Tatovi - v tretje gre rado...

Ojla,

Letošnji dopust je bil prava groza. Izgleda, da je res kar pravijo da "v tretje gre rado" žal pa tokrat ne v našo korist.

Letos se okoli naše hiše dogajajo res čudne stvari. Dvakrat poskus vloma, no tokrat pa jim je res uspelo. V petek smo odjadrali na dopust, dva dni čistega miru in uživanja na soncu. Potem pa v nedeljo zjutraj cela vrsta neodgovorjenih klicev in sms, da so nam vlomili v hišo. V trebuhu me je močno zapeklo, vrtelo v glavi..hitro smo spaklirali in zapustili naš vikend na morju.

Doma pa že cela kolona policistov in kriminalistov ter razlih tehnikov. Kar lep čas naju niso spustili v hišo, nakar so nama le dovolili vstop in takrat mi je začelo doneti v glavi. Ne ni bilo zaradi stvari, ki so jih odnesli niti ne zaradi povzročene škode...groza mi je bilo pospravljati stvari, ki so bile pometane po tleh v spalnici, grozen občutek ko sem se zavedala, da je nekdo bil in hodil pa najini hiši. Od tega je sedaj že 14 dni in še vedno ne morem spati, strah me je teme in tega občutka ko veš, da je nekdo brskal po tvoji hiši.

Razni alarmi, kamere, protivlomna vrata in okna itd. Je to res? Čeprav ima naša hiša alarmni sistem in vsa protivlomna vrata in okna so vse razbili in prerezali telefonske žice itd..kaj nam potemtakem sploh še preostane?

Vem, sprejeti tudi slabe ljudi oz. to da delajo slabe stvari in živeti naprej? Pa vseeno še nisem dovolj pogledala resnici v oči, da bi jim lahko to odpustila.

Sedaj se sprašujem, smo sploh varni? Kaj pa vi mislite?

Mateya :)

1. avg 2010 21:33

Ne, nismo nikjer varni! Sedaj imamo kapitalizem in nekateri se morajo preživljat na tak način. Kapitalizem smo sami hoteli! Dohitevamo Ameriko 100 na uro, kmal je bomo ujeli.

ežoj

1. avg 2010 22:00

Počutim se varno. Kako bi se počutila na tvojem mestu. Ja, mislim si, da ti ni prijetno ob misli na tujce v hiši... upam, da si boste vsi skupaj kmalu opomogli in da se bo vrnil tudi občutek varnosti.

zsa zsa

1. avg 2010 22:10

Call me idiotic or naive, ampak kljub temu, da so mi v zadnjih desetih letih enkrat vlomili v ljubljansko stanovanje, enkrat v najeto hišo na Siciliji, napravili skimming skoraj 4000€ na kreditni kartici in pokradli kakih 6 biciklov, od tega 4 v dveh letih, se mi zdi, da smo v primerjavi z Londonom ali New Yorkom na eni strani in Kitajsko, Kamerunom ali Južno Afriko še vedno precej na varnem. Treba se je pa obnašati minimalno samozaščitno, se v primeru tega, da (samo)zaščita ne uspe, primerno veseliti tistega, kar je ostalo (na primer golega življenja), in se poskusiti iz dogodka česa naučiti, če se le da (kaj se splača zavarovati, česa ne, ali je boljše postaviti alarme ali "najeti" kakega sorodnika ali prijatelja kot house-sitterja za čas odsotnosti, kaj se vzame na dopust in kaj se pusti doma ali celo odnese na kako drugo varno lokacijo). Ampak jaz imam filozofijo, da so v življenju res hude samo tri stvari: če ti kdo umre, če koga ubiješ ali če si ti ali kdo od tistih, ki so ti blizu, hudo bolan, za vse ostalo se pa ne splača sekirat predolgo časa (razen za ukradene bicikle, seveda ). lp, proxima

1. avg 2010 22:48

Ne me narobe razumet, ampak če se je nekdo v kratkem 3x lotil hiše, pomoje to lahko pomeni samo, da je ali vedel točno, kaj išče oz. kaj lahko dobi ali je zadaj kakšna zamera. Vsekakor upam, da dobite vsaj minimalno zadoščenje z odkritjem zlikovcev in da se tudi travma čimprej poleže. Sama sem prelazila že lep kos sveta, od Afrike, Azije, Latinske Amerike itd., tudi kot solo mlada blond frajla, okradli so me pa 2x - in to vedno v LJ (obakrat denarnica). Tudi moji boljši polovici so pred kratkim v boljšem ljubljanskem lokalu sunili denarnico. Iz tega nikoli nisva delala analiz ali je LJ bolj nevarna kot Rio, bolj se nagibava k temu, da sva bila pač ob napačnem času na napačnem kraju. strelka

2. avg 2010 14:07

Tole ni prijetno in ne bi bila rada v čevljih kolegice. Odgovor na vprašanje: ali smo sploh varni - na to je enostavno odgovoriti. Jasno, da nismo. Kar pomeni, da je treba vprašanje zastaviti drugače: Nismo varni. Od rojsstva naprej smo izpostavljeni takim in drugačnim nevarnostim in z leti se z njimi moramo naučiti živeti in se pripravit na to, da jih bomo doživeli čim manj. Če pa že, da bodo posledice manj hude. Mateya, stvar je takale: Sedaj imaš nekaj dni vso pravico do tega, da si prestrašena in ne najbolj razsodna. Obilno izkoristi to pravico. Tudi solze so okej. Bo šla vsaj stiska ven. Delati se, da ste blazni junaki in da mirno prenašate to, da tuji ljudje šetajo po domu - nima smisla. Še več, je kontraproduktivno. Ampak po nekaj dneh, ko se bo obdobje, ko lahko izkoristiš pravico do zbeganosti, končalo, takrat boš pa morala stvari dobro premisliti. To, da ste že imeli poskuse vloma in to, da so vlomilci preverjali, kdaj ste doma in tudi čudni sms-ji - to so pa vse znaki, ki jih bo treba verjetno v iskrenem pogovoru doma in verjetno tudi v iskrenem pogovoru s kriminalisti zelo podorobno predelati. In se zna zgoditi, da v takih situacijah človek sliši ali izve kaj, kar ga lahko zelo zelo neprijetno preseneti. skratka, ne gre, da bi človek klical hudiča, ampak kamere predvsem snemajo. Stvari pa idenfificirajo naše glave. Vendelina jr.

2. avg 2010 14:56

če ste imeli hišo varovano se bo verjetno kje na kameri videlo kaj se je dogajalo ne? sploh pa se mi zdi da je nekdo točno vedel kaj iskati če je to že tretjič... ja nikjer nismo varni meni so lani na dopustu vzeli torbico v njej sem imela denarnico in 800 eur got. tako da od takrat naprej nimam s sabo ne torbice ne gotovine kartice pa lahko spraviš v žep pin pa v glavo res žalostno ampak kot sem že napisala je šlo verjetno za to,da so točno vedeli kaj ukrasti če se je to že dogajalo pa čim več mirnega spanca čebulka

2. avg 2010 18:47

Tudi k nama so vlomili kmalu po tistem, ko sva se preselila iz LJ na vas. Odnesli so kar so lahko vzeli (tudi vrečko novih moških nogavic in spodnjic, ki so jo kasneje odvrgli na vrtu ene od bližnjih hiš), na srečo sva imela zavarovano in so nama škodo povrnili. Iz omar so zmetali čisto vse, prihranili so vsaj krožnikom in kozarcem.... Z blatnimi čevlji so tacali po najinih oblačilih, rjuhah, perilu,...

To je nepopisna izkušnja, ki te resno zaznamuje, če nisi ravno jebiveter. Mene je še dolgo preganjalo v spanju, vsi zvoki okoli hiše, ko je padel mrak, so mi bili vir strahu. Od takrat sem paranoična, bi rekel kdo, ki tega ni dal skozi. Ker živimo na koncu slepe ulice, oprezam za vsakim neznancem, ki se zašeta v našo ulico, sploh če so bolj mulci, če kdo kaj postopa po parkingih, grem kar k njemu in vprašam, kaj hoče/išče.

Komaj mesec dni po vlomu so isti nepridipravi vlomili k svakinji, ki živi nekaj km stran. Da so isti, so povedali kriminalisti. Ker so vedeli točno, kdo je bil, le (zlomka!) dokazov nimajo, ker jim ne morejo 24 ur na dan sedeti za vratom.

Tako da moj odgovor je NE, nisi varen. Kriminalisti takrat po vlomu pri nama niso bili nič kaj ohrabrujoči. En nama je direkt rekel, da se lahko vrnejo že čez en teden. Drugi je povedal, da so v sosednjem kraju vlomili ponoči, medtem, ko je bila družina doma. Staršev nočni obiskovalci niso prebudili, zato so kriminalisti sumili, da so jih v spanju s kako zadevo dodatno sedirali, da bi imeli mir. Zbudili so majhno punčko in ji zabičali, naj bo tiho, sicer bo rompopom. Odnesli so seveda vse, kar so našli. Tudi v domžalskem koncu je vlomov menda hulala, vsako novo naselje ali novogradnjo menda "pregledajo".

Jaz sem si za lastno dobro počutje takrat, v tistem mikro trenutku, nabavila psa. Velikega, ki hudo laja. Zdaj vem, da tudi pes ni prav nobena garancija za varnost. Še najbolj zaleže to, da imaš ob vsakem odhodu za več kot le v službo nekoga zanesljivega, ki pride 1x ali celo 2x dnevno (ne vedno ob istih urah) naokoli, malo prižge/ugasne luči, prižge kak TV in podobno, prazni poštni nabiralnik, pa tudi, da ob vsakem odhodu za vikend ali dalj ne pospraviš vsega okoli bajte, da je že na daleč očitno, da te nekaj dni ne bo.

Mah sranje je to. Ja, živimo v kar varnem okolju v primerjavi z že navedenimi metropolami in velikimi državami. A mene baš briga za tiste, ki se imajo slabše, jaz bi rada bolje oz. v tem primeru varnejše okolje.

Kar se tega tiče, da vedo, kam gredo in kaj odnesti... seveda vedo, vsako "žrtev" prej opazujejo, da si ustvarijo eno predstavo o urnikih, varnosti in kaj lahko dobijo pri vlomu.

tjas

2. avg 2010 18:56

Jap..res je. Tudi naju so ziher opazovali kar lep čas. In sedaj so izkoristili priložnost, ker so tudi sosedje okoli naju vsi na dopustih. Kakšna ironija, ne? Sva pa hvalagobu dobila en avto nazaj, ki so ga tudi ukradli. Ravno danes sem razmišljala kako lahkotno je nekaterim ljudem, ko niso imeli takih izkušenj in ja blagor se jim, ker jim prav zavidam. Sicer pa strahovi vedno in vedno bojo živeli samo v naših glavah, ampak ja..hm lahko je biti pameten in si govoriti takšne stvari v resnici se pa počutiš najbolj prestrašeno bitje na svetu. In ne, ne pomaga nikakršna zaščita, vse premagajo. Morda bom kmalu tudi jaz premagala strah, upam. Hvala Vendelina jr. za tvoje besede, res je jezna sem in hkrati močno razočarana. Največji je strah. Strah, ki hromi moje čute.. Ne vem kam ta svet pelje, a čedaje več je nasilja. Ampak to smo ljudje sami ustvarili in preveč je zakoreninjeno v svetu da bi se ga dalo odpraviti. Le kako vzgajati in pusiti soje otroke v tak svet? Meni z težkim srcem, ampak jih je vendarle treba. Zaupanje, zaupanje je steber vsega. Vsaj jaz mislim tako. Mateya :)

3. avg 2010 18:27

Pa sem se jaz sekirala, ko so nam v kampu ukradli dva stola, gobico za umivanje in modrc

Izkušnja mora bit res grozna. Nam so že 2x vlomili v klet (zanimivo, od vseh kleti v bloku ravno 2x naša, a ne?). Vsi si mislimo, kdo je bil, ampak ni nobenih dokazov. Jezim se, žre me, kako morejo biti ljudje takšni. V mislih lopovu včasih odsekam prste, to je vse, kar lahko naredim. Po drugi strani pa potem vidiš, koliko stvari so ti odnesli, ki si jih prej tako nujno potreboval, zdaj je pa brez njih tudi ok...

Sočustvujem s tabo. Upam, da se uspeš kmalu malo umirit, da boš lažje spala.

čoko

3. avg 2010 20:21

Že nekajkrat sem bila žrtev kaznivih dejanj: na domače dvorišče me je prišel v družbi dveh mojih sorodnic pretepst en kreten, ki me je naslednji dan skušal kar štirikart povoziti na parkirišču pred velikom trgovskim centrom. Vljudno sem mu dopovedovala, da pri nas ni zaželen in medtem, ko me je butal ob planek, ker se ni strinjal, da obiskujem njegove straše, je mama poklicala policijo, prišla na dvorišče in mu pripeljala gormozansko zaušnico. Bilo je v nedeljo zvečer, publika je gledala, trije pijani tipi na eno bejbo pa niso bili dovolj, da bi kdo posredoval, čeprav je med nami več kot dober dan.

Pet dni zapored nisem zatisnila očesa, peti dan sem obiskala njegove starše in povedala, kaj se je zgodilo, isti večer sem končno zaspala. Naslednji dan sem pričela neutolažljivo jokati kar sredi ceste in se mi je to dogajalo še nekaj dni.

Postavljalo se mi je vprašanje, ali res nisem varna niti doma. Sledilo je nekaj mesecev, ki sem jih prebrodila v pogovorih s psihologinjo in prijatelji, ki so bili razumevajoči. Eden od policistov, ki je prišel na intervencijo, ko se je banda že pobrala, je bil sin moje sošolke in se je res potrudil. Mami je spregledal klofuto, ker bi jo sicer moral prijaviti zaradi nasilja. Policija ni pobrala posnetkov, na katerih je bilo videti manevre bedaka, ki me je v maniri ameriških filmov skušal podreti z avtom, ko sem prečkala parkirišče. Za kamero sem vedela. Tožilka je napisala, da bi lahko šla v trgovino kako drugače kot preko parkinga ( mogoče s helikopterjem) in da tip, ki me je prejšnji dan pretepal na domačem dvorišču, ni imel motiva. Je mar treba povedati, na koga sem bila bolj jezna ?

Nasilje je največji problem, ko se zgodi na varnih tleh, ker omaja privid varnosti. Domače ognjišče je oskrunjeno.

Pred časom mi je prijateljica pripovedovala, da je stopila v hišo, ki jo je pospravila in v kateri so zalotili nečaka lastnika, ki so ga prejšnji dan odpeljali v bolnišnico in se je v hiši zadrževal več kot uro. Tip je na sodišču v drugi zadevi izjemno dobro pokazal, kako je bilo vlomljeno, da je moral predstavo ponoviti.

Ni dvoma, kdo je vlomil, pred nekaj dnevi pa smo ugotovili, da je policija priredila podatke, izgubila fotografije in sedaj išče neznanega storilca, ki je imel vse: motiv, način, čas in ne zna povedati, zakaj policije ni poklical.

 Pri vlomu so bila razbita stekla, čez mesec dni pa so ta razbita stekla pripisali moji prijateljici, ki onemogočili obrambo in ovadbo zaradi poškodvanja tuje stvari predali sodišču.

Hiša, za katero skrbi je oskrunjena, storilec je vlomil še dvakrat, pa ni bil nikoli v postopku, ker policija  v dogovoru s CSD ni dovolila postopka, tako piše CSD policiji. 

Razumem, da ljudje vlamljejo, kradejo in lažejo, ne razumem pa ravnanja policije, tožilstva in včasih sodišča. Kdo nas torej varuje ? Meni je to največji problem, zato velikokrat razumem, da je silobran, recimo temu tako, edin odvod jeze, razočaranja, ki nas doleti.

Vsi, ki so bili žrtev vloma govorijo popolnoma isto.Jaz sem zato, da poiščeš strokovno pomoč, to namreč ne pomeni, da si zmešan, amapak odgovoren do sebe. Čas namreč teh ran ( meni se je to zgodilo 3.7.2005), ne celi.

Mogoče še to: imam popisana in fotografirane vse stvari, ki jih je vredno ukrasti in vpraskane oznake. Nakit imam skrit in tudi fotografiran. Imamo tudi sosedsko stražo in se medsebojno nadzorujemo, Na vasi je to res drugače.

 

 

F r i n a