar tako malo pobevska, če sploh.

Loni Makaroni

nola  

član od: 25.1.2006

sporočila: 3112

29. maj 2013 12:18

He he. Lahko jo/ga pa posedeš in mu pihneš v gobček, tako smo mi našo nemško ovčarko navadili lajati. 

Ampak je bila muzikalno nadarjena psička - vsako soboto, ko so ob dvanajsti uri zaorile sirene, je ne glede na to, kje je bila, sedla in zajodlala. Prav tako kadar je moj oče ali kdorkoli od nas poskusil igrati klavir.

Zanimivo, glasba predvajana na gramofonu ali radiju je pa ni zanimala. Razen Čajkovskega, ob njem je pa zavijala kot zmešana. Čeprav uradno nemška ovčarka je imela verjetno v svoji kosmati duši slovanski sentiment.

nola

Loni  

član od: 12.12.2001

sporočila: 7859

29. maj 2013 15:54

nola, tako "zvonila" je pa mamina psička, posledično pa še ta velika mrcina. Samo da ne samo prvo soboto v mesecu, ampak ob vsakem cerkvenem zvonenju.

Loni Makaroni

mamaF  

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

29. maj 2013 16:46

Pri moji prijateljici mladi border collie tuli s "husky stil - polarnim" zavijanjem od vsakem "tavelikem" zvanenju. Sredi sprehoda obstane mirno in začne arijo - spremljavo zvonov ob šestih zjutraj in malo pred deveto zvečer

Sicer pa, kako naučiti psa lajanja na ukaz in tudi, da na ukaz utihne.

Mojca

emalisej  

član od: 16.1.2013

sporočila: 60

29. maj 2013 20:44

Bi se priključila, če smem. Mi imamo pa drugačen problem. Imamo 3-mesečno psičko, srednje rasti. Že takoj ob prihodu domov smo jo začeli socializirati z drugimi psi in ni bilo težav. Kaka dva tedna nazaj se je na našem dvorišču znašel meni neznan majhen pes. Najprej je mahal z repom (jaz vsakega psa prijazno ogovorim), potem pa je zagledal našo psičko in se takoj zakadil v njen vrat in jo ugriznil, da je zajavkala. Psička se je tako prestrašila, da sem jo le s težavo ulovila in nesla z dvorišča na varno. Na srečo po tem dogodku ni pokazala strahu pred drugimi psi. No, dva dni nazaj pa sva na sprehodu spet srečala tega psa in zadeva se je ponovila- pes je ponovno agresivno stekel v psičko in jo stisnil za vrat. Pa je naša psička vsaj 2x večja. Na srečo je prišel lastnik te psičke, ki je rekel, da drugače ni napadalna (čeprav kar imam jaz izkušenj s psi, so ravno manjši velikokrat bolj agresivni do večjih psov). No in sedaj, ne vem kaj naj naredim. Nimamo ograjenega dvorišča- če bodo ti ljudje na svoji parceli, jo lahko ta pes kadarkoli primaha in spet šavsne po naši. Drugače je naš pes tak karakter, ki bi se z vsakim igral in je še nisem vidla, da bi agresivno reagirala. Vesela bom nasvetov.

emalisej

booris  

član od: 11.11.2004

sporočila: 315

29. maj 2013 21:29

Da je značaj psa bolj kot od pasme odvisen od osebka, je dejstvo. Pasma daje neke osnovne predispozicije, vse ostalo pa osebni značaj in šolanje. Kdor k nakupu psa pristopi resno, že z opazovanjem legla lahko razloči različne značaje puhastih kepic. Prva bo šla po svoje raziskovat svet in bo kasneje rada uhajala od doma, druga se bo skrivala v koči in zanjo lahko stavite, da bo boječa, tretja se bo jezno odzvala na manjši dražljaj, spet četrta se bo rada crkljala ipd. ipd. Torej se že z izbiro osebka iz legla nekako odločite, kakšnega psa boste imeli (če seveda niste prepozni in ne poberete "ostanka"). Pri prevzemu psa iz zavetišča pa priporočam, da z njim opravite kakšen mesec popoldanskih sprehodov, da psa spoznate in se nanj navadite (in on na vas), preden ga odpeljete domov.

Strinjam se, da je 6 do 7 let starega psa teoretično še možno prevzgojiti, praktično pa je že vse zamujeno. Zakaj? Tudi 12 let starega psa lahko naučimo kakšnih trikov, ne moremo pa iz njega spraviti značajsko prirojene razvade. To je treba z vztrajnim šolanjem početi od začetka "partnerstva" med lastnikom in psom. Če je pes star 6 let, se je ta značajska razvada že ukoreninila in lahko jo omilimo samo z vztrajnim delom s psom več časa. Ampak stvar je v tem, da smo preobremenjeni (služba, otroci, dom ...). Enostavno ne zmoremo vsega, ali pa se to samo meni dogaja? Torej pes v tem konglomeratu življenja dobi svoj čas, da ga pocrkljamo, peljemo na sprehod ipd., več pa težko zmoremo.

