Namesto rož in svečk za 1. november

Sandra_a  

član od: 6.12.2010

sporočila: 447

27. okt 2015 15:09

Jaz grem med letom velikokrat na pokopališče, sveče res nesem bolj poredko, ker imamo tri steklene v katerih menjamo le elektronske vložke, ki dolgo gorijo, vsake toliko kupim kakšno solarno svečko, ki prav tako izredno dolgo gori, tudi baterije, ki so v večni lučki dolgo držijo, v glavnem hodim zalivat rože, malo poklepetat in potem nazaj v realnost. Na dan mrtvih ni kaj dosti drugače, le, da se takrat odvija še žalna slovesnost. Moti me, da na dan mrtvih hodijo na pokopališče ljudje pač zato, ker je dan mrtvih in se to takrat spodobi. S seboj navlečejo vse živo in komaj čakajo, da se vsega skupaj rešijo in grejo domov. Praznik tako izgubi ves pomen, pokopališče pa je polno ljudi, ki jih opisuje Mygrace zgoraj, oziroma na prejšnji strani...



Sandra_a

Sporočilo je spremenil(a) Sandra_a dne 27.okt 2015 15:10

dvorana  

član od: 27.5.2015

sporočila: 293

27. okt 2015 17:07

Malo se je zreduciralo , odkar je praznik tudi 31.oktober.

dvorana

limnol  

član od: 16.11.2001

sporočila: 5187

27. okt 2015 18:43

Saj tudi Božič in Velika noč že dolgo nista več (samo) to, kar sta bila spočetka, torej posvečena tihi kontemplaciji v točno določen namen. Enako je tudi s 1. novembrom. Naj nam je prav ali ne, stvari se s časom spreminjajo. Konec koncev - je res oskrunjen spomin na babico, če mimo njenega groba teče razposajen otrok? Odnos do smrti imaš, karšnega pač imaš, in je res prav vseeno, kaj počnejo drugi.

Sonja

dvorana  

član od: 27.5.2015

sporočila: 293

27. okt 2015 19:44

Limnol,imaš prav. Otroci so otroci.

dvorana

Sandra_a  

član od: 6.12.2010

sporočila: 447

27. okt 2015 22:15

limnol je napisal/a:

Saj tudi Božič in Velika noč že dolgo nista več (samo) to, kar sta bila spočetka, torej posvečena tihi kontemplaciji v točno določen namen. Enako je tudi s 1. novembrom. Naj nam je prav ali ne, stvari se s časom spreminjajo. Konec koncev - je res oskrunjen spomin na babico, če mimo njenega groba teče razposajen otrok? Odnos do smrti imaš, karšnega pač imaš, in je res prav vseeno, kaj počnejo drugi.



Sonja

 

Res je, verjetno ga ni več praznika, ki bi bil to, kar je nekoč bil. Normalno, časi se spreminjajo, komercialne zadeve cvetijo in ljudje praznujejo na vse možne načine. Ne moti me dejstvo, da ljudje pridejo, da dajo to skozi za eno leto, ampak kako se večina pri tem obnaša. Obstajajo določena pravila obnašanja, ki je prav, da se spoštujejo. Seveda ni oskrunjen spomin na nekoga, če mimo teče otrok, je pa vsekakor prav, da se starši z otrokom pogovorijo, kakšen kraj je pokopališče in da se je tam treba obnašati spoštljivo, kar pa je v današnjih časih prej izjema kot pravilo, otroci pa so kot razpuštena banda, glavno da imajo starši mir pred njimi (to seveda ne velja za vse). So enostavno določena mesta, kamor ne sodi vse po vrsti.

 

Se čisto zavedam, da pač tako je in običajno se s tem ne obremenjujem, tu in tam pa me vseeno kdo spravi malo ob živce. Ravno danes sem bila na pokopališču in je bil en tak sočen primer, ko je mamica pridno telefonirala in se seveda odmaknila od otroka, otrok pa je med tem z lopatko za sajenje rož mirno rovaril po grobu in zemljo polnil v dogorelo svečo (seveda po tujem grobu, tistem poleg katerega sta bila ona dva)... Ko je po parih minutah opazila kaj se dogaja je celo odložila telefon, otroka ni niti opozorila, da je to, kar je počel narobe, ampak mu je le rekla naj neha in si gre umit roke. Kot, če bi bil doma v peskovniku in bi bil čas za kosilo... Potem sta po hitrem postopku odšla. 

