Enakopravnost v zakonu

3. jul 2010 9:51

Žalostno sicer je, da sem pri svojih poznih srednjih letih še tako naivna, ampak..... če bi morala pred vsakim nakupom razmišljat kako zavarovati svoje osebne interese, oz. kako izračunati primeren delež za prispevek v skupni projekt, bi čisto zagotovo zamenjala partnerja. To bi mi bilo še najbolj smiselno. Lisa

3. jul 2010 18:23

Najprej me je presenetilo to, kako je oblikovano osnovno vprašanje od čoko. Okej, sem zafrknjeni družboslovec in rada zadevo definiram. Enakopravnost - to je pojem, ki spada na področje prava. Pravo najprej abstrahira (pomeni, da se naredi miselni preskok in se pač od spektra ljud izloči vse, kar jih dela edinstvene in drugačne in jih obravnava na nivoju najmanjšega skupnega imenovalca in tako pač ljudi obravnava abstraktno) individume in v nadaljevanju jih garantira enako pravno varvnost in enake pravice. Skratka, enakopravnost je kategorija abstrakcije kot nujnega orodja za delovanje prava na sploh. Zdaj grem pa nazaj na zgodbo o vlaganju v neki partnerski skupnosti. Sicer se ravno spreminja zakonodaja na to temo (družinski zakonik, ki bo med drugim tudi omogočil večjo vlogo predporočnim sporazumom), ampak ta presumpcija, da je v partnerski zvezi pridobljeno premoženje skupna last obeh partnerhev (in se potem na temelju te predpostavke ob razpadu zveze tudi deli), se nadaljuje tudi v prihodnjem DZ. Ta presumpcija izhaja iz tega, da če je eden dal v nekaj več denarja, je potem drugi to kompenziral s kakšno storitvijo več v smislu, da je nekdo več delal, skrbel za gospodinjstvo.....in da se konec koncev tudi te stvari lahko čistlo lepo izrazijo tudi z denarno vrednostjo in plusminus vedno pridemo na fifty-fifty. Tako pač zakon in red razumeta funkcioniranje v neki trajni partnerski skupnosti. To, kako pa sleherniki in slehernice razumemo realnost partnerskih skupnosti, to je pa druga zgodba in neredko se zgodi, da sleherniki in slehernice razumejo malo do nič. Trajna partnerska skupnost je skupnost, v kateri se lahko dogajata strast in romantika, lahko se dogaja rutina, lahko se dogaja jeza....ampak kar je pa čisto vsem skupno, dogaja se realnost stroškov in položnic. Položnice, naše zveste spremljevalke nas bodo spremljale celo življenje (zna biti, da bo familja razpadla, položnice bodo pa ostale). Vsak dan se bo treba ukvarjati s tem, koliko bo kaj stalo in kdo bo to plačal in nekdo bo za to moral zložiti denar. Sama sem - ne po svoji želji in ne interesu - kar od blizu videla veliko družinskih dizastrov, ki so nastali ravno zaradi tega, ker se v partnerskih zvezah in družinah niso znali zavedati tega, da partnerstvo (ali pa družina), da je to tudi skupni premoženjski projekt in da je pri teh stvareh treba biti stvaren. Ker tisti, ki je te stvari gledal s kakšno romatniko, neresnostjo, zapravljivostvjo ....in kar je še tega, ta je po navadi potegnil ta kratko. Nekaj primerov: - ta kratko potegnejo vdove (možje ponavadi umirajo prej), ki so se celo življenje zanašale na "to bo mož plačal, jaz sploh ne vem, koliko kaj stane, pri nas ta velike račune plačuje mož2 - ta kratko so ogromnokrat potegnile soproge, katerih soprogi so se na vsak način hoteli dokazati, da so silni podjetniški frajerji...in te soproge niso imele dejanskega pojma, kaj možje počnejo v biznisu. Tisti izgovor "to so tvoje stvari, jaz se v to ne spuščam". In so potem svoje ime prebrale v kakšni stečajnici (sem to tolikokrat videla, da sem po stotem primeru dejansko nehala šteti...) - ta kratko so ogromnokrat potegnile soproge, ki so bile bolj pro-forma kot v resnici zaposlene v družinskem podjetju, kšeft je delal mož, dolgove sta plačevala skupaj, so pa tudi slabše verzije, ko so se frajerji potem zapili in obesili ali kako drugače končali svoje življenje, vdova je pa potem plačevala do bridkega konca Pa takih situacij je še n. Ponavadi potegnejo ta kratko ženske, ker na žalost prinašajo v družino manj denarja kot moški. Ni pa vedno tako. Namreč, ko moški začne nositi manj denarja, začnejo to doživljati kot dodatno obremenitev in potem doma sitnarijo in se grejo žalopojke (ogromnokrat v kombinaciji z alkotom) in potem imajo ženske dolžnost familijo spraviti skupaj. Ker, če bi se ločile, bi morale še slabo preskrbljenim in nezaposlenim tipom plačevati preživnino in je včasih ceneje ostati v zakonu, kot pa se ločiti. My point je: trajna partnerska zveza ni samo romantika. Ima tudi čisto realno premožensko plat in to gledati z rožnatimi očali in "bo že kako", to, je za moj okus neodgovorno, otročje, nedoraslo in škodljivo. Dlje časa kot se človek neodgovorno obnaša v polnletni dobi, dražje potem plačuje ta zapitek (ali pa ga tako ali drugače plačujejo tudi njegovi/njeni potomci). Zato, pamet v glavo, preden res ne bo prepozno. Ker edini pravilen način je ta, da se, preden kupiva prvo skupno solato in prvo skupno mizo in modroc, dogovoriva, kako bova to zadevo plačevala in dogovor v stilu "bomo že kako", ta dogovor ne velja. Ponovite vajo v dogovarjanju in upam, da se boste v doglednem času naučili. Pa tudi, ko se gre v trajno partnersko skupnost, takrat se (pameten človek tako naredi), malo vzame zakonodaja v roke in se pogleda, kaj to pomeni. Bi sicer še razumela, če kakšna "preprosta ženica" (elaphus, živjo) tega ne postori, ampak človek z eno srednješolsko izobrazbo bi pa to moral narediti. Ali pa se naj preprosto ne gre. Saj v to, da bi živel partnerstvu, nihče nikogar ne sili, ne? Vendelina jr.

6. jul 2010 21:52

Predlagam, da pri notarju skleneta notarski zapis, v katerem je zapisano, kakšen delež pripada kateremu partnerju. To je mogoče storiti večkrat, tako se razdeli premoženje, če prej ni bilo časa urejati. Se morata strinjati oba, to je pa res.

Kolikor vem, teh sporazumov od delitvi ni veliko, ni pa tako drago,

Tisti, ki pa mislijo, da je ljubezen večna in da ni nobene možnosti, da bi kdaj prišlo do kakšne delitve, se mi pa prav nič ne smilijo, če si kasneje nakopljejo težave.

Kako pravi izrek: Ljubav za ljubav, a sir za pare.

Pravna razmerja med zakoncema ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, dedovanje Zakon o dedovanju in dedne pogodbe Obligacijski zakonik.

Lahko berete tudi Angeliko, Čarovnico z griča in podobne zgodbe. Ima enak učinek na delitev premoženja kot stališče, da urejanje premoženjskih zadev škoduje zvezi, ki bo itak večna.

 

 

 

 

F r i n a

6. jul 2010 22:09

Adijo romantika japaja

7. jul 2010 8:28

Ko se deli skupno premoženje se pozabi vsa romantika, pozabijo se vse vroče obljube in sončni dnevi zakona, ostane pa peklenska bitka za zmago, za denar. Običajno kot nasprotnika ne nastopata samo zakonca ali partnerja v razhodu, za njima je na okopih cel bataljon raznih svetovalcev, družinskih članov, t.i. prijateljev, v ospredju pa seveda odvetniki v borbi kako čimveč iztržiti zase. Vojne lahko trajajo tudi desetletja in preprečujejo vsem vpletenim, da začnejo novo življenje. Takšne situacije zastrupljajo tudi novo nastale partnerske zveze, celo v taki meri, da lahko razpadejo. Ko se na koncu sestavi obračun in se odštetejo vsi stroški pravdanja, ostane bore malo glavnima akterjema... Ostane običajno zagrenjenost, nezupanje v vsakogar in vse. Morda ni tako slabo, da se že na začetku zastavijo temelji tudi za skupna vlaganja, kaj vem. Jaz sem še stare šole , vendar pa me je življenje že naučilo, da se poznamo samo sedaj, kako bo kdo reagiral pod določenimi okoliščinami , pa je že drugo vprašanje. Vse in vsi se spreminjamo, kajne? kara

7. jul 2010 8:29

frina je napisal/a:

Lahko berete tudi Angeliko, Čarovnico z griča in podobne zgodbe. Ima enak učinek na delitev premoženja kot stališče, da urejanje premoženjskih zadev škoduje zvezi, ki bo itak večna. F r i n a

Padam s stola od smeha ob tem stavku, rofl, rofl, rofl Vendelina jr.

7. jul 2010 11:05

Vendelina in Frina:

kot običajno sta seveda zadeli žebljico na glavico! Pa še duhovito. Še, prosim!

nola

7. jul 2010 13:15

Kaj čem, živim v "malem mestu", med "malimi in dobrimi" ljudmi, poznam le dva ločenca, pa še ta dva sta se ločila tako, da do današnjega dne noben sosed ni izvedel zakaj. Niti zakaj se še kar prijateljsko srečujeta. Čisto sprejemljivo se mi zdi, da dva skleneta predporočno pogodbo, če ima eden premoženje, drugi pa ne. Ko pa sta poročena (ali v trajni koruzi), pa se mi zdi stalno preračunavanje vseeno čudno. In sprašujem se, kje se potem pri vas - "realnih ljudeh" to neha? Recimo -Kupujeva preprogo in iz svojega računa nakažem recimo 40%, on 60. Potem kupujeva nova okna, pa spet jaz 40% (če nimam teh 40%, verjetno vzamem kredit, ne glede na to da on ima več kot 60% na svojem računu), ko greva na morje isto.... kaj pa pri špeceriji? Preračunamo kdo poje več salame in koliko kave odpade na koga? Jaz, kot kičasto naivno bitje, se to ne bi šla, pa če se vam zdi še tako pametno. Bilo bi pa prav, (če se že preračunava) da se preračunava tudi koliko kdo poje- hrana je navsezadnje lahko precej draga. Pri nas imava oba dostop do obeh računov, z vsakega se plača del položnic, če na enem zmanjka sredstev, se prenesejo nanj iz drugega. Plače sva imela višjo enkrat jaz, drugič on. In pomislite, s svojega računa, s svojo kartico (!?) mu še sedaj kupujem štumfe in gate!! On pa meni ne, ojoj! Zastopim razne socialne delavke, sodnice, policistke...da v svojem življenju srečajo marsikaj - a zaradi tega še vedno ni treba brati samo Cankarja in na svet gledati z njegovimi očmi. Navsezadnje imamo pa tudi za te stvari zakonodajo (ne verjamem, da se človeka, ki sta se vse življenje preračunavala, zaradi tega na ločitvenem postopku kaj manj pulita za lastnino) Lisa

7. jul 2010 14:44

Lisa, tako, kot te berem, se vajini vložki v energiji in materijalu itak približujejo razmerju 50:50 Bodi srečna, da ti stvar šiba, zahvali se vesolju za tole in se počasti z dobrimi čevlji, drugače se bom jaz v tvojem imenu bi pa rekla nekaj drugega. Vprašanja te vrste, kako se kaj organizira in financira v partnerstvu in družini se na tem forumu in vprašanje je, zakaj se taka vprašanja sploh postavljajo? Očitno za to, ker so nekateri ljudje prišli do svoje formalno odrasle dobe, ne da bi medtem vprašali, pogledali doma, pri znancih, kako se organizira financiranje vsakdanjika in življenja. In tako nimajo nobene refernce na eni strani, na drugi strani pa imajo bolj ali manj izražen egoizem ali pa veselje do romantike. In tako se rado zgodi, da kakšna mlada ženska v zaljubljenosti pristane na ritem in tempo, ki ji ga določa točno prvi tip, s katerim je v zvezi). Kombinacij, kjer je moški partner povedal, da bo dal polovico denarja in nič več (pa čeprav je imel večje dohodke),ona pa je dala drugo polovico, za bonus mu je pa še prala gate, v nadaljevannu plačevala vse položnice, kupovala hrano in stvari za šolo, on je pa plačeval svoje hobije in se imel za silnega carja, če je vzel dve položnici na leto....takih kombinacij je ogromno. V velikih in malih krajih. Pa kombinacijh, kjer tak par ni uspel naučiti nekega osnovega reda ne sebe in tudi ne svojih otrok, je tudi ogromno. In potem spet nastanejo naslednje generacije, ki ne znajo komibnirati svojih skupnih resursev. Sama sem v otroštvu slišala pogovore svojih staršev, ko sta se pogovarjala, kako bosta kaj plačala To je bila pač ena od tem, ki jih ima življenje. Ni bila ne dramatična ne evforična, bila je pač ena od tem. Moj partner je imel podobno izkušnjo in potem je taka diskusija lažje stekla. Vem pa da marsikje ta tema ni bila otrokom predstavljena kot običajna življenjska tema. Ali so jo skrivali ali pa je bila obremenjena s prepiri (nič denarja ne daš za otroke! ves denar ti dajem, ti ga pa zapravljaš). Skratka, tko je svatio, shvatio je. Vendelina jr.

7. jul 2010 14:45

A se ti, Lisa, sploh zavedaš kak privilegij v življenju imaš, da živiš med samimi prijaznimi ljudmi, da se v tvojem rajonu ločitve ne dogajajo in da s partnerjem kupujeta špecerijo, ne da bi se obremenjevala kdo od vaju poje več. Večina nas živi pa v okolju, kjer smo sami povprečneži in dopuščamo možnost, da se v prihodnje zgodi tudi kaj, o čemer danes ne razmišljamo, da se bo, si ne želimo, da bi se. Vidiš, tvoja sigurnost ti omogoča tako visoko stopnjo plemenitosti, da se ti zdi naše razmišljanje o materialnih dobrinah naravnost pritlehno in obsojanja vredno. zeta