Hiša ali stanovanje

naor  

član od: 4.3.2010

sporočila: 7767

11. feb 2012 12:23

Moja tašča je velikokrat rekla, da gre v hlevček  veliko pohlevnih ovac. Če prenesemo v današnje življenje, ni treba biti ravno pohleven, ampak bodi strpen in dobronameren, ne za vsako malenkost iskati dlako v jajcu.

In še tole. Ne morem si kaj, da ne rečem. Vsaka mlada ženska, ki si ustvarja življenje, naj si poskuša zamišljati sebe trideset let kasneje, ko bo sama mati odraslega sina in jo bo prav tako ocenjevala sinova bodoča. To smo sicer obdelali že v temi o taščah, ampak je prav, da se večkrat pove. Saj sama nimam bolečih izkušenj, pa sem bila snaha in sem tudi tašča. Jaz sem sinovo ženo vzela za svojo. Me sicer kliče po imenu, ker pravi, da svojo mamo že ima, ampak to je najmanj. Jaz pa sem svojo taščo klicala mama in tasta ata. 

To ne leti na nobeno konkretno, nasprotno Brusketka se mi je prav priljubila, ko je tako samokritično zapisala, da bi bila mogoče ona tista, ki bi povzročala probleme. Ampak zdi se mi škoda, da se morajo mladi tako zapufati, da si kupijo svoj domek, pa bi se lahko lažje prebijali, če bi bili sposobni sobivati, kot nekateri tu zmorejo. In vsem tem samo zaposkam.

 

naor

adalbert  

član od: 2.2.2008

sporočila: 285

11. feb 2012 22:40

 Verjemite, ni tako malo mladih družin ki si svoj domek osnujejo doma.Tako sobivanje zahteva veliko spoštovanja enih in drugih, saj pride do nesoglasij pa minejo, dosti je stvari ki ti zagrenijo  življenje ko sam nimaš vpliva nanje(bolezen, nesreče, smrt) zakaj bi si grenili sebi in bljižnjim( kaj je ena naredila, kaj rekla druga).

Spoštovati mladino, mladina bo spoštovala tebe.In  mamamija tvoji otroci bodo vzorec svojega odraščanja prinesli v svoje novo okolje in nikdar jim ne bo težko postorit to ali ono za svoje starše oz st.starše.

Moji so tudi začeli osnovati dom drugje,po sedmih letih so se vrnili,si obnovili polovico hiše in danes so doma Štroške si delimo, vhod imajo svoj na drugi strani hiše,(tako da jih nimava pod kontrolo),lahko rečem da so več pri naju kakor midva pri njima.Imamo se lepo in  tako plujemo naprej!!

Življenje je zelooo kratko kar naenkrat si star in betežen, kar spreletelo me je ko berem kako postanejo starši odveč,strošek, verjemite nihče si tega ne želi.Hodim  tedensko v dom starostnikov  se z njimi veliko pogovarjam zelo je hudo tistim, ki zanje plačujejo otroci,ker vedo da danes mladi težko shajajo.Poznam gospo čez devedeset jih šteje ima borno pokojnino. Sin plačuje zanjo in dom za svojo ženo ki je bolna in rabi oskrbo.Zelo jo bremeni ta strošek, želi si smrti hkrati se veseli vsakega dneva življenja,z vsem je zadovoljna,ker ve da ima vso oskrbo.

Zgodb je toliko kot ljudi,vsaka se nekje začne in nekoč konča.Vmes je čas ki si ga želimo krojiti po svojih kriterijih vendar nekaj predpisov,norm se je le treba držati da življene ni kaos .



adalbert

Sporočilo je spremenil(a) adalbert dne 11. 2012 22:42

ibiza  

član od: 4.10.2005

sporočila: 688

12. feb 2012 14:05

adalbert je napisal/a:

 Zgodb je toliko kot ljudi,vsaka se nekje začne in nekoč konča.Vmes je čas ki si ga želimo krojiti po svojih kriterijih vendar nekaj predpisov,norm se je le treba držati da življene ni kaos .



adalbert



Sporočilo je spremenil(a) adalbert dne 11. 2012 22:42

Jah, celo dopoldne sem premišljeval, kako bi svoje občutke prepisal sem gor...

Ne vem, kako je z vami, sam sem preživel otroštvo na kmetiji v hribih. O kakršnikoli silvestrski zabavi sem tja do polnoletnosti lahko sanjal. Moje življenje je bilo poleg šole delo, delo, delo in počitek. Brez zabave. Pa ne samo moje, tudi življenje brata in sestre, očeta in mami, stare mame in bratranca... Druženje? S strici, tetami, bratranci in sestričnami približno deset nedelj letno, za par uric, pri nas doma, mogoče eno nedeljo letno pri njih. Vključno z birmami in prvimi obhajili.

Vedno je bilo najpomembnejše delo. Mislite, da bi imel srce očetu trikrat tedensko reči, da mu ne bom šel pomagat nekaj delat, ker bom peljal otroke na trening, kjer neizmerno uživajo? In to za tri ure, vključno z vožnjo? Mislite, da bi si upala vzeti dopoldne ali celo cel dan, da bi se šli kopat, v hribe?

Da se razumemo, ni problem v delu. Rada delava in tudi veliko delava. Vendar, če bi hotela imeti dobre odnose, svojega življenja ne bi živela midva. Življenje bi nama narekovalo delo, ki sploh ne bi bilo za nekaj mojega. Rada greva pomagat obema staršem obeh. Veliko dni preživimo skupaj, ob delu. Greva delat, ko lahko. Ko imajo otroci obveznosti, brez slabe vesti lahko poveva, ne moreva. In pika. In ni zamere. In če bi živeli pod isto streho? Se mi zdi, da ni treba pojasnjevati.

Kar se pa tiče parkiranja, miritev otrok. Verjemite, bolj ostro bi bilo pri starših. Precej bolj ostro. Ni problem v tem, komu se boš prilagajal, ampak koliko! Pa še nekaj, staršem gotovo ne bi mogel reči marsikatere stvari, ki jih lahko sosedu ali on mene. Ne iz strahu, ampak iz spoštovanja.

Po mojem mišljenju je najbolje, da starši živijo svoje življenje in mi svoje. In si vzajemno pomagamo. Ker se bojim, da bi se spoštovanje kaj hitro lahko sprevrglo v sovraštvo. Toliko se pa že poznam, in starše tudi.

Vem, da sva naredila prav, pa čeprav Lisi in ostalim to ni všeč, lahko tudi mislite, da sva lena, arogantna in nespoštjliva. Vaša stvar. Imava čisto vest in še majčkeno pufov. In ponosna sva na to, da sva nekaj ustvarila, predvsem to, da spoštujeva svoji družini in da oni spoštujejo nas.

Sedaj pa gremo na sladoled, če bo vse po sreči.

peter

ibiza  

član od: 4.10.2005

sporočila: 688

12. feb 2012 14:07

Ah, adalbert, v svoji vnemi sem pozabil napisati, kako imaš prav. Niti dve zgodbi nista enaki, zato ne moremo kar vsepovprek razsojati in obsojati.

peter

rosie  

član od: 15.9.2007

sporočila: 1141

12. feb 2012 17:07

ibiza, lepo napisano in po resnici.

rosie

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15820

12. feb 2012 18:18

Citiram: "Vem, da sva naredila prav, pa čeprav Lisi in ostalim to ni všeč, lahko tudi mislite, da sva lena, arogantna in nespoštjliva. Vaša stvar. Imava čisto vest in še majčkeno pufov. In ponosna sva na to, da sva nekaj ustvarila, predvsem to, da spoštujeva svoji družini in da oni spoštujejo nas."

 

Nihče od nas, ki smo zaživeli drugače, ni rekel, da mu ni všeč drug način. In tudi nihče nikogar ni imel za lenega, arogantnega, nespoštljivega, vsaj jaz nisem razbrala ničesar takšnega. Lisa je samo opozorila na še en zorni kot, nič drugega, vsi pa smo se tudi strinjali, da našim odločitvam botrujejo predvsem lastne izkušnje. Da torej nekaj, kar je meni sprejemljivo, ni nujno, da je sprejemljivo za koga drugega. Ker živimo v različnih okoliščinah.

To, da občasno nismo pomagali, ker so imeli otroci obveznosti, se je dalo izvesti tudi pod skupno streho (lastna izkušnja) in zato ni bilo nikdar čudnih, kaj šele grdih pogledov. Vedelo se je, da ima prednost ožja duržina, šele potem širša, je pa res, da smo se dva krat na leto v hiši dogovorili o vsem, kar mora biti narejeno (na dveh koncih je bilo treba skrbeti za marsikaj), kdo kaj prevzame in kdaj mora biti kaj opravljeno. Ali pa smo mladi delali, stara starša sta pa poskrbela za vnuke, ko je bilo pač to potrebno. Drži pa, da to terja nekaj več dogovarjanja, kot če živiš sam.

 

Drži pa kot pribito, da je malo tastov intašč, kot sem jih imela jaz. Strpnih, širokogrudnih, ki se niso vtikali v življenja svojih otrok, čeprav sta oba živela pod isto streho (a v ločenih stanovanjih,jasno), bila pa sta vedno na razpolago, ko je bilo treba pomagat. Predvsem pa odkritih, ki sta ti brez odlašanja povedala svoje mnenje, a tudi brez problema vzela v zakup, ko sta z isto mero dobila nazaj.

 

Kot je rekla adalbert, vsak od ima svojo zgodbo. Glavno je, da smo zadovoljni, ne glede na to, kaj mislijo drugi.

mamamia

ibiza  

član od: 4.10.2005

sporočila: 688

12. feb 2012 18:28

Ha, Mamamia, se mi zdi (ne, vem), da ja tudi malo tastov in tašč imelo tako snaho in zeta.

Pravzaprav sem hotel samo napisati svoje razloge, da sva se odločila tako kot sva se. Nimam pa pojma, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Čisto verjetno, da se bo vse obrnilo ravno na glavo (ali pač na noge, če smo sedaj na glavi).

peter

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15820

12. feb 2012 19:29

ibiza je napisal/a:

Ha, Mamamia, se mi zdi (ne, vem), da ja tudi malo tastov in tašč imelo tako snaho in zeta.

Pravzaprav sem hotel samo napisati svoje razloge, da sva se odločila tako kot sva se. Nimam pa pojma, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Čisto verjetno, da se bo vse obrnilo ravno na glavo (ali pač na noge, če smo sedaj na glavi).



peter

 

hehe, imaš prav tisto o snahi ... (pa tudi o zetu, če sem poštena), tudi priznajo, da bi bilo s kom drugačnega značaja težje.

 

Ja, se velikokrat vse na glavo alinoge postavi; glavno, da smo pripravljeni, B varianta mora biti vedno nekje na zalogi.

Uživajte, družinica!

mamamia

moj svet  

član od: 23.1.2012

sporočila: 243

12. feb 2012 19:52

 

..... no, ko smo že pri taščah in snahah........ še malce

Saj poznate tisti rek, ko sem bila snaha sem imela obupno taščo, sedaj, ko sem tašča, pa imam obupno snaho.

moj svet

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15820

12. feb 2012 21:20

Hehe, podobno temu vicu:

Se pogovarjata dve tašči. Prva razlaga, kako sta se poročila sin in hči: "Hči je dobila krasnega moža. Vse ji naredi. Skuha, da perilo prat, otroka vozi v šolo in na tečaje, če je treba tudi zlika perilo, hodi v trgovino, skuha in pospravi posodo, tudi posesa če je treba, resnično krasnega moža je dobila.

Pa druga vpraša: Ja kaj pa sin, kako se je pa on poročil? Odvrne prva:  "Oh,ne sprašuj, grozno ženo ima, vse ji mora doma pomagat delat, pa še otroka naokoli vozit" ...

mamamia

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
malo za hecmišzmoke
Kaj danes za zajtrkMajda Marianne
MOJ vrtmalaga
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti