Usmarjanje (oblikovanje) otroka

Ker sem že zasledila vprašanja v zvezi z vzgojo otrok, bom še jaz vprašala za mnenje.

Kako gledate na to, da starši že predšolskega otroke začnejo usmerjati v smislu poklicne kariere. Pa ne mislim na to, da bi ga usmerjali v določeno področje ali celo poklic (tudi take poznam, tako otroke, kot tudi že 'končne izdelke'), ampak da starši prepoznajo sposobnega otroka in se že npr. v prvem razredu odločijo, da bo njihov otrok obiskoval npr. gimnazijo ali pa se šolal v tujini. Ali mislite, da gre v takih primerih le za ambicije staršev, doseganje nekega svojega manjka preko otrok, ali pač (tako kot jaz), da je to naložba v otrokovo prihodnost, da mu damo možnost, da bo nekaj dosegel v življenju. Poudarjam -predpostavljam, da je otrok sposoben in nima težav z učenjem ter ga ne silimo s fiziko, če je družbosloven tip.

Tega, da bi otroka silili v nekaj, za kar ni sposoben in ko vlaga ogromno napora v nekaj, kar ne prinese (ne njemu, ne staršem) pričakovanih rezultatov, ne zagovarjam (čeprav se tudi marsikateri manj sposoben brez znanja prerine do diplome in ima zaradi naziva (vsaj teoretično, če pustimo ob strani trenutne razmere) boljšo službo.

alibaba

16. dec 2010 14:32

Načeloma sem proti temu, da starši skozi otroka uresničujejo svoje neizživete ambicije.

Se mi pa zdi v redu, če starši pri otroku v določeni starosti prepoznajo nadarjenost za nekaj in ga v tej smeri vzpodbujajo, sploh če to veseli tudi otroka. Sem pa v vsakem primeru za to, da se otrok preizkusi v čim več dejavnostih in se pri neki primerni starosti odloči za tisto, ki mu najbolj ustreza. Je dovolj načinov in možnosti, da se to naredi tako, da se otroka v nič ne sili. Skratka, sem za vzpodbujanje, ne pa za to, da otroka v nekaj silimo.

 

Starš, ki v prvem razredu osnovne šole za svojega otroka ve, kam ga bo vpisal in s čem se bo otrok ukvarjal, se mi ne zdi najbolj odgovoren, v takih primerih se bojim, da bo straš otroka zadrževal na poti, ki mu jo je on kot starš začrtal in se sprašujem, kaj se bo zgodilo, če se otrok v tej zgodbi ne bo prepoznal in bo želel početi kaj drugega. Poznamo take zgodbe s srečnim in zelo nesrečnim koncem, najsi gre za šport, umetnost, šolanje na srednjih šiolah in fakultetah ter tudi že pri opravljanju poklica.

 

Najtežje je torej najti mejo med tistim, kar si kot starš želiš za svojega otroka (najboljše seveda) in tistim, za kar je otrok sposoben in si to tudi želi oziroma ga veseli. Me pa vedno znova zaboli, ko vidim, kako eni starši silijo in pritiskajo na otroka, četudi ta jasno in glasno pove, da ga to ne veseli. Ne gre mi iz glave hčerina sošolka, ki ji mamani dovolila, da preneha smučati, ker je deklica tarnala nad bolečinami v sklepih in kolenu, pa tudi, da je to neveseli več, da ne zmore, da ji zmanjkuje časa za šolo. Je sedela na avtobusni postaji in se učila, učila se je med kosilom v šoli, ker jo je mama vozila na treninge. Ni poslušala nasvetov šolske psihologinje,da ima deklica problem. Deklica je pri 15 letih bila tako rekoč invalid (zaradi večih operacij kolena, ker je mama po vsaki vztrajala, da mora trenirati in se ne sme predati, ker pravi športniki ne klonejo), v srednji šoli je popolnoma popustila (ker v osnovni je mama vztrajala, da mora biti super odličnjakinja), doma se je uprla in prenehala s smučanjem, zaradi česar toliko, da se ji mama ni odrekla. Še danes, po petih letih, ji mati očita, da ni za nič, ker ni vztrajala pri športu, da se je dekle našlo na čisto drugem področju in zelo, zelo uspelo, ji ne pomeni nič. Mene take zgodbe žalostijo.

 

Mamamia

mamamia

16. dec 2010 14:51

Mislim, da je dobro otroka opazovati skozi odraščanje, ga spodbujati na področjih, ki mu ležijo. Mislim, da ne morem otroku napovedat za kaj se bo odločil, ko bo odrasel. Konec koncu ni odvisno od tega, če bo obiskoval gimnazijo, ali, če bo hodil na poklicno, mogoče za kamnoseka, na lesno šolo, za avtomehanika, vodovodarja,.., če bo srečen v življenju. Srečen bo le, če bo delal to kar si želi. To je pa edino kar si za svoje otroke želim, da bi bili srečni v življenju ter zadovoljni s tem kar so. Zato je meni zgrešeno otroka usmerjat že v prvem razredu, ... ter mu kreirat usodo v stilu, moj bo pa,... intelektualec, zanj bo dobro, oz najboljše, da bo v neki topli pisarni in ne nek rokodelec,ki bo delal na mrazu,... uh kje je še to... hodi komaj v 2. razred. Vsekakor mu bom stala ob strani, ga spodbujala, mu pomagala, da se prav odloči, ko bo za to čas, in upala, da bo srečen, da se bo prav odločil. Ampak sam. In za tamalega upam isto. Katarina K http://katarinaktorteprisalmoneli.blogspot.com/ http://katarinak.moj-album.com/

16. dec 2010 14:56

Mamamia točno tako.Ravno sem slišala za en primer,starši zdravniki in seveda bo njihov otrok tudi.Ampak otrok ni imel te želje.Gimnazijo je enostavno malo sabotiral,ponavljal letnik,iz čiste upornosti staršem,čeprav bi bil sposoben.Pa maturo,zavlekel.A starši gluhi.Vpisal se je pač z zamudo na tisti faks,ki si ga je želel.Še vedno je 1.letnik,bil bi že lahko 3.če bi starši to podpirali.Vendar otrok vseeno ni srečen,ker je še vedno govora o medicini. Zato mislim,da narediš največ ko podpreš otroka v tem kar je njegova želja. V mlajših letih mu daj možnost,da preiskusi,kar pač si želi potem pa se sam odloči kako in kaj. dari

16. dec 2010 15:27

Mene so začeli učiti angleščine pri štirih letih. Večino časa sem preživela v bolniški - en dan vrtca, dva tedna bolezni in je šlo leto s tem tempom okrog - in v rekonvalescentski fazi sem, da so me z nečim zamotili, poslušala kasete z lekcijami in gledala risbice. Pri šestih letih sem bila tako skoraj biligvalna.

Klavirja sem se začela učiti pri peti letih. To je bila ena zadnjih stvari, ki sva jih skupaj počela z dedkom. Za oboje (tako jezik kot glasba) je potreben posluh. Klic glasbe ni bil tako močan (sicer imam 8 let klavirja), da bi šla v kaj globljega, medtem ko so jeziki, besede, socioligvistika že nekaj, kar je blizu mojim poklicnim aktivnostim.

Sicer nisem glasbenica. Ampak če me je klavir česa naučil, je to, da brez delovnih navad ni nič. In da, če nekaj začneš, potem tudi končaš. Sem imela med letom ponavadi prebliske, da bi nehala hoditi v glasbeno šolo in so mi doma lepo povedali, da tole leto bom kar končala, potem se bom pa sama odločila, če grem še v naslednji razred.  Pa naučil me je premagovati tremo, pa kolikor toliko suvereno nastopati (in tega, kako se izvleči iz kiksa tudi).

In če pogledam, kakšne izkušnje imajo moji prijatelji in znanci - večina jih je šla čez vzgojo, ki jih je naučila delovnih navad. Kogar so doma naučili delovnih navad, ta se bo že nekako obrnil in uredil svoje stvari. Bistri z delovnimi navadami ekspresno hitro, drugi morda malo počasneje, ampak delovne navade so varnostni jopič našega življenja. Če tega ni, se tudi največji talent ob prvem nemiru razpoči na prvi skali.

Vendelina jr.

16. dec 2010 15:54

Heh, jaz sem se prav tako učila klavirja pri petih letih (oziroma takrat sem začela hoditi v pripravnico, na klavir sem brenkala pa na skrivaj, še vedno se spomnim, katera je bila prva stvar, ki sem jo znala zaigrati z obema rokama - Bayer 64), in prav tako imam 8 razredov klavirja in celo nekaj nagrad z republiških tekmovanj. Ampak treme se s tem nisem znebila, še pred nekaj leti mi je bila najhujša stvar v celem dnevnonočnem dežurstvu to, da je bilo zjutraj treba 30 sekund poročati na raportu :))) Vidim pa še nekaj drugega: se mi zdi, da je zelo važen družinski skript oziroma tradicija odnosa do dela, denarja in ostalih stvari. Tisti, ki hodimo v službo z veseljem, smo ponavadi tudi svoje starše videvali zadovoljne, kadar so nekaj naredili do konca, pa niti ni toliko važno, ali so bili zdravniki ali mizarji. Družina z znanim priimkom, katere sin sedi za zapahi, mati je pa lepila ponarejene nalepke na flaše doma zvarjenega šnopsa, je imela pač drugačen skript. Uspešnost takega ali drugačnega stila vzgoje se vidi pa itak šele na dolgi rok, to, da si danes na naslovnicah kot osebnost leta, še ne pomeni, da ne boš jutri za zapahi (Sanader press). lp, proxima

16. dec 2010 16:28

JA, Vendlina, se strinjam, da se skozi tako učenje pridobivajo delovne navade. Tudi jaz imam za seboj nekaj glasbene šole, zaključila sem del tega izobraževanja, a ker me ni veselilo, sem potem prenehala. In mi tega staršiniso očitali, niti me dalje niso silili.  A sem se iz tega naučila, da je včasih dobro malo vztrajati, četudi pod budnim očesom staršev, taka reč lahko smo koristi. Sem pa proti temu, da starši v priemrih, kot je ta moj, vztrajajo pri nadaljevanju, če pri otroku ni interesa. Jaz sem svojega potem našla v športu, imela izjemno podporo staršev in šole, saj sem bila uspešna, in tam sem potem dala vse od sebe. Ker me je res veselilo in zanimalo in sem se temu povsem predala. In ravno zato si ne morem niti zamisliti, da bi silila svojega otroka v nekaj, kar ga ne veseli in v čemer ne vidi smisla, ker vem, koliko vsega je potrebno, da uspeš. Sem ga  pa prirpavljena podpreti v tistem, kar ga veseli in za kar ima interes.

 

Tudi moji otroci so se učili tujega jezika od petega leta naprej, v vrtcu, in še dodatno skozi vso osnovno šolo, ob tem sta se oba redno ukvarjala s športom in tudi zato morda šla skozi puberteto brez večjih težav, pa še nekaj pomembnih življenjskih izkušenj sta si pridobila. Tudi to, kako se obnašati kot zmagovalec in kako tudi iz poraza potegniti nauk.

V bistvu se to navezuje na to, kar je rekla proxima. Vlečemo vzorce od tistih, s katerimi živimo.

Mamamia

mamamia

16. dec 2010 16:43

Jaz sem pa zaradi tipkarske napake v naslovu prebrala "usmrajanje otroka".

Strinjam se z vsem napisanim, posebej še s tem, kar je napisala mamamia.

Cila

16. dec 2010 16:59

mamamia je napisal/a:

Vlečemo vzorce od tistih, s katerimi živimo.   mamamia

 

Se načeloma strinjam....poznam kar nekaj ljudi, ki so prešli ali ogromne težave kot otrci ali so imeli starše, ki so bili čisto navadni delavci, pa so danes vrhunski strokovnjaki, ki jim nihče ne bi pripisal, da bodo tam, kjer so. Vsak lahko, če hoče, obrne list in napiše svojo uspešno zgodbo.

 

Kaj pa pravite na sicer visoko izobražene starše, ki za svoje, ne dovolj brihtne otroke, takoj postavljajo raznorazne diagnoze (dislekcija, ADD), namesto da bi lepo priznali, da pač niso dovolj pametni, da bi lahko bili možganski kirurg ali "rocket scientist". Prepričana sem, da vsi poznamo nekaj takih primerkov.

 

Vanja

16. dec 2010 17:14

Moj sine je bil star osem let, ko sva šla mimo RTV, kjer je nastopal harmonikarski orkester. Jaz bi tudi igral harmoniko, a mi boš kupila harmoniko? Dan za dnem. Prišla je jesen, pa smo šli v glasbeno šolo.Zraven je šla še hčerka, mlajša leto in pol. Sina smo vpisali  na harmoniko, hčerko pa na flavto, ker je hotela v glasbeno tako kot njen veliki brat.Ko jo je profesor preizkusil, jo je prepričeval, da ne bi igrala flavte, ampak kaj drugega. Ne, je rekla, flavto. Največ deklic je pač hotelo na flavto.Doma je imela blok flavto, ki jo je dobila od tete za rojstni dan, pa ni nikoli pokazala nekega navdušenja zanjo. Veseli smo šli domov. Potem smo začeli igrati. Sinko je zelo kmalu zasovražil svojo harmoniko, kar sem predvidevala in poskusila preprečiti. Ampak bila sem kot tista mama iz zgobe od mamamie, nisem popustila, dokler ni končal nižje glasbene šole.Nikoli več ni vzel harmonike v roke.

Hčerka je igrala deset let, najprej blokico, potem prečno.Z največjim veseljem in ljubeznijo. In govorila, da bo učiteljica glasbe, tako kot njena ljuba profesorica. Pobirala nagrade in priznanja.In še danes si za sprostitev zaigra kakšno Mozartovo skladbo.

Ne vem, ali sem ravnala prav ali ne.Moj sin ve, zakaj je moral vztrajati, ne vem pa, če je imelo kakšen smisel. Nekaj se je sicer le naučil, dobil nekaj znaja iz glasbene teorije, to pa je tudi vse.

naor

16. dec 2010 17:27

Citat: "Ne vem, ali sem ravnala prav ali ne.Moj sin ve, zakaj je moral vztrajati, ne vem pa, če je imelo kakšen smisel. Nekaj se je sicer le naučil, dobil nekaj znaja iz glasbene teorije, to pa je tudi vse."

 

Taka je tudi moja zgodba z glasbeno šolo, tudi s harmoniko. A mi je ostalo nekaj osnovnega znanja o glasbi, notah, ritmu (solfeggio je le pustil svoje), vseeno sem se tri leta trudila z nečim in spoznala, kako se učitelji trudijo tudi z otroki, ki jim nekaj ni ravno v veselje. Mene so pogruntali in niso delali težav, smo šli z lažjimi vajami skozi in sem celo z veseljem hodila k uram, ko se je izkazalo,da mi ne bodo težili z zahtevnimi rečmi, kot so jih zahtevali od bolj nadarjenih in bolj zavzetih. Morda imam tudi zaradi tega to glasbeno srednjo šolo v lepem spominu.

 

Tako kot je naor ocenila - sin je pač spoznal, da je smel zaključiti glasbeno kariero, ko je oddelal osnovo tistega, kar je sprva sam hotel, hči se je pa našla, čeprav je sprva e samo hotela posnemati brata. Saj, naključja botrujejo velikim dosežkom (če se ozrtem na mojo športno kariero - največji uspeh je bil posledica naključja, potem ko sem ene vaje delala zgolj kot dopolnitev osnovni disciplini, pa se je izkazalo, na podlagi teh dopolnilnih vaj, da mi ta disciplina veliko bolj leži ...).

 

Mamamia

mamamia