Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo /ADHD - kulinarika.net

elaphus  

član od: 27.9.2002

sporočila: 6941

19. jan 2012 20:24

ultranova je napisal/a:

 

Vanja_v_ZDA Kako lahko sploh pomisliš,da ne bo zmogel ?

ultranova

 

Lepe besede so eno, kruta realnost pa nekaj čisto drugega. Tele besede - saj vam bo uspelo, čestitamo, kar tako naprej - zvenijo zelo lepo, samo starši pa vedo, kako težko in hudo je. Malo realnosti, ki jo je prikazala Vanja, ni za stran metat. Pa ne za starše, ti so globoko v realnosti, pač pa za druge ljudi, ki mislijo, da se s trudom vse opravi in doseže. Daleč od tega! Nikogar nisem mislila žalit s tem zapisom, nikogar prizadeti, vem pa iz lastnih izkušen, kako je, ko v realnosti naletiš na problem. Lepo je, da se človek ne vda, vendar je tudi prav, tako kot pravi zvezdica55, da se sprašujejo, kako bo, vendar ne obupajo.

Hm, malce preveč sem naložila, se opravičujem. Hotela sem samo povedati, da ni z Vanjo nič narobe, če je skeptična.

lp

cervus

ultranova  

član od: 30.11.2010

sporočila: 517

19. jan 2012 20:49

Predobro vem,kaj je realnost,če bi moj otrok imel "samo tako bolezen",bi bila najsrečnejša mama. In verjemi,da je upanje še edino,ki ostane.Dokler ne iskusiš,lahko samo ugibaš.

Da pa z Vanjo ni nič narobe,pa itak vem

ultranova

zeta  

član od: 21.5.2009

sporočila: 1353

19. jan 2012 21:01

Tako kot si rekla, elaphus, starši se predobro zavedajo realnosti, vendar, če naredijo toliko, da bi otroku olajšali življenje si zaslužijo edino vzpodbudo. Predvsem pa priznanje, da so zmogli, kajti, če bi vrgli puško v koruzo, ko je končal osnovno šolo, češ, saj ne bo šlo kaj več, bi bil njihov sin obsojen na težko fizično delo ali poležavnje pred TV. Pa tega niso storili, kljub temu, da ni bilo lahko. Zanj so naredili več in mu dali boljšo popotnico za življenje kot če bi mu zapustili ne vem kakšno materialno bogastvo. Kljub težavam, ki jih ima, bo fant v življenju marsikaj dosegel, kar je že dokazal, ker če ne bi zmogel in želel tudi do sem kjer je, ne bi prišel.

zeta

***amy***  

član od: 24.1.2008

sporočila: 289

19. jan 2012 21:58

Vanja_v_ZDA je napisal/a:

Oprosti, no...če ne more samostojno študirat, kako bo potem delal samostojno v službi?

 

Vanja

 

Oprosti, no. Kaj pa naj ga potem kar pustijo - aha, otrok ima to in to, pač ne bo mogel meti univerzitetne izobrazbe, to je to? Lahko je trikrat bolj sposoben in ta potencial naj se tudi spodbuja.
Meni se zdi to super, kar je napisala zvezdica55, da niso obupali nad njim. Če je prilezel do sem, lahko tudi do konca. In to, da študira. In vse ostalo, kar sta napisali še zeta in ultranova.

***amy***

rimljanka  

član od: 14.2.2005

sporočila: 17640

19. jan 2012 22:09

***amy***, daj, ne pretiravaj in ne podtikaj nekaj, česar ni nihče napisal. Preberi, kaj je napisala elaphus in razumi ali pa tudi ne. Kar je napisala Vanja, je pač kruto res. Za mnoge, ne le za nekoga s to motnjo. O zdravi meri skepse, o tem govori Vanja, pa tudi elaphus, lahko se samo pridružim. In želim mladeniču vse najboljše, kar sicer želim tudi drugim, na poti v odraslost in samostojnost.

 

rimljanka

Schnugg  

član od: 18.3.2010

sporočila: 53

19. jan 2012 22:18

 

Dejstvo je, da je to dedno in da so taki otroci pogosto prepusceni sami sebi, ker starsi ne znajo in ne morejo pomagat. Oni trpijo navadno ze bolj milo obliko in ko v soli nikogar vec ne jezis, le se svojo druzino in unicujes pocasi sebe, recejo, da tak pac si. Pri solarjih je pac tezje, ker jih nekdo mora obvladat.

(Glede na uprabo ritalina po dolocenih regijah se je res za vprasat kako zelo so si razlicni otroci med sabo ali pa njihovi vzojitelji. Se vedno je veliko psihiatrov, ki tega najbolj ne priznavajo in ne poznajo in veliko, ki pac dajo zdravilo in pomagaj si sam. Vsekakor velja upostevati, da taki otroci naj ne bi prezivljali prevec casa za racunalnikom ali pred tv in ne jedli prevec sladkorja.)

 

Kapo dol, da ste toliko truda vlozili v fanta. Odprli ste mu moznosti.

 

Je tudi tako, da otokom res ni najbolje dajat ritalina. Zaustavlja rast, manjsa apetit itd. Pri odraslih, vcasih si tako mislim, strokovne podlage ne poznam, le prakso - pa si mislim, da ni tako hudo, ce ga jemljejo. Navadno si lahko veliko lazje uredijo zivljenje. To omenjam, ker je vas fant ze skoraj v odrasli dobi. Cetudi se nauci vsega, natrenira itd. nemir v  njem ne bo potihnil, predavanja ne bo slisal, ce bo okno odprto in bo padal dez, lajal pes, zabremzal avto...vse to pa bo vedel...:) Ritalin lahko pomiri vse to, hkrati je potrebnega veliko redu in cista struktura dni. Po reglcih, po planu. To se najbolj obnese. In veliko gibanja.. 

Toliko iz nasega vsakdanjika.

Schnugg

elaphus  

član od: 27.9.2002

sporočila: 6941

19. jan 2012 22:46

zeta je napisal/a:

Tako kot si rekla, elaphus, starši se predobro zavedajo realnosti, vendar, če naredijo toliko, da bi otroku olajšali življenje si zaslužijo edino vzpodbudo. Predvsem pa priznanje, da so zmogli, kajti, če bi vrgli puško v koruzo, ko je končal osnovno šolo, češ, saj ne bo šlo kaj več, bi bil njihov sin obsojen na težko fizično delo ali poležavnje pred TV. Pa tega niso storili, kljub temu, da ni bilo lahko. Zanj so naredili več in mu dali boljšo popotnico za življenje kot če bi mu zapustili ne vem kakšno materialno bogastvo. Kljub težavam, ki jih ima, bo fant v življenju marsikaj dosegel, kar je že dokazal, ker če ne bi zmogel in želel tudi do sem kjer je, ne bi prišel.



zeta

Priznanje si vsekakor zasluži tudi otrok, ki se trudi. Ta še najbolj. Starši smo dolžni storiti vse, kar je v naši moči, da otroku olajšamo življenje, če je pač tak, da ne spada v sredino Gaussove krivulje.

lp

cervus

***amy***  

član od: 24.1.2008

sporočila: 289

19. jan 2012 22:59

rimljanka je napisal/a:

***amy***, daj, ne pretiravaj in ne podtikaj nekaj, česar ni nihče napisal. Preberi, kaj je napisala elaphus in razumi ali pa tudi ne. Kar je napisala Vanja, je pač kruto res. Za mnoge, ne le za nekoga s to motnjo. O zdravi meri skepse, o tem govori Vanja, pa tudi elaphus, lahko se samo pridružim. In želim mladeniču vse najboljše, kar sicer želim tudi drugim, na poti v odraslost in samostojnost.

 



rimljanka

 

Kruto resnico se da izraziti tudi drugače in ne tako kruto; to je, o čemer govorim jaz, pa zdaj razumi ali ne.

Prepričana sem, da se ženska sama prav dobro zaveda te negotovosti in zagovoto je ničkolikokrat pomislila in se spraševala, kako bo za naprej, glede službe. A potem je res treba takega komentarja? Kaj misliš, da so ji s tem zdaj čudežno odprli oči?

Včasih marsikoga napačno sodimo samo po enkratnem dejanju. A ga pač vsakdo kdaj pihne mimo in zaradi enega komentarja še ni konec sveta. Ampak včasih je boljše dvakrat premislit, da koga po nerodnosti ne prizadenemo.

Brat moje najboljše prijateljice ima podobno zgodbo za sabo in prijateljica mi pogosto pripoveduje o tem, kako lahko nepremišljene besede ljudi zadenejo prav tam, kjer je rana. Niti predstavljati si ne moremo, kolikokrat taki ljudje slišijo "joj, saj je super, ampak kako si pa predstavljaš, da bo vozil skoz življenje potli, ko bo odrasel?" A misliš, da je to spodbudno? Tule se ne gre za zdravo mero skepse, tu gre za nepremišljenost, ki zna biti dosti krutejša od namerne zlobe.

***amy***

Cila  

član od: 5.10.2006

sporočila: 3768

20. jan 2012 5:53

Vanja_v_ZDA je napisal/a:

zvezdica55 je napisal/a:

 Ves čas smo se trudili z njim, kakor hitro smo ga spustili, se je zalomilo. Še sedaj na fakulteti sodelujemo z njim, ga vzpodbujamo, sledimo študijskim obveznostim, rokom. Pa ima veliko težav..



zvezdica55

 

Oprosti, no...če ne more samostojno študirat, kako bo potem delal samostojno v službi?

 



Vanja

 

Vanja, in kaj bi ti naredila v takem primeru, če bi šlo za tvojega potomca ?

 

***amy*** ima prav. Kadar resnica ni v pomoč, jo je bolje zadržati zase. Enako vprašanje bi  namreč lahko postavila okrog šolanja  telesno invalidnih,  če potem težko dobijo primerno službo ...  Če greš brati življenjepise znanih in uspešnih ljudi, se med njimi najdejo tudi taki z različnimi motnjami in ...  upanje umre zadnje.

Cila

zvezdica55  

član od: 8.8.2006

sporočila: 555

20. jan 2012 9:02

Hvala vsem za prijazne besede. Namenoma nisem napisala robidi na zs, ker se o tem premalo piše, premalo vemo o hiperaktivnosti, kamor psihologi spravijo vse "drugačne" otroke in se mogoče kdo lahko prepozna v njej, oz. svojega otroka. Lahko bo spremenil mnenje o svojem otroku in ga začel drugače gledati. V našem razredu v OŠ sta bila dva otroka, ki sta jemala ritalin, naš, ki je imel hudo motnjo pozornosti, zato, da bi se mu ta povečala, da bi lahko sodeloval pri pouku in še en, ki pa je bil tako grozno živ, da zaradi tega ni mogel slediti pouku. Dva popolnoma različna otroka, oba po testih nadpovprečno intiligentna in oba bi potrebovala individualno obravnavo. Problem je uravnilovka v šolah, ko morajo vsi naenkrat začeti pisat, vsi naenkrat nehati, ko se nekoga vpraša med predavanjem, mora izstreliti kot iz topa, sicer ne zna. Ko je bilo potrebno recitirat pesmico, ga je učiteljica prekinila, ker je ni zdrdral, čeprav jo je znal (pa tudi vsi družinski člani doma!), ampak je rabil čas. Ugotovili smo, da si on vse predstavlja s sliko, najprej slika, nato tekst. Ampak zato je potreben čas! Kar naprej sem hodila v šolo in prosila ter prepričevala učitelje, da on zna, samo ne more takoj odgovoriti, da rabi čas, da ne more takoj začeti pisat, najprej rabi čas, da prebere, potem, da premisli in potem je bilo že konec ure. Pod pritiski pa čisto zamrzne. Na žalost, pa je naša šola tako natrpana s snovjo, kam bi prišli, da bi tako ravnali z nekaterimi učenci.

O tem bi lahko že knjige napisala, saj sem prebrala čisto vso literaturo, ki jo je bilo mogoče dobiti. Veliko genijev je imelo to motnjo, Tesla, Einstein in še kdo, in noben ni dokončal šole. Ja, ja. Včasih je bilo drugače. Sin ima to po možu in vedno bolj sta si podobna. Pa je mož prišel do akademskega naslova, tudi s pomočjo dobrih učiteljev in profesorjev, ki so ga spodbujali, ko so ugotovili njegovo nadarjenost. Samo včasih se je to dalo v šoli, da si vseeno šel naprej, če si bil pri enem ali dveh predmetih briljanten, pri drugih pa zanič.

Sicer pa smo včasih imeli pomožne šole in veliko takih otrok je, žal, končalo v njih . V nekem članku pa sem celo prebrala, da taki otroci kasneje zaidejo med klošarje in tudi pogostnost samomorov je med njimi velika, zaradi slabe samopodobe. Vsakokrat, ko preveč pritiskam na sina, se spomnim na to. Počasi in vztrajnostjo  se bo tudi nekam prišlo.

Glede Ritalina smo tudi vse prebrali in preštudirali (tudi mnenja iz Amerike, kjer ga zelo pogosto uporabljajo), toliko strokovnjakov kot je za, jih je tudi proti. Mi smo poskusili, vidnih rezultatov po enem letu ni bilo, zato smo nehali z njim.

Tako je s tem našim otrokom, velikokrat bi najraje obupala in ga "nekam" poslala, saj je dovolj star, pa naj sam poskrbi zase, za svoj nered, za svoje obveznosti, za svojo netočnost, in ko sem že čisto obupana, dobim listek na mizi, kjer piše oprosti mi, ali hvala za vse (ti otroci s tudi težko izražajo o sebi in svojih čustvih!). Zato bomo vztrajali naprej .

 

zvezdica55

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
Kaj danes za zajtrkgligor
MOJ vrtjohana
malo za hecpikec85
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti