Utrinki s potovanja

Nekaj dni smo že doma, pa še kar zbiramo vtise. En del Svilne ceste smo dali skozi, doživeli marsikaj zanimivega, odkrili en delek drugačnega sveta, videli dve ekološki katastrofi (izsušeno Aralsko jezero v Uzbekistanu in plinski krater v turkmenistanski puščavi, imenovan tudi vrata pekla).

Taškent - Termez (za skok čez reko v Afgaistan nismo zbrali poguma, priznam) - Samarkand - Buhara - kiva - Nukus - Moynak (Aralsko jezero) - Derweza (plinski krater) - Ashgabat, tja nas je vodila pot (tja in nazaj preko Istanbula, izhodišče Zagreb).  Nekaj zanimivih izkušenj, tudi kulinaričnih, predvsem pa veliko zavedanje, kolikšno kulturno bogastvo se je porajalo v teh krajih v zgodovini, kaj vse so uničevali različni zavojevalci, kako dragocena dediščina je ostala zanamcem, kaj vse je v 20. stoletju uničila človeška roka .... Predvsem pa, kako se lahko sporazumeš z ljudmi, četudi ne razumeš ene same besede. Zadostujeta govorica oči in nasmeh, prijazen gib roke, dotik, objem, skupno fotografiranje.

Na tole kosilo sem bila povabljena ...

In dragoceno spoznanje iz Turkmenistana, kaj vse je zmogla še ena izmed diktatur, razen kazanja zunanjega blišča, v Ashgabatu z belim marmorjem pri gradnji novih predelov mesta na primer, ali z mavzolejem pokojnemu Turkmenbashiju, ki ga niti fotkati ne smeš od znotraj. Je pa res, da imajo do leta 2020 zastonj zemeljski plin, vodo in elektriko, pa 120 litrov bencina na mesec ....

Tole za uvod, ko bodo vtisi zbrani, še kaj več.

Taškent, spomenik Amir Timurju (oziroma Timurlenku, kot so ga poimenovali sovražniki), največjemu Uzbeku doslej ...

Tudi takole prodajajo tipičen kruh, po vsem Uzbekistanu

Samarkand, eno najbolj bleščečih mest na nekdanji Svilni cesti... in tudi danes

Buhara. en delček

Tule v Buhari smo pa prenočevali, na dvorišču  zajtrkovali ...

Khiva, zadnja postojanka nekdanjih trgovcev na Svilni cesti, preden so se preko puščave podali v Iran; prečudovito mesto.

Aralsko jezero, izsušeno, razpadle ladje kot zlovešči opomnik...

in žareči krater, v katerem uhajajoči zemeljski plin uhaja in gori že 40 let; niso še našli načina, da to katasrofo rešijo...

ponoči:

in zjutraj, ob sončnem vzhodu:

Bleščavi Ashgabat:

... pa mošeja z najvišjimi minareti v Aziji, visoki so po 91 metrov; že res, da je razkošna, a v njej ni neke energije, kot jo najdeš v Aji Sofiji ali v Modri mošeji v Istanbulu, da o mošejah v Iranu ne govorim ...

en delček predsedniške palače:

spomeniki Turkmenbašiju na vsakem koraku, on vedno v zlatu in z vladarsko haljo...

Sloviti turkmenistanski konji, za arabskimi in angleškimi pasmami eni najbolj cenenjenih:

Veliko tega je še za povedat in pokazat, predvsem ljudi in njihovih obrazov, nepreglednih plantaž bombaža, puščavske in stepske pokrajine, drobcev iz vsakdanjega življenja. Bom naredila album, tu bi vzelo preveč prostora.

Mamamia

mamamia

Temo je spremenil(a) mamamia dne 24. jul 2011 15:36

Temo je spremenil(a) mamamia dne 24. jul 2011 15:47

24. jul 2011 16:07

Mislim, da se nam obeta nadvse zanimiv in še enkrat zanimiv potopis. Tole bom resnično z veseljem in zanimanjem spremljala, pravzaprav velika večina kulinarikov, če ne kar vsi po vrsti. Mamamia nikar se ne naveličaj in dokončaj delo, da potešimo svojo radovednost.

24. jul 2011 16:50

Prekrasne slike in komentarji z meni zelo tujega dela sveta. Hvala mamamia, da si to pripravljena deliti z nami.

24. jul 2011 17:25

O, mamamia, komaj čakam na nadaljevanje!

24. jul 2011 17:35

Darling, a tale v zlatu je Nijazov?

24. jul 2011 19:11

Ja, tale gospod v zlatu je bil včasih  Sapramurat Nijazov, potem pa se je preimenoval v Sapramurata Turkmenbašija, kar pomeni voditelja vseh Turkmencev. Tip je bil megaloman, kar se kaže v Ashgabatu, a ker imajo ljudje dovolj za življenje, kot so ga vajeni, se ga še niso odrekli. Umrl je pri 65 letih, malo za tem, ko je bil izvoljen za dosmrtnega predsednika. Bom v nadaljevanju opisala, kakšne ideje vse je imel in jih tudi udejanjal (na primer, prepovedal je, da ženske v javnosti uporabljajo make-up, ker da so Turkmenke že same po sebi dovolj lepe, da tega ne potrebujejo...). Ima po 15 letih vladanja več kipov po državi kot korejski šef po desetletjih vladanja, je komenitral naš sopotnik, ki je bil tudi v Severni Koreji.

Naslednik, Berdimuhamedov, je bisteno blažja oblika svojega predhodnika, je vsaj gledališča ponovno odprl in še kakšen "moder" ukrep predhodnika popravil, a je tudi čaščen tako zelo, da so njegove slike tudi po avlah vseh hotelov, po tržnicah, na plakatih ob cestah itd...

Mamamia

26. jul 2011 11:04

Zelo lepo.

zanima me nekaj logistično – tehničnih podrobnosti:

v kakšnem aranžmaju ste šli?

kako ste potovali, s kakšnim prevoznim sredstvom?

koliko se je treba v naprej organizirati/rezervirati ...?

26. jul 2011 13:10

Skupina popotnikov nas je šla v lastni režiji, torej je bila pot po našem načrtu, da vidimo tisto, kar smo sami izbrali in določili.  Smo pa tako v Uzbekistanu kot Turkmenistanu morali imeti lokalnega vodiča (tako kot povsod drugod; v Turkmenistanu ga moraš imeti, četudi si  sam na poti, a v državi ostaneš več kot 72 ur). Lokalnega vodiča in najem avtobusa s šoferjema smo uredili preko ene od tamkajšnjih agnecij, pomagali so tudi pri izbiri prenočišč, o katerih pa smo imeli nekaj informacij iz prve roke, saj sta dva sopotnika v teh deželah že bila, in smo se odločili po dogovoru.

Tja smo šli z letalom (ZG - Istanbul - Taškent, nazaj iz Ashgabta preko Istanbula v Zagreb), imeli smo še en notranji let (Taškent - Termez). Vse ostale razdalje smo "premagovali" z avtobusom.Vodič in šoferji so se prilagajali našim željam, seveda v okviru dogovrjenega načrta.

Koliko v naprej se je treba organizirat in kaj rezervirat težko rečem. Odvisno, koliko truda sam vložiš in kakšno pomoč potrebuješ od tamkajšnjih ponudnikov, predvsem pa je odvisno od števila popotnikov - saj veš kako je, za dva ali štiri je lažje uredit prenočišče kot za skupino, ki šteje 20 ljudi. Rezervacija prenočišč preko interneta ni problem, logistika za dva ali štiri tudi ne predstavlja problema, za več pa morda že in se je treba malo pripravit, kar pa je brez tamkajšnje agencije bolj težko.

Naš kolega je to pot (skoraj tri tedne je trajalo potovanje) pripravljal tri ali štiri mesece, skupaj s komunikacijo s tamkajšnjimi agencijami in s pogajanji za priemrne cene. Ta pogajanja so pa trd oreh.

Mamamia

9. avg 2011 20:48

Super potopis