Še dve zelo poučni zgodbi, ampak rasnični:

Zadnja psica, francoski bavceron, je po dveh letih šolanja lepo hodila ob nogi, ne da bi se zmenila za druge pse. Takrat enkrat jo je na nekem sprehodu od zadaj zahrbtno napadla nemka in končalo se je z nekaj šivi. Od takrat dalje je bila moja psica alergična na vsakega psa, ki si ji je upal približati. Psica tudi meni ni več povsem zaupala, ker je nisem uspel zaščititi, torej se mora braniti sama. Cela godlja je bila sploh zato, ker je začutila, da se lahko ubrani z ugrizi, do tedaj še nikdar ni resno ugriznila (nemka je tudi dobila nekaj šivov). Takšen slučaj ti lahko podre šolo in lahko začneš od začetka, ampak tako travmatične izkušnje težko odstraniš iz pasje podzavesti. Izogibala sva se sprehajališč, kjer je tudi veliko drugih psov. Našla sva nekaj pasjih osebkov, dovolj velikih in arogantnih, da so sprejemali nerganje moje psice in ga pretvorili v igro. Z lastniki smo si izmenjali tel. številke in se večkrat dogovorili za pasje srečanje na samotnem travniku. Psica se je počasi sprostila in vse je kazalo dobro, mislil sem, da bo kmalu pripravljena na srečanje z drugimi psi. Ampak spet! Na samotnem sprehodu se je od nekod pojavila psička besno v rep moje psice. Sledila je tožba, ker je taista psička dobila nekaj šivov in ker sem jo jaz dvakrat brcnil stran od zob svoje psice, ne da bi se lastnica zavedala, da sem njeni psički s tem rešil življenje. Zadevo je uredila zavarovalnica. Ampak kaj sledi v splošnem prepričanju? Vse smo krivi lastniki "velikih, napadalnih, neučakanih psov, ki jih ne znamo vzgojiti". Ali res?

Naslednja zgodba govori o psu in vodi.

Imeli smo novofundlanca, krasnega, močnega in košatega psa. O njem vse najboljše tako z družbenega kot katerega koli stališča. Ampak vode ni prenesel. Si predstavljate, da si pes, ki naj bi imel po svoji pasmi v genih reševanje iz vode in vodo v splošnem, sploh ne upa zmočiti tačk!? To govori v prid, da osebni značaj mnogokrat prevlada nad značajem pasme. Počasi, ampak zelo počasi sem ga navajal na vodo. Mislim, da sva skupaj zaplavala šele po nekaj letih.

Pes je dočakal za novofundlance lepih 14 let, a zadnje leto je bil že zelo slaboten. Med enim od zadnjih sprehodov po bregovih Ljubljanice se je povsem nepričakovano vrgel v povišano in deročo vodo. Še zdaj ne vem, zakaj je to storil. Je hotel storiti samomor, se mu je prebudila igriva narava ob vodi, se samo poigrati z mano ali mu pamet ni delala več?! Šel sem za njim in uspela sva se izvleči ob nekem grmu. Čez štirinajst dni je žal dobil injekcijo. Po mojem še vedno bolj humana usmrtitev kot utopitev v Ljubljanici.

 

booris

luka99  

član od: 28.5.2013

sporočila: 2

30. maj 2013 10:05

emalisej,

tvoj problem je predvsem takšen, ki se rešuje najprej med ljudmi. Pes, ki napade mladička, ima očitno probleme. Navadno so odrasli psi do mladičev zelo tolerantni ali pa jih ignorirajo. Se pravi, težava je v tistem drugem psu. In njegovi lastniki imajo dolžnost poskrbeti, da ne bo ogrožal drugih. To pa je kratkoročno s fizično omejitvijo, dolgoročno pa z rehabilitacijo. Ker pes, ki brez razloga napade drugega psa, je očitno neuravnovešen. 

Za vašo psičko pa je zdaj najbolj pomembno, da pridobi čimveč pozitivnih izkušenj z drugimi psi. Peljite jo tja, kamor veste, da so takšni psi. Skoraj še bolj pa je pomembno, da se znebite strahu, kaj bo naslednjič, ko bo srečala psa. Ker bo vaš strah čutila in se bo še bolj bala in bo še več možnosti, da jo napade drug pes ...

luka99

sweet T  

član od: 29.4.2013

sporočila: 39

30. maj 2013 14:08

sweet T

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
malo za hecNikita
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti