Trgovski triki

19. jul 2012 8:22

Nisem psihologinja, ampak vem, da se samodoba oblikuje tudi na podlagi izpostavljenosti v otroštvu.  Saj ni treba, da živijo otroci v puhu in perju, ni pa jih potrebno razlikovati, ker jih nato otroci sami izločijo.

Seveda starši, kolikor imajo znanja, potem odločijo, za kaj jih prikrajšajo, da nio čudaki.

Pred nekaj denvi je moja petletna nečakinja imela hud izpad, ker se ji je sosedov fanek krohotal, ker nima nobenega dedka in ima samo eno babico. Naj bi mu jaz napisala neko opozorilno pismo, ker se je hudo mudilo in ona ni mogla tako hitro.

Naše dete doma ne gleda reklam, omejeno število risank, glasbe ne posluša, če pa je, je to jazz.  Potem to popravimo na podeželju. Ker imamo pravilo, da TV ne gleda brez prisotnosti odraslega, da ji lahko odgovarja na vprašanja, natančno vem, kako reagira na reklame, na katero in kolikokrat ( vedno!). Sicer pa se itak izstreli ko šrekl, ko pride in je njena jablana in njen vrtiček, boljši. ( Amapak oreo pa je s ceremonijo.)

Vsi odkloni človeka v zreli dobi se tlakujejo v otroštvu. Žal pa nismo vsi psihologi, da bi znali ukrepati.

19. jul 2012 9:04

lej, mamamia, a je treba?

Moj avto je valjda na kredit, če mi je pa 12 let stara kripa popolnoma crknila: Novi je pa koštal 10990. A je to neka jaka cena? Ker pač en avto familija danes potrebuje, se ti ne zdi? Pa imamo 2 plači, 2 študenta v jeseni (brez otr. dodatkov in štipendij), smo pač vzeli kredit, ker nisem imela 11tisoč € glih v denarnici.  Žal pa se stanja v firmah slabšajo in morda bomo konec leta na eni plači. Zato me skrbi.

A vidiš razliko? 

Še enkrat: sosedi me ne brigajo, sem dala samo kot primer in ga razložila.

In še enkrat: Doma imam svojih težav dovolj in jih tudi vidim in poskušam reševati. Kot ločenka z dvema najstnikoma sem imela s tem dovolj dela.

Pa zakaj, za vraga se moraš človek na tej Kulslo kar naprej nekaj zagovarjati? 

Pa vem, da se bo zdaj spet vsulo po meni.

19. jul 2012 9:07

Hvala 666,

mi je res žal, da sem se morda nekoliko nerodno izrazila in so nekatere besede vzete preveč dobesedno. Mene pač moti ta sistem, ki temelji na naivnosti ljudi, in se mi je zdelo vredno odpreti razpravo na na to temo. Sem bila pa kar malo neprijetno presenečena nad tem navalom moraliziranja, kako smo si sami krivi, ker ne znamo vzgajati ... Pa tisto o zakonih in podobno. A mora biti res vse napisano v zakonih, da se bomo česa držali, kaj pa morala. To se mi zdi podobno kot pri železniških prehodih, ni dovolj stop znak, da se ustaviš in preveriš, če prihaja vlak, ampak mora biti zapornica, ki te 'lopne poglavi'. Pa še ta ponavadi ne zadošča.

Brez marsičesa se da čisto lepo živeti (tudi računalnika, TV, mobitela, ...), samo smo se uspešno dali prepričati, da je to nemogoče in se nam zdi čisto znanstvenofantastično, da bi bili sekundo dneva nedosegljivi, potem pa jamramo o stresu, pregorelosti ...

19. jul 2012 10:23

marjja, nauči se ne jemati nas nekih neznanih virtualnih imen osebno, pa ti bo lažje šlo sodelovanje na vseh portalih, ne le na tem. Tu se ti ni treba pred nikomer zagovarjat, nobenem polagat računov. Če se ti ne ljubi polemizirat na replike svojih prispevkov, pač nič ne napišeš. Če ti je všeč se pričkat z nekimi virtualnimi neznanci, potem boš to popolnoma na lastno željo počela. Če se vsuje po kom, se pač vsuje, pa kaj potem...nekaterim je morda to zabava. Predvsem se je treba ob tem spomnit, da ti neznanci ne živijo z nami v resničnem življenju. Vse sorte nas je tukaj zbranih...dobrovoljnih, zateženih, suhih, debelih, nesrečnih, osamljenih...in, če nam ta vritualna druščina ne paše, se ne bo nihče ob tla metal, če se poberemo stran.

Kar se tiče samega naslova te teme: včeraj je del naše familije padel na - 10 % trgovski trik že dolgo ne več najboljšega soseda in smo kupili en oreng hladilnik. Zraven pa šenkajo še 24 pločevink piva tujega proizvajalca.

Kar se tiče vzgoje otrok v pravo smer, pa sem skoraj prepričana, da je vsak starš prepričan, da to najboljše na tem svetu počne oz. usmerja. Rezultati vzgoje so seveda različni, pa spet je tako, da je morda v mojih očeh sosedov mulo ena neolikana in  razvajena rit, v očeh svojih staršev pa nekaj božanstvu podobnega. In tudi je v tej situaciji v svetu popolnoma normalno, da so prodajalci agresivni, da se vsak bori na svojem področju za svoj košček kruha. Še raje za košček pogače.

19. jul 2012 10:24

Najprej: Viva Meier, ene 100x do 1000x

Meni velikokrat pride na misel curling ali kako se že reče oni igri, ko z metlami gladijo led do visokega sijaja in gladkosti, da keglji lepo drsijo. Samo, da so tisti z metlami starši, keglji pa njih otroci. Ko ni več staršev z metlami, pa najmanši kamenček na poti pomeni nepremostljiv problem.

Ni kaj, naporno je vzgajati, najbrž res bolj kot je bilo nas, ampak, polno zgledov vidim, ki mi povedo, da se da. In, ja res, tudi polno, ki kažejo, da ne.

Blišč in beda reklam nas pa vse kdaj premamijo.  Menda je tako, da si je treba praznino življenja s čim (na)polniti.

19. jul 2012 11:09

Viva Meier,

19. jul 2012 11:49

Naš otrok je šel čisto prostovoljno za 3 dni pomagat na eno planinsko postojanko. Še je upanje, še! Samo malo ga je treba "privzgojiti".

19. jul 2012 12:40

Jo, Ognjič, prav imaš, sem res bolj rahle sorte, mi vsi govorijo. Ono reklo " Kar te ne ubije, te okrepi"  bo pri meni  prej prvi del, ne drugi (upam, da še dolgo ne, hahaha!!

Pa vseeno se mi zdi, da skrivanje za virtualnostjo ni izgovor za .... vse tisto pač. Smisel forumov se meni bil pač bolj izmenjava mnenj, razmišljanje o nečem,  ne pa oddaljevanje od teme zato, da lahko... pač tisto vse.

Tema pa kot taka... saj smo že toliko povedali, videli, doživeli....Težko je vzgajati in biti vzgajan.

Lep dan želim, sem na dopustu in vlagam. 

19. jul 2012 12:44

Na to temo še dve resnični anekdoti iz življenja mojega sina. Živimo na vasi in obisk raznih trgovskih centrov je bil "mus", ko je bilo treba nakupiti kaj novih oblačil in podobnega. Torej tri do štirikrat na leto. Obema otrokoma se je zato v vrtčevskem obdobju zdelo neiznerno "kul", skorajda "praznik", ko smo smo na poletnem obisku moje mame in očeta v mojem rodnem mestu na njuno željo odšli v (takrat) največji Inter**** ,babica in dedek sta se namreč odločila, da obema za prihajajoč rojstni dan kupita igračko po otroških željah. Eno igračko, cena je bila razumno omejena. Moj, takrat tri ali štiriletni sin, je bil takrat zaljubljen v razne gradbene stroje in je že od doma babici po telefonu povedal, da bi bil vesel, če mu za rojstni dan kupi igračko bager ali nekaj takega.

Ko smo prišli v tisto ogromno trgovino, je o veselja kar "po luftu" skakal ... hodil je ob dolgi polici, si ogledoval najrazličnejša plastična vozila, jih občudoval, se jih dotikal, naenkrat pa planil v histeričen jok. Kaj je narobe? Šele po nekaj minutah se je toliko pomiril, da je lahko izdavil skozi solze nekaj takega kot:" Žalosten sem, ker je preveč bagerčkov in ne vem, katerega naj vzamem. Jaz rabim samo enega!"

Otroka je vsa tista silna izbira spravila "na kolena" ... vam je kaj znano? Tudi nam se to dogaja, kajne? Osnovne želje in potrebe nam izbriše neizmerna količina vedno "novega", "boljšega", "cenejšega" ...

No, dilemo z bagerčkom je spretno rešila moja mama. Vnuku je rekla, da on v bistvu točno ve, kakega si želi, saj ji  je po telefonu opisal, kaj ta igračka "dela" :) Pa sta potem skupaj izbrala tako igračko.

Druga potrošniška štorija iz našega "brloga".

Večerne risanke smo z otrokoma dolgo časa gledali skupaj. V prednovoletnem času se ob tisti uri seveda skoraj ni bilo moč izogniti tudi reklamam, ki so bile usmerjene popolnoma na otroško populacijo (najnovejši dojenčki, ki jokajo, razne kocke, ki se čudežno "skoraj same" sestavijo in podobno). Nekoč je tako moj sin (star kakih 5 let) v začetku decembra izjavil: "Mama, sama sreča, da so zdaj končno otroške reklame, bom vsaj vedel, kaj bi si zaželel za pod smrekico".

@Viva Meier, bravo!

19. jul 2012 13:20

Sem razumela že tvoj prvi odgovor in odmolčala, tako da ne vem, zakaj je bilo treba meni še enkrat nekaj ponavljat in dodajat. Tudi nikdar od nikogar nisem pričakovala, da bi meni kaj pojasnjeval, takod a sklepam, da je tvoj odgovor namenjen komu drugemu.

Kot smo ugotovili: tule je forum, debata odprta, jaz sem pač dala eno pripombo.

Sosed si je tisti avto želel, ti si svojega potrebovala. Oba sta vzela kredit. Tako on kot ti ga bosta morala vrniti (kot jaz odplačat svojega ne lizing). In tako kot si vsem težavam navkljub ti zmogla vzeti kredit za 11 tisočakov, ga je on očitno zmogel za toliko več. Če ne bi zmogel, mu ga banka ne bi dala.

Jaz sama toliko denarja za avto ne dam, imam druge prioritete, navzven ne vidne, a za moje dobro počutje meni zelo pomembne. Nekomu pač avto toliko pomeni, da bo imel manj bivanjskega udobja, ne bo šel na kakšno potovanje ali se bo odrekel čemu drugemu, samo da se navzven vidi, da ga ima. Zaradi mene naj ga kar ima, meni je avto prevozno sredstvo in ne kazanje navzven, kaj si lahko privoščim.  Tako nekako mi tudi ti deluješ.  Svojo pripombo sem pač navrgla, in ni letela osebno nate, ampak v kontekstu te debate, ker si predstavljam, kako so slišati debate, ko si kdo od sosedov privošči kaj nadpovprečnega. Vaša soseda je vsaj iskreno povedala, da si je to "igračko" mož želel, lahko bi tudi rekla, kaj koga briga.

Tako da, marjja, ti uživaj na dopustu in vkuhavaj, in če ti moje dodatno pojasnilo kaj pomeni potem v redu, če ne pa tudi prav.

Da ne zaidem čisto: mi smo se uspešno izogibali vseh mogočih marketinških pasti, le barbika je prispela v hišo na velika vrata (in seveda po treh letih tako tudi izginila). Otroka sta vedela, da v trgovini dobita eno samo stvar in ni bilo metanja po tleh, joka in cepetanja, nikdar nista "padala" na znamke glede oblačil, mobitelov in kaj vem česa še (tudi ukvarjanje s športom je k temu pripomoglo, to upam trditi).  Samozavest sta si krepila drugače, tudi tako, da nikdar pravljic nista s kaset poslušala, ampak smo jima brali, si jih tudi sproti izmislili, če je bilo treba, in kdaj tudi vsi skupaj zaspali v eni postelji. Sat se domavedno varno in dobro počutila, ni bilo potrebnih nekih dragih predmetov, da bi se čutila pomembna v družbi vrstnikov.