Problemi z 8-letnico

Pozdravljene!

Oglašam se v zvezi z problemom, ki ga ne morem nikakor rešit. In sicer gre za mojo 8 letno hči. NAj povem, da je dekle že po naravi tako nežno čustveno bitjece. Toda od septembra se je vse poglobilo in je postalo "nevzdržno". Na začetku septembra so šli s razredom za 5 dni na tabor. In ji je bilo blazno dolgčas. Vse u redu in prav/nekako čist normalno. Ko pa je prišla domov, se je pa vse spremenilo. Npr. najprej se ene par dni ni premaknila od mene stran. Cele popoldneve je čepela zraven mene in se ni hotela nič z ostalimi igrat. Nitiksosedovim ni hotela, ker se je balait stran od mene. Preje je ful rada kje prespala, pri sestrični in bratrancu lai pri starih starših... zdaj noče nikamor. Zadnič je bila cela štala, ker sem jih peljala k dedku in babici, ker sva oba imela službo in ni šlo drugače. CEla štala , ko se hotela domov....joh, dretje , psihiranje, kot pri malem otroku.Potem je postala kriza v šoli. Prej je neznansko rada hodila v šolo, vsake počitnice so bile predolge... KAr naenkrat niti pod razno ni hotela v šolo. Z njo je bilo treba it zjutraj čisto do razreda in še potem smo jo s težavo spravilo v razred. V šoli se ni družila z nikomer, med odmori je raje brala knjige. Hodila je na stranišče, kjer so jo našli v joku. Učiteljici je vedno rekla samo, da tako pogreša mamico.  Potem naenkrat zvečer problemi za spat. Nakar mi enkrat prekipi, ker sem celo noč spala pri njej, ker ni mogla/hotela zaspat, se je celo noč premetavala, jokala... Potem sem cel nasl. dan "vrtala vanjo", ko i pove, da sta ji dva sošolca rekla, da bosta pobila njo in celo njeno družino. Groza. Seveda sem se pogovorila z njo, da pač to ne bosta storila in šla na sestanek z razredničarko. Ko sem že mislila, da zdaj vem vzrok problemov in da bomo rešili. pa ni bilo nič od tega. Razredničarka je seveda poklicala oba mulca na zagovor, kjer sta , logično, zanikala stvar. In potem se je še moja hči v "soočenju" obeh mulcov in nje potegnila nazaj in rekla, da ji pa nista nič naredila. Zdaj pa vedi, kaj je res in kaj ne.  Zato sem tdi želela, da se staršev od teh mulcev nič ne obvesti o tem, ker nisem več vedela, ali sta res kaj naredila ali ne. da ne bi bila po krivem obtožena. Imam pa občutek, da je moralo biti kaj na tem, ker se mala očitno panično boji zame ( očija niti ne omenja toliko v zvezi s starhom, niti bratca in sestrice ne). Bolj ko se blazno boji zame in me nenormalno pogreša. Od nej ne izvem ničesar. Tisto je bilo 1. in zadnjič, da mi ej povedala kaj jo je strah.

Včeraj mi ej spet dvignilo pokrov, ko je šla zvečer spat. In je vsake 5 minut prišla k nama....enkrat jo lulat, drugič kakat, potem jo je strah, pa spat ne more, pa spet lulat.... Dokler nisem šla k njej spat,da je vsaj zaspala, čeprav sem se komaj odplazila od nej, ker je z enim ušesom busno poslušala, da ne grem iz sobe.

Tako ne veva več kaj naredit. Učiteljica pravi. da jo zelo redko vidi nasmejano. Edino pri telovadbi se včasih toliko razživi, da se malo nasmeje. Ko jo doma kdaj vidim nasmejano, jo pohvalim in vpračam, če se ima fajn. PA se takoj zresni. Kr neki. 

NAj jo peljem k psihologu in ali sploh vsaj kaj naredi. Mogoče bioresonanca..sem slišala o velikih uspehih pri psihičnih težavah.

Mogoče ima kdo kako izkušnjo.

hvala

tinkarica

Temo je spremenil(a) tinkarica dne 20. dec 2012 8:41

20. dec 2012 9:00

Moje mnenje je, da je treba začeti na začetku, torej pri tisti šoli v naravi in dogajanju tam. In seveda ob pomoči kakšne prijazne psihologinje, ki obvlada svoj poklic, ne pa kakšne grobe sitnobe. Nekaj jo je že moglo prestrašiti tam, da se je tako zelo spremenila.

20. dec 2012 9:03

tega mnenja sem tudi jaz, samo kaj ko mala noče nič povedat. VEdno je le to, da me tako pogreša. In nič več. Rada bi, da se nekomu zaupa, da bi vsaj povedala, kaj je vse zraven. Samo ne vem, komu bi se ona zaupa, če se še meni noče. A nekaj jo možno teži in se mi revica neznansko smili, ker očitno res trpi.

20. dec 2012 9:05

Zadeva očitno ni nedolžna.

Bogvedi, kaj sta smrkavca naredila.

Vsekakor bi ji pustila, da spi nekaj časa pri nama. Pa če se če stiskat, naj se stiska. Ni treba sedaj skakat v luft in me gnjavit, da se dete razvadi itd.

Glede na to da sem bila tudi jaz prestrašeno dete in mojih strahov nihče ni vzel zares, je treba čas in morda tudi koga, ki se na to spozna. Bi veljalo njene strahce najprej pojasniti in se potem postaviti na njeno stran pred mulci. Itak da nič ni povedala, če sta bila tam mulca in še učiteljice. Jaz tudi ne bi.

Vso srečo.

20. dec 2012 9:16

SAmo je ta zadeva s tema mulcema tud zanimiva. Z enim od teh dveh je bila ona prej neznanska prijateljica...sta bila skupaj, kot rit in gate. Potem se je pa on začel bolj družit z onim drugim fantkom. In sta ji kao nagajala.

Samo ona se še vedno rada igra z njim, če se on seveda ne igra z drugimi. Nekako ni videt, da bi se ga bala. Tudi učiteljica je rekla, če je slučajno možno, da je ona ljubosumna na onega drugega fantka, ker se zdaj k bolj z njim igra. In da bi se s prejšnjimi besedami "maščevala". Samo to meni ne gre skupaj, ker ona res ni tak karakter. Tud besed ubila bi vso družino zagotovo ni zrasla na njenem zeljniku, ker njo take besede ful prizadanejo. Pa ne, da jo zagovarjam...niakkor ne. Res bi ji rada pomagala, pa ne vem kako.

20. dec 2012 9:27

Takoj po ustrezno strokovno pomoč, crkljanje je samo trenutno pomagalo, vzrokov za težave ne bo odpravilo. Raje zdaj, kot kasneje, ker zadeve se bodo samo še nalagale in nekega dne bo nastala ven katastrofa, ki bo v prvi vrsti najbolj prizadela njo samo, posledično pa tudi vas.

20. dec 2012 9:41

Tinkarica, nehaj pisat po forumu(ih) in takoj do strokovnjaka, ki ima preverjene metode, kako priti do potlačenih strahov. Otroku pa definitivno ves čas 100% stat ob strani, ker bo takoj začutila, če kaj ne bo v redu - dokler ne bo definiran vzrok, tudi možnosti za rešitve ne bo. Srečno,

20. dec 2012 9:48

A ima kdo kak kontakt od kake dobre psihologinje? Da se preverjeno zna približat otroku in da ne bo vse še bolj potlačila vase? Pa koliko časa se sploh čaka , da pride na vrsto ( z napotnico, seveda)

tinkarica

20. dec 2012 9:57

Tinkarica, sama imam sina starega 9 let. Zaupanje otroka v starše se rodi z njim.Če že praktično od rojstva ne tkeš, neke vezi zaupanja, da ti otrok vse pove, je pol hudo. Nikoli, se še ni zgodilo, da mi ne bi česa povedal,(ne vem kaj še bo) že od malega, sem ga učila, če mu kdo lahko kako pomaga mu bova z atijom prva, vedno stala ob strani.Tudi midva njemu poveva stvari, seveda njemu primerne, da tudi on začuti, da je pomemben. Zgleda, da imate problem, ker se hči boji povedati kaj se je zgodilo. Morda, so ji grozili, kaj bo, če bo komu povedala. Skušaj nekak skozi igro, spontano  ugotoviti, kaj in kako. Morda se niti ne bo zavedala, da ti bo povedla. Vsekakor, bi pa s v tvojem primeru obrnila na strokovnjaka, saj zato so, da nam pomagajo. Ni sramota rečt; pomagajte;, marsikaj si lahko s tem prihranite. Tudi sami smo imele nek problem in so nam pomagali.Želim vam, da čimprej pridete do dna, ker ni hujšega, kot , da otrok trpi in mu ne moreš pomagati.

20. dec 2012 10:03

Od kod pa si? S katerega konca? Najprej itak moraš k otrokovemu zdravniku, da dobi napotnico, zahtevaj nujno.

Na internetnih straneh imaš podatke o otroških psihologih. A na šoli imajo socialno delavko, psihologa?

Začni reševati problem takoj, ker očitno so se zgodile stavri, ki deklico težijo. In če imata fanta kakrkoli pri tem, ju je treba pač zdaj takoj ustavit, da se ne bo zgodba ponavljala.

Ker otorke je lahko prestrašit, sploh take majhne, in se zelo težko zaupajo, prav zaradi strahu, ki jim ga vcepijo, ali neprijetnega dogodka samega. In če otrok ne zaupa tebi, je nujna pomoč strokovnjaka.

Takoj zdaj pot pod noge!

20. dec 2012 10:08

Kvačkarica.......mala nama od nekdaj vse pove. Se o vsem pogovarjamo. Le o tem ne zvem ničesar. Samo to je problem, ki se ga očitno ne upa povedat. Pokličem popoldne njenega pediatra za posvet, kako naprej.

smo pa okolica Ljubljane

tinkarica