Sandra_a

limnol  

član od: 16.11.2001

sporočila: 5187

27. okt 2015 22:26

Ja, se popolnoma strinjam - ampak vse to ne velja samo za pokopališča. Otroci niso krivi, da se obnašajo tako, kot se - pač počnejo, kar lahko. Krivi so starši - ampak, kdo je pa njih vzgajal? Imamo svet, kakršnega smo si naredili.

Sonja

tedyka  

član od: 23.4.2009

sporočila: 2012

28. okt 2015 6:09

Praznik kot praznik in nanj imam še iz otroštva zalo lepe spomine. Nekaj posebnega je bilo v njem. Vse tiste priprave (čiščenje groga, mogoče še zadnja popravila, pa po zemljo, da je bila čim bolj črna smo šli v gozd), kaj bomo oblekli (otroci smo imeli za ta dan ponavadi kakšno novo zimsko oblačilo), kaj bomo skuhali in postregli, kdo vse bo prišel, pa nakupovanje krizantem (katere so tiste prave in bodo dolgo zdržale) - samo tri velike okrogle bučke bele ali rumene za vsak grob, pa nekaj zelenja in svečka ali dve, ne take kot so sedaj ampak navadne, nekoliko debelejše - bele, rumene, rdeče ali vijolične. Vedno so mi bile všeč bele ali rumene krizanteme in bele ali rumene svečke, ki niso bile tako turobne. Te s plastičnim "ohišjem" si dobil le čez mejo in so bile drage. Pa lanternica s sveto oljno lučko, kateri smo še nekaj dni po prazniku hodili dolivati olje, da je gorela. K hiši so prihajali sorodniki in prijaterlji, ki so živeli drugje in so domači med letom poskrbeli tudi za njihov grobek. Vedno praznično kosilo, pa ponavadi potica in štrudel, ko smo se vrnili iz pokopališča pa pečeni kostanji in čaj ali kuhano vino za odrasle.Sicer pa so se ob popoldanskem obredu na pokopališču srečali prijatelji, znanci in sorodniki, ki se že dolgo niso videli, malo pomolili, malo poklepetali, se spominjali pokojnih in govorili o čisto vsakdanjih stvareh in se poslovili z mislijo in željo, da se drugo leto, če neprej spet srečajo. Zvečer, smo šli ponovno na pokopališče, hodili od groba do groba, občudovali goreče lučke in lepo cvetje. Otroci smo prižigali lučke, ki so ugasnile. Velikokat smo se pokapali z voskom. Odrasli so ob srečanjih malo poklepetali - nobenega vpitja, le pritajeno, skoraj šepetajoče govorjenje, ki ni motilo tišine noči. Tudi otroci smo vedeli in čutili, da je to svet dan in svet prostor in nismo tekali po pokopališču ali kričali. Ljudje so si vzeli čas za pokojne in drug za drugega. Res lep in svet dan je bil to. Mislim, da je na manjših in vaških pokopališčih večinoma še tako. Problem pa so tista večja mestna pokopališča, kjer so si ljudje tujci in obisk grobov obveznost, sveto pa marsikomu ni nič več na svetu.

Tak je moj spomin na ta dan in še nekaj naslednjih dni po prvem novembru - dnevu vseh svetih, kot smo pri nas vedno govorili.

tedyka

katrin11  

član od: 3.1.2010

sporočila: 2342

28. okt 2015 7:31

Tedyka , lepo! 

Tudi pri nas je bilo tako, mir, tiho govorjenje in druženje s spominjanjem na pokojne - vse to v manjših krajih še obstaja. In večerni obisk lučk z otroci. 

Katrca11

rimljanka  

član od: 14.2.2005

sporočila: 17785

28. okt 2015 7:49

Tudi pri nas je bilo tako, na vasi pač, Tedyka. le še nekaj je bilo: ena družina, sami dobro pevci, se je pod večer, ko je bila tema, zbrala na pokopališču in so zapeli nekaj pesmi.

rimljanka

Mygrace

sporočila: 6506

28. okt 2015 8:34

 

Zaradi mene lahko vsak vnuk narise ristanc na grobu svoje babice, na grobu moje none pac ne.

In tudi psi lahko komot dvignejo taco na grobu svojega umrlega lastnika ali drugega druzinskega clana, na nasem grobu pac ne.

 

Kar se pa spreminjanja sveta tice... ta pametni ze nekaj casa, in vedno bolj bodo, krasno sluzijo na racun vintage, retro itd...

Mygrace

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

malo za hecsijasaja
Kaj jutri za kosilo?johana
Kaj danes za zajtrkMajda Marianne
MOJ vrtmalaga
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti