Sladice
Zelenjavne jedi
testenine
solate
juhe in zakuhe
mesne jedi
Kruh
prikuhe
priloge
jajčne jedi
23. mar 2014 22:06
Ola, spet jaz ( un s avenide kostanjera ),
ah limnol, le naključno sosledje dogodkov. Na haciendi ( uni, na avenidi kostanjera 
), imam dve kopalnici, eno s tušem in eno s banjo. Vsake tolk me prime, da se fajn pregrejem, pol segrejem vodo za banjo, pol se začnem pajsat, pol se mi mal pridremlje, pol se mal prestrašim, ker, zaradi moje notranje lepote ni dobro da se preveč namakam v vroči vodi, in tako je bilo tudi danes. Edino kar ima kakšno zvezo: jutri imam zdravnico, pa je boljše če ne srdim preveč, kajti, morda je zaprosim za recept za Amerika del sur. Obisk pa ni take sorte, da bi rabil kakšno urejanje, en kamerat se je oglasil.
Prej sem imel polno glavo misli, kaj naj bi še napisal za nekakšn zaključek, sedaj mi vse izpuhtelo iz glave, pa niti ne vem, kako naj tole zaključim.
No recimo to, kar je itak vsem znano, taka potovanja te vsekakor obogatijo ( no vsaj mene ) na več načinov. Pred leti sem tudi dostikrat potoval službeno, vendar taka privat potovanja so vseen nekaj drugega. Sem mal stiskave sorte in spim po cenenih mladinskih hostlih ( zanimivo, to se v amerikah in Kanadi da brez problemov, ponekod v evropi pa nočejo sprejet starejših ( ki jih v ZDA prav vabijo )), in po moje je to veliko boljše kot spat v imenitnih hotelih ali motelih. Hostli so manjši, ponavadi imajo en skupen prostor s računalnikom, televizijo, imajo kuhinjo za pripravo hrane, gostje so večinoma mlajši, komunikativni, firbčni, zanimivi. Koliko spoznam ljudi na enem takem potovanju, v imenitnih hotelih jih ne bi spoznal v stotih letih. Od takšnih naključnih srečanj tudi veliko zveš, tudi o poti, zanimivostih........... Tudi so različni razlogi za potovanja. Spoznal dva nemca ( no nemko in nemca ), ki sta s kajakom prevozila vse v Čilu, in se odpravljata v Argentino, Amgleža, ki potuje na motorju, brazilko ki je s biciklom prepotovala brazil, argentino in precej čila, kitajca, ki so ga oropali v Valparaisu, 74 letno norvežanko, ki je prepotovala velik del čila, kanadčana, ki je dolgo živel v Yellowknife, in je bil zelo presenečen, ko sem mu povedal, da sem bil tam, novozelandca, ki je povedal, da pri njih menda tudi sedaj večinoma hiš sploh ne zaklepajo........... skratka veliko ljudi spoznaš, žal še najmanj domačinov.
Pri teh potovanjih, jaz ponavadi pridem na svoj račun tudi s sadjem. Sedaj v čilu sem veliko jedel grozdja in manga, nekaj tudi jagod in breskev. Glede ostale hrane je različno: mene vse zanima, pa sem tudi kupil ribo in je tudi sam pripravil, ravno tako, kupil prekajeno ribo in škampe za preizkušnjo. Toliko opevane empanade, pa mi niso posebej teknile, za moj okus ima fil večinoma preveč sestavin in za mene nobenega izrazitega okusa, one na cesti s filom iz šunke in sira, pa spet niso dobre............
ponavadi na teh potovanjih imam zmeraj kakšno kolobucijo s denarjem in sem se odločil pred tem zavarovat. Ponesel sem keša 200 €v in imel namen da jih imam kot rezervo, da jih uporabim v " sili ". Ravno tako sem dvigoval denar na bankomatih dokler sem še imel denar, tako, da sem imel rezervo............ No, izpadlo je tako, da nobenih težav ni bilo.
Če sem že pri denarju, morda bo koga zanimalo, koliko je vse skup stalo. Ravno prej sem potegnil stroške s kartice. Vsi stroški so:
-zavarovanje coris 40 €v
- prevoz naša vas-Ljubljana in nazaj: 10€v
-prevoz lj.-benetke-lj. 70 €v
letalska karta benetke - santiago-
benetke 688 €v
dvig v Čilu 940 €v
skupaj 1748 €v, dvesto evrov prinesel nazaj in Čilskih pezet za enih 30 €v.
No, spomnil sem se ene zanimivost: ona francozinja na letalu je plačala povratno karto iz Pariza do Santiaga malo več kot 1200 €v, una nemka iz Bremna do santiaga in nazaj mal manj kot 1000€v, jaz pa 688 €v, vse Air France, pa naj razume kdor lahko.
Se mi ne da več, upam, da smo kolk tolk ( kukr tuk, kot bi rekla sdanja iphone generacija )smisleno vse skupaj zaključili.
Vsem se zahvaljujem za prijazne besede in priložnostne dobre želje.
Do naslednjeg potovanja
Vanja
peder tošl s tistim kar je ostalo, pa le merkaj...
.
