To je pa resnično...

Danes sem prejela tole razmišljanje Dese Muck in je zelo aktualna tema. Vam je poznano?

Lep sončni dan vsem na kulinariki! Kara

Dober dan! Mi smo pa prišli na obisk! (Desa Muck -ONA)

Kdaj ste nazadnje slišali te besede, ki so jih izrekli žareči obrazi pri vaših vratih, ne da bi se napovedali? O tem sta se namreč zadnjič pogovarjali kolegici. Darja je rekla, da ne pomni, kdaj se je nazadnje zgodilo, bi bila pa vesela, če bi se. In tudi ona si ne upa nikamor, ne da bi se davno prej najavila. Vesna je povedala, da se spomni, kako super je bilo, ko so se v njenem otroštvu ob nedeljah kar obiskovali med sabo, ne da bi se dogovorili, in je bil to dan prijetnih presenečenj in druženja. Ugotovile smo, da ni bilo treba prej kupiti kile pršuta in dragega vina. Turška kavica se je skuhala pa kakšna napolitanka je priromala na mizo. Izmenjali smo novice, pojamrali, se považili in pohecali. Pa smo šli domov, srečni, da imamo svoje ljudi, ki so nas vedno veseli. Ali pa smo ostali doma, veseli, da se nas takole spomnijo in pridejo na-okrog. Le kakšna mama je vzdihnila: »Lahko bi imela bolj pospravljeno …« ali »Lahko bi dala tisti novi prt na mizo …« Čeprav je bilo čisto in tudi prt je bil lep, saj si vedno lahko pričakoval obiske. V resnici je hotela samo pohvalo. Danes pa je tudi med prijatelji in sorodniki postalo obiskovanje skorajda državniški protokol. Pokličeš prijatelja ali on tebe, ker se vama pač stoži drug po drugem. »Nujno moraš priti na obisk,« rečeš. Sledi dolgo usklajevanje terminov, iz česar je razvidno, kako malo časa imata. Ko se končno najde datum, enkrat v prihodnjih mesecih, se bo seveda še spreminjal. Po mejlih in sms bo potekalo dolgotrajno pogajanje. Nato se kak teden prej začne cela drama. Ugotoviš, da tega človeka ni bilo pri tebi že dolgo, ti pa imaš še vedno iste zavese. Letiš kupit nove, nakar so ob njih stene videti še bolj

zbledele. Zmeniš se s pleskarjem in tisti, ki pride takoj, je navadno zelo drag in ga zato nihče drug noče. Nato se zgroziš, ko ugotoviš, da je tvoja stara sedežna zdaj videti še starejša in da je tudi kuhinja čisto v riti. Vzameš kredit in se vržeš v totalno prenovo. Predstavljaš si, da se to dogaja tudi, ko se enkrat spustiš v plastične operacije. Ob tem se spomniš, da je baje prijateljica videti zelo mladostno, ti pa si kot stara kokeršpanjelka. Nenadoma tudi ne zaupaš več v svoje kuharske sposobnosti in naročiš katering. Ko prijateljem končno slovesno odpreš vrata v svoj prenovljeni dom, jih posadiš na trendovsko sedežno in začneš nositi na mizo specialitete ter šampanjec, začneš opažati, da se je frendica prav prijetno postarala in zredila ter se očitno nič ne sekira za to. Reče ti: »O, zakaj pa to nosiš na mizo? Tega ne smem. A imaš mogoče pošten kos kruha in malo sira? Sploh smo prišli pa samo na kavo.« V kuhinji imaš še sto vrst dragih paštetk, ti pa histerično pošlješ otroke v trgovino po kruh in sir. Potem pa prijateljica otožno reče: »Tu je zdaj vse drugače … Jaz pa sem se tako veselila, da bom spet videla tiste stare zavese. Pa menda nisi dala stran tiste sedežne? Jaz bi jo takoj vzela. Tako udobna je bila. Še otrokom sem pripovedovala o njej. Toliko sva preklepetali na njej.« In jokali. In se smejali. In sanjarili. In se ga napili. In si sredi noči kuhali špagete. Zdaj pa si sediva nasproti, morda z možem, morda z otroki, in se nekam togo smehljava. Ja, dobro nam gre. V Španiji smo bili. Mi pa na Hrvaškem (čeprav tudi to ne, ni bilo denarja). Obereva nekaj starih znancev.

Potem pa grejo. In ti nimaš pojma, kaj se je zgodilo s tem svetom, da si nič več ne zvonimo na vrata in rečemo: »Dober dan, mi smo pa kar prišli na obisk.«

kara

8. mar 2011 13:26

No, s tem nimamo problemov. Imamo svoj krog prijateljev, h katerim lahko pridemo nenapovedani kadarkoli, in oni k nam. In to tudi počnemo. Ob koncu tedna  včasih dopoldan pozvonimo komu na vratih, ali oni pri nas, kar tako, samo na kozarček vina ali na kavo so prišli, ali gremo tudi med tednom zvečer do katerih od teh prijateljev in smo vedno dobrodošli. Le včasih prej preverimo, ali so doma, in če kdo ne utegne, gremo pač drugič.

 

In glede moje dnevne sobe in opreme v njej. Pri nas je dnevna soba zato, da se v njej živi. Se tudi je, in to ne le v jedilniškem delu, ampak pri klubski mizici, če je treba, in me drobtine po tleh sploh ne motijo. In mi je bila največja pohvala, ko je bila prvič na obisku ena od novih prijateljic, ki ima doma vse trendovsko urejeno, in je gledala po sobi in rekla: Pri vas se pa vidi, da je ta soba polna življenja.

 

Tako da si nekateri še znamo čas vzet in nenajavljeni kam prit, pa tudi pri nas so nenajavljeni obiski vedno dobrodošli.

 

Mamamia

mamamia

8. mar 2011 13:36

Tu sta dve zadevi:

- Kdor boleha za hohštaplerajem, ta bo kupoval brende in jih seveda ne bo razumel in nikoli jih ne bo zadosti. In kdor misli, da mora s precejšnjo frekvenco opozarjati na to, kako so "eni bolni na dizajnerske znamke in kako je vse to prazno, važna je notranja lepota"....ta, bi moral morebiti tudi premisliti, kako sam stoji s to notranjo lepoto in koliko je v resnici vanjo prepričan/a. In kaj je z njim v osnovi, da se pogosto druži z nekom, "ki pati na brende", ko pa takega pacienta ni v bližini, pa osira to njegovo lastnost.

- Druga stvar so pa nenadni obiski. Saj je čisto simpatično, ko se človek spominja svojega otroštva, pa so ljudje kar nenadoma prišli na obisk.... Ampak, c'mon, kar prišli so zaradi tega, ker je bil telefon redka dobrina in ni bilo navade, da bi se prej poklicali. In še nekaj: a se noben ne spomni iz svojega otroštva situacije, ko je zazvonilo pri vratih in se je dalo skozi okno pošpegati, kdo je prišel...in ko se je videlo, da je tista familija, ki pride, se usede in ne zna iti domov....smo bili kakih pet minut tiho kot miške, negibni in smo čakali, da so se naveličali zvoniti in so odšli.

 

Nekako se mi zdi, da Desa meša jabolka in hruške. Nostalgično potovanje v stare čase, kjer vidimo samo lepe strani za to, da lahko malo patetično in svetobolno piše o sedanjosti, za vse skupaj se pa dobi še honorar...Okej. Je bilo pač potrebno napisati toliko in toliko znakov za to, da bodo izplačali honorar, ni nujno, da je vse, kar je napisano, suho zlato.

 

Meni je važno to, da se kvalitetno pogovarjam s tistim, ki me obišče in s tistimi, ki jih obiskujem. Da imamo neke skupne teme. Da imamo nek skupen lingo, ki ga ostali ne razumejo, nas pa povezuje. Ostale stvari pa kakor kdaj. Tisti, ki so mi zanimivi, so bili zanimivi še preden so imeli denar za svoje "barcelone" (to je stol, mea culpa, dizajnerski), kdor mi pa ni bil zanimiv, ga pa tudi stol or whatever ne bo rešil.

 

Sicer je v našem kvartu kar navada, da se prej pokličemo (tudi zaradi varnosti, ker zgolj z domofonom se je že kakšnega napačnega kam spustilo), ampak pri masi mobilcev to res ni tak problem. Za to tudi so. Meni se zdi bolj nesmiselno reševati družinske drame z es-em-esi, pisati RTM<3, namesto reči "rada te imam" in kar je še takih skrivanj za tehnologijo.

Vendelina jr.

8. mar 2011 13:48

Res je, vprašanje je, kako prijetno se nam zdi, da kar nekdo "uleti". Meni ni všeč, je pa to najbrž odvisno od tega, kako smo navajeni. JanisJoplin

8. mar 2011 13:49

Ni mi poznano. Ne to pisanje ne kaj podobnega v reali.

 

Skok v pretekost je nostalgično obarvan in seveda poln presežnikov v smislu krasnosti nenapovedanih obiskov. Pa je bilo res tako? Pri Vendelini so se znali celo potuhniti, pa verjamem, da še marsikje. Povsod pa ne in hiše niso bile vedno pospravljene, napolitanke ne vedno na zalogi in gostitelji ne vedno razpoloženi in z na pretek časa ...

 

To, kako se v sedanjem času usklajujejo termini, to je kar blizu resnice. A vse ostalo ... čista fantazija. Domišljija je avtorici res bogato delovala. In ni tehnika kriva za odtujenost med prijateljicama. Vsaj mislim, da ne.

 

Se mi zdi, da se je vljudno najavit na obisk. Nenazadnje ljudje niso vedno doma in nimajo vedno časa. Pa tudi napolitank ne, zato jim je dobro dati malo maneverskega prostora, da skočijo do prve trgovine ponje.

 

sara

Sporočilo je spremenil(a) sara.vidmar dne 08. 2011 13:51

8. mar 2011 13:54

Mah ne vem, pri nas doma je navada, da je skozi polna hisa, kadar se komu zazdi je pri nas in to je bilo od vedno tako. Kaj mi je ostalo v spominu? To, da imamo na kmetih vedno veliko dela, poleg sluzb in studija in gospodinjstva itd. in se skozi polno hiso ljudi, za katere se mi zdi, da jim je predvsem dolgcas, ker se sami s sabo ne znajo zaposlit. Seveda pridejo vcasih tudi ljudje, ki sem jih res vesela, so prisrcni in se pogovarjamo naprej tam kjer smo kancali in se smejimo in je res lepo. Vendar taki ljudje so redki. Ker je prevec takih, ki jih je opisala Desa in se jim gre sam za videz in prevec takih, ki ne vejo kam bi sami s sabo in ne vedo niti kaj hocejo. Torej, kaj sem hotla povedat: tako sem si vcasih zelela samo malo spocit. Da bi se zvecer lahko vlegla in kaj prebrala, da bi bilo malo malo miru. No, pa tega se zdaj ni. Zato tudi ne grem rada domov. Zdaj zivim tam kjer ljudem ni vazen status in kaksno imajo. Ljudje so bolj preprosti in spostujejo cas in svobodo drugega. Spontano se lahko srecamo zunaj, tudi vcasih cisto na hitro in je lepo in redko. Sicer se pa najavimo drug drugemu in si organiziramo cas za nas, da se usedemo kaj skuhamo, vemo, da smo takrat skupaj in cas se lahko ustavi. Potem pa je spet hitenje in sluzbe in ja, kadar hocemo mir, tisina doma in samo mi domaci. Tudi to je tako lepo! Ne vem, ce veste kaj sem hotela tocno povedat, ampak ja, se strinjam s predhodnico. Jabolka in hruske so na razlicnih drevesih gor zrastle. Schnugg

8. mar 2011 13:54

Še vedno hodimo na "nedogovorjene" obiske, vseeno pa prej pokličem in povprašam če je (so) slučajno doma. Tudi sama imam rada, da se mi nenajavljen obisk najavi vsaj kakih 10 minut prej preden pride. Ne zato, da bom v trgovino skočila, ampak zato, da me npr. ne presenetijo zgoraj brez, ko se sončim ali pa,... Tako kot je že Vendy napisala, včasih ni bilo tehnologije... K

8. mar 2011 22:10

Jaz se še živo spomnim, kako sem boljše igrače pospravljala, ko sem z okna videla prihajati dva prijatelja z mamo ;)) Sicer pa čas gre naprej, meni čisto paše, da se prej dogovorim za obisk, priznam, včasih tudi malo bolj pospravim, če pričakujem kakšne posebne goste. No, tisto s prenovo je bilo pa malo mimo. Čarli08

8. mar 2011 22:12

No, kavo imam pa vedno na zalogi! Čarli08

8. mar 2011 23:01

Sem vsekakor za dogovorjene obiske. Iz dveh razlogov-ker po dolgem in napornem dnevu včasih še najboljše prijateljice ne želim videt, ampak hočem samo MIR in drugi razlog, ker ko pridem na obisk nočem da je gostitelj zmahan do kraja in da v eni uri komaj kaj spravi iz sebe, ampak da je koliko toliko pozitivno naštelan in lahko od druženja vsi vpleteni kaj odnesemo. Pospravljenost in založenost shrambe sta mi stranskega pomena Viva Meier

9. mar 2011 8:40

Razmišljam identično kot Vendelina, tudi za povedat skoraj ni kaj več.

Desa Muck, kakršen je njen humor je izgleda tudi ostalo. Če je Vendelina že omenila plačilo za njeno delo, upam da na nacionalni dela dobrodelno, ker to kar počne ni vredno niti malice. Jaz ne maram takih fosilov ki se oklenejo rtv-ja in se 20 let šlepajo in mi sploh ni jasno na kaj.

 

Commis débarrasseur