Hrana naše mladosti

rag_doll  

član od: 24.8.2011

sporočila: 505

27. mar 2013 13:52

Ker sem bila pri stari mami kuhana in pečena, imam tudi jaz več spominov na njeno kuhinjo kot na mamino. Pa je seveda mami tudi kuhala, ampak čez teden pač ni šlo drugače, kot da sem bila v spodnjem štuku. Itak sva se imeli čisto fino  Mislim, da bi mlajša sestra potrdila.

Menda sem pojedla ogromno polente, tega se ne spomnim. Se pa spomnim, da sem pri stari mami pojedla tudi na tone mlečnega gresa, mlečnega riža in šmorna ter kruha, namočenega v mleku. Rada sem imela tudi žgance z mlekom, pa sok (močnik) in zraven cel krompir; pa njen tenstan krompir je bil tudi carski, ravno prav razpacan in nikoli suh. Nekje od konca osnovne šole naprej tudi makarone s tuno, kislo smetano in sirom (spet ravno prav vsega, ampak najedal sem se jih vedno preveč), prej mi do makaronov generalno ni bilo kaj veliko. Vse omenjeno imam rada še danes in prav gotovo zdaj te dni, ko sem sama doma, pride na vrsto gres - z veliko kakava, se razume. Kadar so bili na sporedu vampi, kakšne pečenice, krvavice, me ni bilo blizu. Tudi nad kakšnim makaronflajšem nisem bila navdušena, pa nad klobasami tudi ne. Še danes sem bolj na žlico, meso mora bit pa pusto, bože ne daj, da je  kakšna žvarovna, že kakšna kita/žilica/tista črta maščobe po sredi mesa je dovolj, da nimam več apetita po mesu (in vmes ga 10 let sploh nisem jedla). Uh, pa mamina prata za veliko noč, bomba za zdravje, ampak slastna. Vse omenjeno izpod njenih rok žal nikoli več

 

Mamičina kuha - zdajle mi predvsem pridejo na misel kakšni goveji ali puranovi zrezki v naravni omaki s sirom. Pa juhe, ki so precej manj mastne kot so bile od stare mame. Če se ji le da, ji kar uspe  Oh, da ne pozabim njene predvsem čokoladne torte, ki mi jih je morala pečt za vsak RD, redko je prišla na vrsto kakšna sadna.

 

Pri sosedi nam je pa varuška, ena stara gospa, pekla pomfri nonstop. Doma ga nismo skoraj nikoli jedli, v bistvu sem pri sosedih dobila svojo porcijo in doma nisem več težila  Kako ji je enkrat na tla zletel cel liter olja

rag_doll

rag_doll  

član od: 24.8.2011

sporočila: 505

27. mar 2013 13:56

Pa pohane šnite!

 

 

rag_doll

Brgita  

član od: 17.8.2006

sporočila: 267

27. mar 2013 14:15

Ravno v nedeljo smo obujali spomine.... topel, domač kruh, obložen s pregreto smetano, pa še posut s sladkorjem. Vsak petek je stara mama spekla krompirjevko...še danes se spomnim, kako je dišalo po kuhinji. Mmmmmmmm.

Je pa v vasi živel en "vaški posebnež", katerega smo se bali vsi otroci, zato smo pridno jedli, samo da ga kdo omenil, pa čeprav smo bili bolj izbirčne sorte.

Srčke v omaki, ledvičke, pljučka na  kislo - se pa sploh ne spomnim, kdaj sem nazadnje jedla....pa tako sem imela rada. Bom enkrat samo sebe pocrkljala ;)

Brgita

urssa  

član od: 25.12.2005

sporočila: 380

27. mar 2013 14:20

Še vedno se spomnim, kako so dišala vmešana pečena jajčka zjutraj pri babici, ko sem sem pa tja prespala pri njej. Pa njen golaž s polento (obvezno s polento in še danes ga ne jem nič drugače). Saj imam pravi recept, ampak ko sama skuham to ni to pa pika.

Ali pa pri ta drugi babici kruh z domačim maslom. Pa kako je imela vedno na pultu posode z mlekom, da se je kisalo. Kako je bila dobra domača kisla smetana!

 

Nikoli pa nisem mogla vase spravit polente z mlekom. Polento obožujem, mleko tudi, skupaj mi pa nikoli ni šlo in se mi še sedaj obrne, če le pomislim na to kombinacijo. Pa kako so nas silili v vrtcu s tem...

Sem pa ko sem bila mahjna menda z največjim užitkom jedla ocvrte žabje krake. Dandanes se na srečo tega ne spomnim in tudi ne vem kakšnega so okusa, me pa tudi ne bi več prepričali v tako eksotiko

Brgita  

član od: 17.8.2006

sporočila: 267

27. mar 2013 14:42

Aja, nikoli mi pa ni bila všeč podgurska pristavljenka in godla ...

