Hujšanje na napotnico

4. apr 2011 18:04

Shikana,

poslušaj, pa saj ne govorimo o koncu sveta. Prav nihče ti ne namerava postaviti življenja na glavo. In kot vidim, je tvoj miselni prestop že čisto blizu, mislim, da te mora samo še nekdo z enim prstom malo poriniti, pa bo šlo. Začni torej zdaj! Ne po večerji in ne jutri. Prava figa, če je hladilnik doma poln, naj poje, kdor hoče - tebi ni treba. Ko bo prazen, ga pa temeljito operi s kisom, da ne bodo iz njega še štirinajst dni dišale salame iz tvojega prejšnjega življenja.

Ne bi mogla bolje povedati, ko si sama: ko ti gre nekaj narobe, greš na hitro nekaj pojest. Potem pa še enkrat, ker si jezna sama nase, ker si že prej nekaj preveč pojedla. In čez pol ure spet, ker če je šel bik, naj gre še štrik. Verjemi, da nisi edina! Ampak zdaj, ko to veš, se lahko ustaviš in ko primeš vrata hladilnika, se vprašaj: je to res to, kar potrebujem? Se bom potem, ko zmažem še ta sendvič, počutila bolje? Saj veš, kakšen je odgovor. Zato takrat, ko si jezna, užaljena, žalostna, razočarana itd. raje dvakrat steci po stopnicah v peto nadstropje in nazaj, pomaga veliko bolj kot keks z blazinico čokolade (preizkušeno).  Ampak ko si ga pa čisto res zaželiš, in ko si rečeš - ja, to hočem in bolje mi bo, ko ga bom zmazala - si pa tudi keks privošči in ga uživaj od prve do zadnje drobtinice.

Ampak da si ne moreš vzeti eno uro na dan, preprosto ni res. Če si ne moreš danes, si pa jutri in pojutrišnjem vzemi uro in pol. Tisto eno uro na dan si uspejo odtrgati zaposlene mame majhnih otrok in ženske, ki so v službi po 10 ali 12 ur na dan, pa si jo boš tudi ti. Ena ura je tudi zjutraj med šesto in sedmo ali zvečer med deveto in deseto, saj menda nisi takrat že v postelji. Ena ura je popoldne v pavzi med predavanji in raje kot v bližnji kafič v hitrem tempu pojdi na Rožnik in nazaj. Ena ura je, če se zjutraj in zvečer namesto z avtom ali avtobusom pripelješ 15 km daleč na faks s kolesom. Vzemi to kot tisto nekaj, kar je samo tvoje in česar ti nihče nima pravice jemati. Vpreži v akcijo svojega fanta, naj se izkaže in ti stoji ob strani, če mu je kaj do tebe. In če ne greš vsak dan teči (upam, da ne), potem za spremembo prepešači Ljubljano, ko greš s sestanka na sestanek, v hitrem tempu ne boš kaj veliko počasnejša od avtobusa, pa boš oddelala tistih pet, šest kilometrov. Pilates in joga sta vsak zase super stvar, ampak to ni telovadba, ob kateri bi shujšala; je pa zelo dobra podpora za dobro držo, dela čudežee proti bolečinam v hrbtenici in te nepopisno sprosti (jaz imam na poti z joge domov vendo občutek, da kar lebdim). Vodena vadba je super ideja - imaš tudi vodeno nordijsko hojo, vodeno plavanje, vodene tekaške skupine.... ni da ni! Samo, da bo raznoliko in da te veseli! Če te ne veseli prvi dan, še ni rečeno, da te ne bo nikoli, ampak ne se silit z nečem, ker ti gre na živce. Vsak je pač narejen za nekaj drugega, ampak čisto nihče pa ni narejen, da ne bi bil za nič.

Pa tudi redno lahko ješ, če se potrudiš. Saj nihče ne pravi, da moraš vsake 3 ure domov na toplo hrano; jabolko ali jogurt si lahko prineseš od doma in ju poješ kjerkoli sproti  - jabolko je obrok! In jogurt tudi. Pa tisto na 3 ure tudi ne pomeni na 3.00.00. 

Pa še nekaj: ko bo šlo vse v redu, ko bodo prve kile skopnele in ko boš prvič že morala zamenjati garderobo, se bo zgodilo, da se bo tehtnica ustavila tudi za en mesec ali dva in bo šment šel raje gor kot dol, pa četudi boš vse prav delala. Ne takrat obupat, to se bo prej ali slej zgodilo in čisto vsakomur se je. Takrat je treba samo vztrajati, ker bo nekega dne šlo spet v pravo smer. Pusti času čas. Pa seveda ne idi v drugo skrajnost. Brez skrbi, telo ti bo samo povedalo, kdaj je čas, da nehaš - in do takrat, ko se bo to zgodilo, se ga boš že navadila poslušati, da boš razumela, kaj ti pravi.

Predvsem pa: vsega se loti z dobro voljo in nasmehom - saj greš vendar na lepše! Ne bo lahko, ampak ko boš tam, bo super! Boš videla, kako se boste smejali, ko boš za veliko noč 2012 lahko zlezla v eno hlačnico kavbojk, ki jih zdaj komaj nategneš nase.

 

 

Sonja

4. apr 2011 18:13

Limnol, super si Še meni si vlila optimizem, čeprav mi post sploh ni bil namenjen in imam trenutno težave z drugimi stvarmi, ampak me je tako lepo pobožalo tvoje pisanje

JJ

4. apr 2011 18:42

shikana je napisal/a:

... Js gledam na stvar realno, ker imam že sedaj krut urnik z vsemi dejavnostmi poleg faksa in po 3 sestanke na dan na različnih koncih LJ in enostavno pač ne gre ... shikana

Glej, imam kar nekaj let in kg več kot ti in ti ne bom solila pameti, kako naredi, da bo prav.

Vem pa, s čem moraš opraviti čimprej, ker jaz nisem znala: NOBEN urnik, sestanek, dejavnost ne sme biti pomembnejša kot ti. (Mogoče kvečjemu kaka nujna potreba tistih, ki so ti zelo blizu). Ker "pomembne" dejavnosti/sestanki/predavanja/izpiti... ti uničijo vsak načrt in ti na koncu koncev požrejo vso voljo in energijo. Potem pa šele ugotoviš, da sploh niso pomembne.

Pa ne trdim, da aktivnost 3x tedensko ne bi bila dovolj; samo odloči se, koliko se ti zdi primerno/zabavno in se tega drži ne glede na  obveznosti.

Srečno!

Nasja

4. apr 2011 19:45

JanisJoplin je napisal/a:

Limnol, super si Še meni si vlila optimizem, čeprav mi post sploh ni bil namenjen in imam trenutno težave z drugimi stvarmi, ampak me je tako lepo pobožalo tvoje pisanje JJ

Z veseljem podpišem še jaz.

So pa izogibališča ne samo za diete, ampak za vse tisto, kar nam ne diši povsod, na vsakem ovinku in tudi čisto na ravni poti. Jaz sem že toliko stara, da sem verjetno večino že uporabila, nekatere seveda redno uporabljam, pa verjetno vseh niti ne poznam.

1. izogibališče: odločila sem se, da se lotim diete (ali česa drugega), ampak to bom naredila tako kot je prav, po razgovoru z zdravnico, ki mi bo predpisala pravo dieto.

Ni res. Si očitno pametna in razgledana punca in si boš brez muje sama sestavila jedilnik že za danes zvečer, ko se boš pa posvetovala z zdravnico se bosta pa dogovorili za naprej.

2. izogibališče: poln hladilnik in shrambo redilnih zalog imam, da niti ne omenjam čokolade v shrambi - da ne bo prišlo preč, začnem z dieto, ko se to porabi.

Ni res. Dolčete in čokolado boš plasirala brez težav, če pa res vsi okoli tebe hujšajo, jih spravi v zamrzovalnik, prav bodo prišle ob praznikih, ko boš vsekakor kaj sladkega pripravila in seveda tudi poskusila. Drugo pa seveda lahko ostane, boš že porabila, samo bolj počasi in z velikim prihrankom.

3. izogibališče: vpisala se bom v fitnes/pilates/tečaj tenisa in trener mi bo svetoval glede gibanja

Ni res. Seveda se vpiši in gotovo boš deležna dobrih informacij. Ampak že jutri se začni gibati dosti več, kot si se doslej. Ne rabiš telovadnic, za začetek je dovolj, da greš kakšno nadstropje rajši peš kot z dvigalom, kakšno postajo prej izstopiš, pa greš peš do svojega cilja. Navadne stvari, ne rabiš opreme in kar je fino, vsak dan bo šlo boljše.

4. izogibališče: ne grem nikamor, kjer me ne poznajo osebno; samo posmehovali se mi bodo.

Ni res. Ker si pretežka, se ti  nihče ne posmehuje. Nobeden te niti ne opazi. Vem,da je to krivično, ampak tako je. Če želiš, da te bo pri teh letih kdo opazil, boš seveda shujšala.Nimaš  dosti časa

5. izogibališče: sem  big mama in zadovoljna s tem

Ne nisi

 

 

nola

4. apr 2011 20:15

Shikana, za svoja leta res razmišljaš zrelo, kar je eden izmed pogojev, da dosežeš svoj cilj. Za mano je že veliko let te shujševalno-redilne more in točno vem, o čem govoriš. Odvisnost od hrane ali karkoli že to je, je kot ena kronična bolezen, ki traja vse življenje. Lahko jo krotiš toliko, da stanje (beri: kile) ohranjaš v mejah normale, vendar rešiš se je pa ne. Ker tako kot si že sama ugotovila, je shujšati samo prvi korak (ki pa tudi ni tako strašno simpl, kot pišejo nekatere) na eni dolgi, dolgi poti. Ker potem se moraš imeti pod kontrolo neprestano, saj je skušnjava zmeraj tu. Kot se razpravlja v sosednji temi, je za zdravljene alkoholike bolje, da še v pecivu ne okusijo kakšne kapljice, da ne zaidejo v skušnjavo. Isto velja za bivše kadilce, med katere spadam tudi sama. Prenehati kaditi je bilo še kako težko, a ko sem prestala prvih, recimo 14 dni, je bila glavnina dela opravljena. Jesti pa moraš in tako je tvoja volja stalno na preizkušnji.

Nekaj podobnega velja za telovadbo. Tista, ki ni tega poskusila, pač ne more vedeti, kako je nekomu s takšnim ITM stopiti v telovadnico, polno vitkih punc in nabildanih fantov, kako se počutiš, ko si po nekaj minutah ves zadihan in zaripel v glavo, in ko so ta drobne še v dolgih rokavih, tebi že kaplja švic od vsakega lasu posebej... A da pretiravam? Ne bi ravno rekla. In zato, da greš tja vsemu povedanemu navkljub, potrebuješ veliko, veliko volje – vsakič posebej ali vsaj mnogo večkrat kot tisti, ki imajo naravno potrebo po gibanju – jaz recimo nimam prav nobene.

Nikar ne naredi napake, da se lotiš kakšne drastične diete v smislu 500 kcal/dan. Sama ali pod zdravniškim nadzorom. Jaz osebnih izkušenj z dr. S. nimam, sem pa že slišala za njene metode in ti jo odsvetujem. Tako kot so ti že napisali in si nenazadnje preizkusila že sama na lastni koži, boš na tak način seveda res shujšala, ampak dobila nazaj vse izgubljeno, pa še kakšen ekstra bonus zraven. Poiskati moraš način, ki ti bo čim bolj ležal, saj boš le tako zdržala na dolgi rok. Raje pojdi k telovadbi (ali plavat, tečt...karkoli že) trikrat na teden, kot da hodiš en mesec vsak dan, potem pa vržeš superge v kot. Poskušaj se prepričat v to, da boš hujšala počasi, na dolgi rok. Sama pri sebi ugotovi, kaj ti bolj odgovarja: da ješ zelo majhne količine malo bolj kalorične hrane ali pa večje energetsko manj goste hrane. Ali če to povem drugače – ali raje poješ dva kuhana krompirja ali eno veliko skledo solate. Kaj je tisto, kar tebi odgovarja, pa boš morala ugotoviti sama. Nekdo od zunaj ti lahko pri tem pomaga, a glavnina dela čaka tebe.

Nikar se stalno ne prikrajšuj, temveč poišči stvari, ki ne redijo, a jih imaš rada. Mogoče si privošči kakšno bolj eksotično sadje, ali pa pljučno pečenko na žaru, če si bolj 'mesne sorte'. Ampak če misliš resno shujšati, moraš pa na pizze in torte za nekaj časa kar pozabiti. In tudi kasneje si jih smeš privoščiti samo izjemoma – res IZJEMOMA, če si želiš doseženo težo obdržati. TO je bistvo dolgoročnega uspeha.

Želim ti veliko uspehov in da zdržiš! Ni lepšega, kot kupovati novo garderobo v 'trgovinah za ta suhe'!  

A ja, pa še nekaj: mogoče ni ravno pametno, da se veliko sprehajaš po tem portalu, ki je poln skušnjav... 

4. apr 2011 21:31

Shikana, ljubica, meni se pa zdi, da imaš ti preveč pripravljene odgovore zakaj česa ne bi. In veš, kaj bi in potem se naj pa svet izvoli postaviti tako, da boš ti svoje dosegla. In če se to ne bo zgodilo, imaš že izgovor, zakaj nečesa niso dosegla. Dekle drago, tako ne gre. Je treba delati kompromise. Ker večino stvari v življenju dosežemo z njimi in ne z uveljavljanjem svoje trme. Praviš, da iImaš faks in tri sestanke na dan. Ja, ljuba duša in kaj potem? Oziroma, kje je tu problem? Ker v resnici ne razumem. To je tempo, ki ga boš imela celo aktivno življenje, če želiš, da bo aktivno, Ker b varianta je ta, da boš imela življenje z diabetesom in ostalimi težavami, ki jih prenese debelost in boš življenje preživela v počivanju, širokih stolih in z dvigalom te bodo dvigovali iz stola, kolena te bodo bolela...., drugi ga bodo pa živeli. Pa tista, da se je tvoje  ubogo telo čisto shiralo, ko je imelo 64 kil. Ajoj, temu se pa reče pretiravanje. Draga moja, nobena ženska ne shira pri 64 kilah, če nima kakšne druge bolezni, ki jo ubije.  Ti je za zdaj še nimaš, ampak ne vem, če se zavedaš, v kako nevarnem položaju si, kar se tiče zdravja. Diabetes, visok pritisk, okvare skeleta....vse to kličeš nase pri 19h. Namesto, da bi klicala svet in kazala svojo očarljivost (zdaj je pravi čas za to), kličeš hrano in bolezni. Halo?

Glej, tule gor smo različni karakterji. Tudi tehtamo različno in tudi drugače smo v različno težkih kategorijah. Ene punce so take fejst in vedno spodbujajo, ker spodbuda vedno prav pride. Saj bi te jaz tudi spodbujala, samo nekako se mi zdi, da tebe itak vsi spodbujajo....mama ti bi plačala hujšanje, fant te podpira.... pa vidi na šta ispalo?. Še vedno imaš ITM tak, kot imajo nekateri številko čevljev.... in še vedno imaš izgovore, da tega pa ne bi, pa iščem še drugo metodo, pa a je kaj cenejše, pa ne bom nečesa, česar ne morem realizirati, ker sem tako realna... Realno je v tej zgodbi predvsem to, da preveč tehtaš.

Ostalo je pa takšno, kot ti želiš da je. Saj morda si nočeš priznati in je zanikanje močno, ampak je nekaj v tvoji psihi, ki te vleče v to, da se definiraš v družbi skozi hrano. Kako gre to? Ali hujšaš (ker si že večkrat) in so vsi obzirni s tabo, ker hujšaš, ali pa svet sočustvuje s tabo, ker si "shirana" (oprosti, ne sočustvujem z nobenim shirancem s 64 kilami) ali pa iščeš načine za novo hujšanje, to pot pa za prmej ta pravo.  Ampak štos je v tem, da s to kilažo, ki gre gor in dol na nek način kontroliraš svet okoli sebe (vsi ti morajo pomagati in te spodbujati - pa mimogrede, a si res želiš tega, da te vsak dan nekdo pohvali, ker nisi pojedla čokolade, pa valda znaš ponuditi svetu kaj bolj kvalitetnega?) in če bi ta kilaža izginila, s čim bi pa potem kontrolirala, s čem bi pa potem dobivala pozornost, s čim bi se pa potem zamotila, s čim bi pa potem artikulirala vse, kar se ti dogaja? Tough, a ne? Boli, a ne? Hja, s temi vprašanji se boš nekoč morala soočiti. Še vsak, ki je shujšal in potem obdržal svojo novo kilažo, zna povedati, da je bolj bolel tisti del, ko je hujšala glava kot pa tisti del, ko se ni dajalo v usta vse, kar je ravno v trenutku zapasalo. In da dokler ne shujša glava, je človek na vseživljenjskem hudičevem krogu hujšanja.

Jaz bi ti svetovala, da pojdi na terapijo zaradi motenj s hranjenjem.Teh storitev je v našem mestu kar precej, boš že kaj našla.

 In to peš od doma do ordinacije. Lahko pa tudi s kolesom.

Vendelina jr.

4. apr 2011 22:14

http://www.primorske.si/Priloge/Sobota/Shujsal-za-50-

 

Malo za šalo in veliko zares - za vzpodbudo meni, tebi, njemu, njej...ki bijemo vsak svoj boj z odvečnimi kilogrami .

Pa ne za doseganje nekih lepotnih idealov, pač pa za izboljšat svoje psihofizično stanje

 

rrr

Sporočilo je spremenil(a) ribaracarak dne 04. 2011 22:33

4. apr 2011 23:07

Isusek Isusek. Mar bi se fant raje posvečal farmaciji.

Sicer pa vzemimo to kot dokaz o mejah blagodejnosti hujšanja: na pamet prav nič ne vpliva.

Pa še malo psihologije debeluhov: ne hujšaš, da bi bili drugi obzirni s tabo, pač pa si debel zato, da te drugi pustijo pri miru.

 

Sonja

4. apr 2011 23:21

Priporočam Cindi program hujšanja. Obiskovala sem ga pred dvemi leti - uspešno. Pomembno je da preden greš prvič tja da pospraviš "svojo podstrešno" s tem mislim da se trdno odločiš kaj hočeš. Kajti brez tega ne bo nič. Tam ne bo nihče delal namesto tebe, vse je v tvojih rokah. Res je treba premislit kaj poješ in da ješ res na 3 ure - jaz sem si kar alarm pripravila, da sem jedla na caa 3 ure, ker se enostavno nisem spomnila da moram jest. Pri kuhanju je pa tako; četudi ti drugi pripravljajo hrano se enostavno pomeniš, da se uporablja manj maščob (tudi drugim ne bo škodilo) in da si sam pripraviš hrano na krožnik, ter tako ne moreš valiti krivde na druge. Če kdo želi pa kakšne dodatke (kisla smetana.....) se pa lahko dajo v hrano ko je ta že na krožniku. Pomembno je tudi da piješ vodo, ampak ne tiste sladke iz steklenic. Temveč kar tisto iz pipe pa vanjo stisneš malo limone pa je z okusom- pa še zdrava. Na začetku je težko saj te probajo vsi nekaj nagovarjat ampak s trmo in voljo se da marsikaj doseči. Jaz sem program obiskovala čez zimo in se je s debelimi oblačili marsikaj skrilo kaj počnem, ko pa je nastopila pomlad in čas tanših jaken in majčk je bila sprememba očitna. Požela sem veliko pohval in to mi je dalo še večji elan da sem sprejela takšen način življenja. Še vedno, če imam le čas primem nordijske palice pa čez njive, ter 2x na teden na aerobiko (če bi mi kdo prej rekel da bom hodila na aerobiko bi se mu samo smejala).Prej sem se iz službe komaj privlekla sedaj pa tudi po celodnevni ne zamudim aerobike. Če se odločiš da boš shujšala moraš poiskati napake, ki jih delaš in spremeniti način prehrane in seveda življenja. Želim ti da se boš prav odločila in da boš srečna. mk66

5. apr 2011 8:24

No, glede na svojo zgodovino ti svetujem samo ENO, pazi, da te ne bo povleklo v začarani krog. Ker mene je in iz (če zdaj preračunam in ravno pri tvojih starosti) itm 30 sem prišla na mejo podhranjenosti (pod 18). 

Loni Makaroni