Poštenje in dobrosrčnost

11. jun 2012 11:20

Joj, ti si pa res mlada. Samo zelo mlademu človek sto stvari kristalno jasno (z leti se dobi benefit of the doubt) in vidi samo ostre kontraste, odtenkov vmes pa nič.

11. jun 2012 11:35

Vandelina - no ja. Strinjam se deloma. Sigurno pa ne s tem, da smo zbegani, ker so nas odrasli učili drugače. Nam je kristalno jasno kaj se dogaja, ampak sama sebe sprašujem ali je danes normalno biti egoist ali ne. oziroma kaj je bolje?

noben se ne smili samemu sebi. samo sprašujem se na glas.

Irena66 - heh in koliko je takih primerov. preveč...

11. jun 2012 12:51

Maxi, strinjam se s tvojo ugotovitvijo, žal. Jaz temu rečem, da so zdaj pač drugačni časi. Tudi mi smo si pomagali med seboj kot dijaki, se skupaj učili in se tudi družili. Kasneje, ko smo si ustvarjali družine pa smo se na veliko skupaj selili in si tudi sicer pomagali. Menda tega zdaj ni več. Midva vedno poiščeva pomoč, ki jo plačava. Najini vrstniki so tudi najinih let, zato jih ne moreš prositi za pomoč. Je pa ta nov čas prinesel s seboj veliko tekmovalnosti, pohlepa, zavisti in kar je še takoh nepotrebnih lastnosti. In je škoda. Upajmo, da se bodo skozi to finančno in moralno krizo spet vrnili ljubezen in požrtvovalnost, skratka vse, kar nas druži in plemeniti. Zato pa se moramo truditi vsi. Včasih si pa le mislim, da ni čisto vse zavoženo, saj preko TV in tudi preko drugih medijev pa le dohiti pomoč premnoge pomoči potrebne.

11. jun 2012 13:17

Na srečo sem obkrožena s prijatelji, s katerimi si vedno pomagamo. Če en potrebuje prikolico za odpeljat "šut" in nima niti te niti avta s kljuko, opravimo to mi, bodisi mož bodisi sin. Če je treba pomagat temelje kopat, bomo dobili pomoč ali mi šli pomagat, če je treba otrokom pri učenju na pomoč priskočit, pa kdo od nas obvlada, tudi ni problema, posodili bomo kosilnico, si sposodili žago (čeprav jo je mož hotel ka rkupit, pa je prijatelj rekel zakaj bi kupoval, ko ti jo pa jaz posodim, kadarkoli jo potrebuješ).

Sin še zdaj v domu starejših obiskuje nekdanje sosede na morju,  s katerimi je preživel veliko časa v svojih najzgodnejših otroških letih ( pa je danes star 27 let), ju pelje kam, če je potrebno ali pa zgolj preživi z njima dve ali tri ure, ker ju ima rad in ve, kaj starejšim (ta dva sta brez otrok) pomeni prijazna beseda oziroma pozornost.

So dela, za katera tudi mi najamemo nekoga in to plačamo. So pa stvari, ko lahko priskoči na pomoč kdo od prijateljev in naša ožja družba je takšna. No, seveda imamo tudi enega koristolovca, ampak bog pomagaj, še v družini niso vsi idealni, kaj šele v družbi.

Bi pa rekla, da je v Vendelininem pisanju, kot običajno, kar precej soli. Zato sem že prej enkrat tudi omenila, da se da marsikdaj nadoknadit, le sproščenega in srečnega otroštva ne. Ker k srečnemu otroštvu po moje sodi predvsem ljubezen, ki jo starši (ali tisti, ki skrbi za otroka) izkazujemo svojim otrokom. Včasih tudi po načelu - to sem prebrala na zidu enega od Centrov za socilano delo -:  Ljubi me najbolj takrat, ko to najmanj zaslužim, ker takrat to najbolj potrebujem.

11. jun 2012 13:33

11. jun 2012 13:34

mamamia, lepo je slišati, da še obstaja taka družba ljudi, ki ima čut za sočloveka. Sploh tole s sinom - zelo lepo od njega.

11. jun 2012 13:39

Ja, slab dan imaš.

lp

11. jun 2012 14:13

Mamamia: Takšno družbo in pozitivno okolico v moji bližini, pa bi marsikdaj nasmejan in poln elana preživel dan ob prijetnem delu in v potu lastnega telesa gradil prihodnost za moje zanamce,družino in zase.
Ah ja, kako bi ponovno uvedel delavske brigade, da bi se vsa ta silna mladostniška energija stekala v krampe in lopate, samokolnice in macole. Gradili bi z zidaki in ne z bedaki, imeli bi cestni križ že leta nazaj, spoznali bi nove prijatejele in znance, opravili družbeno koristno delo pri tem pa še za svoje telo poskrbeli.
Ja,ja, bo že držalo. Dokler se zapiski prodajajo, dokler se za pomoč pričakuje plačilo, ter dokler je "prijatelju" težko iz kavča vstat, tako dolgo bo vse bolj kot ne na winkl wonkl.

11. jun 2012 14:31

Se strinjam z elaphus. V našem koncu otroci še vedno obiskujejo bolne, si posojajo zvezke in sosedje si en od drugega izposojamo sladkor in podobno. Pri najini selitvi je bila ponoč prijateljev neprecenljiva in tudi sama sva pomagala vsem, ki so potrebovali dodatne roke.

Če potegnem vzporednico z ono temo o svobodni vzgoji, me nič ne čudi, da svet teži k egoizmu. V šole prihajajo razvajeni otroci razvajenih staršev. Ti zahtevajo, da jim učitelji fotokopirajo zvezke, pošiljajo e-maile o predelani snovi in podobno.

Zna biti, da bodo najini otroci 'nasrkali' v svetu, ker jih še kar učim, naj imajo odprte oči za druge in pomagajo, kadarkoli lahko. Ampak jaz zaupam, da se tudi dobro vrača in da smo ljudje naravnani k temu, da ravnamo z drugimi tako, kot oni z nami. Včasih moraš biti pač prvi, ki ponudi roko. In fino je, če premoreš toliko ponižnosti, da znaš prositi za pomoč, ko jo potrebuješ. Jaz zase priznam, da sem trmasta in ponosna in težko priznam, da česa ne zmorem.

11. jun 2012 14:34

Strinjaš se z Elaphus glede česa? Da imam jaz slab dan?