Brgita

Snežna  

član od: 10.8.2005

sporočila: 104

27. mar 2013 14:43

Zanimiva tema. Kar malce nostalgije nastane... Mi smo doma jedli res skromno, kar je zraslo na njivi in mesa, kar smo ga zredili, kokoši in kakšna svinja. Veliko je bilo enolončnic, fižol pa krompir, pa "jurjev kropec" - to je gosta gobova juha s krompirjem in žganci, pa domače mleko in noter nadrobljen kruh... Koliko knjig sem prebrala ob rdečem lončku z belimi pikami in nadrobjenim kruhom ter mlekom! Včasih je bila tudi proja. Še danes jo obožujem! Skromna, a zdrava hrana, s katero smo gor zrasli. Kuhan krompir v koži, pa potem zraven kaplja olja in posuto s kumino ter naribana redkev... A še to pozna to jed? A kljub "revni hrani" smo bili zdravi, verjetno mnogo bolj, kot dandanes.... Mama ni vedela, kaj so to E-ji, dodatki, ojačevalci, emulgatorji, še navadno maslo je bil višek dobrine, ko ga je kupila. A sem hvaležna za to. Zato tudi svoje otroke učim skromnosti pri hrani in ne maram ter dovoljujem izmišljevanja in izbirčnosti. Preveč je ljudi, ki so lačni. Pa ne samo v Afriki....

Lep pozdrav vsem na naj portalu.

proxima  

član od: 21.10.2003

sporočila: 2514

27. mar 2013 16:13

Na prehrano iz otroštva imam lepe in ne tako lepe spomine. Lepe, ker se je ob mizi zbirala velika družina (živeli smo v nekoliko plemenski skupnosti), slabe, ker je bila hrana velikokrat sredstvo prisile ("dokler ne poješ, ne boš šla od mize"). Nekatere stvari, ki smo jih jedli, mi gredo še zdaj v slast (pečen krompir in stročji fižol, zabeljen z ocvirki, koruzni močnik z belo kavo). Za druge sem strašno srečna, da jih nimam več na jedilniku (vampi ali pljučka v omaki); nekatere pogrešam (možgane, z jajci ali ocvrte, ki jih po zaslugi BSE ni več v mesarijah). Potem pride širok nabor jedi, ki jih sama kuham čisto drugače, kot je bilo v navadi doma (ričet, rižoto, večino enolončnic, večino zelenjavnih jedi, ki so se pri nas doma navadno kuhale po enotnem receptu "nareži na kocke, prepraži na čebuli in zalij, kuhaj, dokler se ne razkuha, in nato dodaj paradižnikovo mezgo in prežganje", brrrrr). Ugotavljam, da se izkušnje vseeno nekoliko izmenjujejo tudi vertikalno med generacijami, nekatere jedi so po moji zaslugi prišle na jedilnik širše družine (na primer chili con carne), ob nekaterih pa mojo mater in ostale iz njene generacije kar zvije, če jih samo omenim (večinoma gre za kakšne mesno-sadne kombinacije, kot so mesna rulada s suhimi slivami ali tagine z breskvami in limonami, da o curryjih in ostali neevropski dekadenci raje ne govorim). Tako da prav silno nostalgičnih občutkov ob tej temi, moram priznati, pravzaprav nimam. lp, proxima

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15821

27. mar 2013 17:15

Pozabila sem na še eno mojo jed iz otroštva, pri teti: pršut, narezan na kocke, pečen s stepenimi jajci ... kako je bilo to dobro, s kosom domačega kruha. Še mož, ki sicer to takrat še ni bil, je to jedel pri moji teti, ko sem ga peljala predstavit (mi je bila druga mama ...) ...

mamamia

Loni  

član od: 12.12.2001

sporočila: 7859

27. mar 2013 17:17

proxima je napisal/a:
Na prehrano iz otroštva imam lepe in ne tako lepe spomine. Lepe, ker se je ob mizi zbirala velika družina (živeli smo v nekoliko plemenski skupnosti), slabe, ker je bila hrana velikokrat sredstvo prisile ("dokler ne poješ, ne boš šla od mize").

Pri meni ta "pregovor" ni imel efekta, sem bila sposobna ure in ure sedeti pred polnim krožnikom in... početi nič... alias nervirati vse ostale v prostoru. Mama se te politike ni šla, ostalo sorodstvo pa je vedno padlo na finto in poskušalo. Trznila sem samo enkrat, ko je teta Elka, ki me je čuvala medtem ko je mama letela na eno konferenco, rekla ta drugi čuvajoči se deklici, da naj mene pogleda, kako sem pridna in da krožnik še poližem. In sem ga res. Teta Elka sploh ni vedela, da sem prvič v življenju jedla kolerabo.

PS Sva pa s sestro delovali kot ekipa, krožnika sta bila vselej prazna, jaz zelenjavo in mlečne zadeve, ona pa ostalo.

Sem se pa spomnila še na eno jed, ki je pa resnično nisem marala, suhe slive in riž na župi (vodi), pa podmetanca mi ravno tako ni šla v usta.

Loni Makaroni

Gigi_84  

član od: 26.8.2008

sporočila: 331

27. mar 2013 17:31

Jaz še zdaj jem hrano, ki sem jo imela rada v otroštvu, razen šmorna. Pa ne zato ker ga ne maram, ampak zato, ker mi nikakor ne uspe tako, kot se ga spominjam. To je moje edino "hrepenenje". Smo pa imeli doma politiko, da lahko otrok poje toliko, kolikor zmore, četudi si je dal preveč na krožnik. Ni bilo osebe, ki nas ne bi kritizirala, češ, boste otroka razvadili, ampak oči je vztrajal. Posledica tega je, da nikoli nismo imeli težav s težo in prenajedanjem in točno tako mislim vzgajati tudi svoje otroke. Pa četudi me bodo vsi "križali". Kar je ostalo, smo dali kužku, tako da se ni nikoli metalo stran.

 

Gigi_84

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
malo za hecNikita
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti