Arabska žametna revolucija

Na izredno željo uporabnic in uporabnikov tega portala sem pripravila nekaj vrstic, ki naj bi pomagale k razumevanju trenutnega dogajanja v Egiptu in arabskem svetu v Afriki. In ker danes pričakujemo največje proteste v Kairu do sedaj, da se malo pripravimo.

Moramo iti v zgodovino za kakega pol stoletja (plusminus nekaj let). Takrat se je afriški kontinent osvobajal svojih kolonizatorjev in se je politična geografija risala na novo. V dekolonizaciji so prednjačili v severni Afriki, v njenem arabskem delu. Kar je bilo razumljivo – gre vendarle za kulture, ki imajo že stoletja in tisočletja neprekinjeno tradicijo državne ureditve, administracije, umetnosti, znanosti…. In tako so se v petdesetih letih v Egiptu uprli angleški kolonizaciji (pod Naserjevim vodstvom), potem so temu zgledlu sledili v Alžiriji in se je Francija zapletla v vojno, potem pa se je iz Alžirije umaknila (in skladno s tem z malo več pameti tudi iz Tunisa in Maroka). Gadafi je 1967 z vojaškim prevratom izgnal ostanke italijanske kolonizacije. Ostal je še od svetovne javnosti pozabljen primer Zahodne Sahare, ki jo je imela Španija. Tam je sicer od leta 1991 formalno mir (efektivno ga ni, nedavno so bili tam spet spopadi), problem je pa v tem, da Zahodno Saharo kot državo, priznavajo v Latinski Ameriki in Evropi, v arabskem in afriškem svetu pa ne.

Ampak ostanimo na tem, da je bilo v arabskem saharskem delu v petdesetih in šestdesetih letih močno dekolonizacijsko gibanje. Po tem, ko je to gibanje zmagalo, so se zmagovalci udobno usedli v predsedniškein vladne palače. In nekako niso želeli ven. In kot je rekel lord Acton: Oblast kvari, absolutna oblast kvari absolutno, se je točno to tudi zgodilo. Težava Egipta, Alžirije, Tunisa in Libije je v tem, da imajo vodjo (rais, reis), ki efektivno grabi oblast. In ki mu tudi vzvodi demokracije (mimogrede, stranke so v vseh teh državah, celo v Libiji…čeprav imajo bolj malokrat volitve) pri tem ne predstavljajo blazne ovire. Ko se je tam zmagalo, se je zmagalo. Na volitvah vedno – jih niso posebej prikrojevali. Ker so čisto vse naredili že v času med volitvami. Službe, promocije so bile vezane na članstvo v vladajoči stranki, oporečnike je policija skrivaj maltretirala in tako dalje in tako naprej.

V Egiptu imajo sedaj predsednika Mubaraka, ki je to od leta 1981. Predsednik je postal po smrti drugega predsednika Sadata (ubit v atentatu, potem se je na govorilo, da se na posnetkih vidi, kako se Mubarak, ki je bil takrat notranji minister, ta pravi čas umika metku….). Gospod je letnik 1928 in je v kšeft vpeljal tudi svojega sina (kot možnega naslednika). Jasno, da mu je v tridesetih letih stopilo v glavo.

Trigger za egiptovsko žametno revolucijo – Egipčani preprosto nočejo več Mubaraka, nočejo več sistema zastraševanja njegove stranke in policije (kar je tudi razlog, da simpatizirajo z vojsko, policije pa ne marajo) in nočejo več korupcije okrog Mubaraka – so (vsaj tako kaže sedaj) zanetli v Tunisu. Tam so se ljudje na eni točki uprli kopičenju oblasti v rokah familije Ben Alija in frendov.

S tem, da je tunizijski predsednik vlade sam odstopil. In so sedaj sestavili neko začasno vlado, kjer se silno težko pogovarjajo (sestavljajo jo iz vladajoče stranke in sindikatov, ki so organizirali upore). Ampak nekako se pogovarjajo. V blagem upanju, da te pogovore v ozadju mirno vsaj malo koordinira in miri nekdanja kolonizatorka Francija. Ker tunizijska družba bi rada imela bolj spodobno moderno ureditev, pravico do svobode delovanja in govora, več socialne note – skratka oni želijo nekaj modernega in mirnega in ne nekaj versko izključujočega, ekstremističnega ipd. Ampak, če te pogovore nekdo malo miri, je čisto okej. In če ostali svet tega ne ve, toliko bolje. Ravno zaradi tega, da se nemiri umirijo, pa potrebujemo tiho diplomacijo (in ne zaradi tega, da bi se kak karaketrni luzer od asanža na račun tega za petnajst dni svetovno promoviral)

Podobno tudi egiptovska družba. Če gre verjeti opazovalcem (glej članke v Economistu http://www.economist.com/blogs/newsbook/2011/01/egypt_), je egiptovska družba precej laična – v smislu, da ekstremno muslimanske stranke nimajo kakšnega silnega impacta. Upajmo, da imajo prav. Namreč, Evropa in ZDA sta nekako mižali nad notranjimi rabotami oblasti v afriških arabskih državah zaradi tega, ker so se te na zunaj promovirale kot laičine in kot branik pred muslimanskimi ekstremisti, ki jih je azijski kontinent poln.

V Egiptu se bo zgodilo to, da bodo Mubaraka nekako pregovorili, da odstopi. Potem bo težko nalogo koordinatorja strank in upravitelja Egipta prevzel Mohamed El Barradei.

Upajmo, da se bo to čim prej zgodilo. Je dobro za svetovni mir.

Paralelno z upori v Tunisu, so bile tudi demonstracije v Libiji. Zahtevali so boljše življenje. Gadafi je odgovorili z 20 milijardami dodatnih investicij v socialno gradnjo.

Neodvisno od tega, koliko časa bo potrebno, da se miren prehod oblasti v arabskem afriškem svetu izvede, je pa ena stvar zanesljiva. Cena nafte se bo povišala

P.S.

Tule je še serija dobrih tekstov za vse hispanofile in posebej para mí queirdo amigo que se está preparando para el viaje al continente latino – aqui tienes los articulos para que practiques el idiomaJhttp://www.elpais.com/articulo/internacional/Egipto

 

 

 

Vendelina jr.

Temo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 1. feb 2011 9:10

1. feb 2011 9:58

Hvala, zelo zanimivo in poučno. Upam, da jim bo uspel preboj na boljše.Čeprav nisem več prepričana, da je demokracija res tisto, ki zagotavlja prebivalstvu enakopravnost in srečo. Nekje v podzavesti pa me je tudi strah, da bodo priliko zagrabili verski ekstremisti alias Iran. Zanimivo, če pogledamo po svetu, koliko starcev se oklepa svojega položaja. Oni praktično nimajo kaj izgubiti, svoje so preživeli, sedaj jih samo še zanima čast in oblast. Moral bi obstajati kakšen svetovni zakon, ki bi zahteval sestop z oblasti vsem , ki so dosegli maksimalno 65 let. Lahko so kakšni svetovalci, oblast pa ljudem od 40 do 65 let. Ti imajo znanje, elan in kar je tudi zelo pomembno modrost. Sporočilo je spremenil(a) vikica dne 01. 2011 10:07

1. feb 2011 10:33

Še en zanimiv članek na temo: http://rothkopf.foreignpolicy.com/posts/2011/01/31/this_just_no Saša

1. feb 2011 10:47

In še ena, precej zgovorna foto zgodba: http://www.foreignpolicy.com/articles/2011/01/25/day_of_ra Žrtev je bilo že preveč, upam da bo današnji napovedani pohod potekal mirno (kolikor je to v teh razmerah mogoče). Saša

1. feb 2011 10:55

Se strinjam, prav žameten tale upor ravno ni. Kar tudi ni čudno.

 

naor

1. feb 2011 12:20

vikica je napisal/a:

Hvala, zelo zanimivo in poučno. Upam, da jim bo uspel preboj na boljše.Čeprav nisem več prepričana, da je demokracija res tisto, ki zagotavlja prebivalstvu enakopravnost in srečo. Nekje v podzavesti pa me je tudi strah, da bodo priliko zagrabili verski ekstremisti alias Iran.Zanimivo, če pogledamo po svetu, koliko starcev se oklepa svojega položaja. Oni praktično nimajo kaj izgubiti, svoje so preživeli, sedaj jih samo še zanima čast in oblast. Moral bi obstajati kakšen svetovni zakon, ki bi zahteval sestop z oblasti vsem , ki so dosegli maksimalno 65 let. Lahko so kakšni svetovalci, oblast pa ljudem od 40 do 65 let. Ti imajo znanje, elan in kar je tudi zelo pomembno modrost.

Ni ravno bistveno, koliko let štejejo tisti, ki že leta ždijo na predsedniških stolčkih, saj so bili tudi oni v najboljših letih, ko so zlezli nanje. Leta itak niso merilo za primernost posameznika za predsedniško funkcijo. Bolj smotrno bi bilo, da bi države sprejela zakonodajo, po kateri bi bilo število predsedniških mandatov omejeno, pa bi bil problem rešen. Žal pa gredo nekatere države ravno v obratno smer, v Alžiriji so bile že sprejete spremembe ustave, ki so omogočile predsedniku še tretji mandat, prav tako v Venezueli. Se mi zdi, da si te države (no, v bistvu njihovi vladarji) demokracijo predstavljajo zelo po svoje. Vanilija

1. feb 2011 12:33

Pri vsem tem mi ne gre v glavo, da je skoraj za vsako zadnjo službo na tem svetu potreben intervju, sivi, zdravniško potrdilo o sposobnosti za delovno mesto.... morda nisem dovolj informirana, zdi se mi pa, da niti najmanjšega psihotesta za voditelje ni nikjer in nikdar, kaj šele en navaden preizkus ravnotežja in koordiniranosti gibov (miže 10 metrov naravnost..)

Takole čez palec...prav veliko zdravih voditeljev pa tale naša Zemljica ni imela v bistvu.

 

japaja

1. feb 2011 12:58

Pravzaprav bi se lahko reklo ravno obratno: voditelji služijo kot neposreden psihotest tistih, ki so jih volili. Dobro, vmes so še razni amortizerji in slepilci tipa ta ali drugačen volilni sistem, ampak vseeno tista o državah, ki imajo take voditelje, kakršne si zaslužijo, v glavnem velja. Sicer pa seveda navijamo za El Baradeija, ker se še spomnimo, kako je imel gospod, ki je v času ameriškega napada na Irak vodil Mednarodno agencijo za jedrsko energijo, takrat dovolj jajc, da je jasno in glasno izjavil, kako je orožje za množično uničevanje navaden izmislek bolnega duha tistih, ki rabijo izgovor za vojno; približno istočasno so naši pomembni predstavniki in večni zunanji ministri tekli podpisovat sramotno vilensko izjavo in izražat podporo govoru Colina Powella dva dni, preden je bil sploh povedan. Mislim, da je drža sekularnega zmernega skeptika prav tisto, kar Bližnji Vzhod v tem času krvavo rabi, in držim pesti zanje. lp, proxima

1. feb 2011 13:10

In Colin Powell je imel kasneje še en govor, v katerem je povedal, da je itak lagal.

Hvala, Proxima, ker si me spomnila na našega Rupla in vse ostalo....(pa ni nič ostalo, vse smo požrli! Ja, imaš prav o tistem: kakršne si zasluži narod, take ima. Vseeno navijam za pravočasni psihotest) in mi skoraj pokvarila dan.

Res je, stampedo ni fajn stvar. Trezna glava je vedno dobrodošla.

japaja

1. feb 2011 13:52

Bogu bodi potoženo, da moram včasih za koga, z obupom v glasu reči: " Glej ga, volilno pravico bi mu bilo potrebno odvzeti." Kdo vse jo ima, kdo jo izrabi, kdo jo zlorabi in kdo je ne uporabi, je pa v resnici razprava predhodnikov in na to vsi politiki računajo.

F r i n a

1. feb 2011 15:32

Ce se navazem na japaja, intervju za politike traja tako dolgo, kot je dolga volilna kampanija. Ce bodo dobili sluzbo, je odvisno od nas, mase. 

Revolucije v Egiptu verjetno ne bi bilo, ce ne bi imeli istocasno tudi ekonomske tezave. Te so pa navezane na razviti del sveta, EU in USA.

 

 

Vanja