Dodatek za veliko družino

emina  

član od: 15.10.2006

sporočila: 126

2. feb 2010 21:44

To je res, neumno je, kako so danes velike družine obravnavane kot breme družbe. Jaz imam še brata in sestro, kamorkoli smo šli skupaj, nas vseh 5, so se ljudje obračali, še bolj ko smo sedaj otroci odrasli. Kako se časi spreminjajo! Jaz osebno si ne predstavljam, da ne bi imela brata in sestre. Škoda mi je edincev, ker se mogoče sploh ne zavedajo kaj zamujajo. Ta odnos med sestrami, brati je nekaj posebnega, močnega. lp!

Vanja_v_ZDA  

član od: 14.11.2008

sporočila: 6079

2. feb 2010 21:49

emina je napisal/a:
Ta odnos med sestrami, brati je nekaj posebnega, močnega.lp!

Čisto smo zašli od prvotne teme, ampak na tole bi pa jaz dodala, da poznam več ljudi, ki so s svojimi brati in sestrami ali samo vljudni ali pa sploh ne govorijo, kot pa takih, ki komaj čakajo, da se vidijo.

Žal....

 

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 02. 2010 22:01

adalbert  

član od: 2.2.2008

sporočila: 285

2. feb 2010 21:55

emina,tudi meni se zdi, edinčki so prikrajšani za mnogo stvari.Svet se mora vrteti okrog njih to vem iz izkušenj, imam moža edinca.Čestitam parom, ki se odločajo za več otrok, poznam kar nekaj takih družin, prav luštno se imajo. adalbert

katjushka  

član od: 15.9.2004

sporočila: 1901

2. feb 2010 22:11

Jaz sem odraščala kot edinka in sem že kot mlajša pogrešala brata ali sestro. Potem ko mi je umrla mama pa še bolj, saj nisem imela nikogar, ki bi z mano delil izkušnjo, bolečino (oče ni bil ravno odprt za to). Zato mi je zelo všeč in spodbujam čim boljši medbratski odnos med mojimi fanti. Zaenkrat me veseli, da se razvija v pravo smer, ker se mi zdi zelo žalostno, da se najožji sorodniki ne razumejo med sabo. Začeti z vzgojo sposobnosti za odprt odnos in medsebojnega spoštovanja ni nikoli prezgodaj ... in to dvoje mislim, da med drugim predstavljata temelj tudi za vzpostavljanje odnosov kasneje v življenju... katjushka

emina  

član od: 15.10.2006

sporočila: 126

2. feb 2010 22:19

Vanja_v_ZDA: Na žalost imaš prav, vse več je takih... lp!

tulka  

član od: 9.8.2008

sporočila: 2960

2. feb 2010 22:39

ATNES je napisal/a:
Jaz pa ne upam imeti velike družine,pa bi jo.Večkrat pravim vsa čast tistim,ki se zanjo odločijo.Ni mi jasno kako jim znese.Res je,da imam vzgojeno to,da mora otrok(če seveda želi) obiskovati glasbeno,tuji jezik,šport za vso družino,potovanja.. in temu se ne mislim odpovedati.Zato se tudi ne odločimo za povečanje družine in smo z eno desetletnico čisto zadovoljni.Jo vozimo na krožke,pa šola,pa najine obveznosti,pa velik kredit in se ne vidima še s kakim malčkom.Čeprav... Upam,da nema ne bo kdaj žal.

No, ravno danes sem govorila z mladenko, ki mi je pripovedovala, kako sta se starša izmenjevala pri vožnji na razne treninge, v glasbeno šolo, na tečaje tujih jezikov in podobno. Dostikrat jo je mama čakala v parku ali v knjižnici, da je končala in sta šli nato domov. Ta deklica mi je rekla, da bi veliko raje preživela dve uri na teden v parku s svojo mamo kot na enem od tečajev.

Saj razumem, da hoče večina staršev svojim otrokom le dobro, ampak mislim da jih v istem dihu prikrajša za resnično pomembne stvari.

Moje mnenje je, da so otroci iz velikih družin privilegirani. Naučijo se potrpežljivosti, komunikacije, strpnosti, sklepanja kompromisov, postavljanja zase. Tudi odpovedi in delitve dobrin, nesebičnosti. Poznam kar nekaj družin, ki je na tečaj kitare poslala le enega otroka, ta je naučil ostale. In pri tem so se vsi zelo zabavali. Nemščine je vse otroke naučil oče. Kar se športa za vso družino tiče, dekleta tečejo z mamo, fanta igrata košarko z očetom v občinskem klubu.

Če se stiskaš v majhnem stanovanju, ne moreš iti skregan spat. O težavah si se prisiljen pogovoriti in jih razčistiti. Če živiš v veliki hiši, se zapreš v svojo sobo in to je to.

Se iskreno opravičujem, ker sem tudi jaz skrenila s teme.

Mizarka in rimljanka: Tisto o razširjeni družini sem jaz razumela tako, da so včasih mlade družine živele z babicami, tetami in strici ipd. pod isto streho in tako jim je bilo po svoje lažje.

tulka

katjushka  

član od: 15.9.2004

sporočila: 1901

2. feb 2010 23:10

tulka je napisal/a:

ATNES je napisal/a:
Jaz pa ne upam imeti velike družine,pa bi jo.Večkrat pravim vsa čast tistim,ki se zanjo odločijo.Ni mi jasno kako jim znese.Res je,da imam vzgojeno to,da mora otrok(če seveda želi) obiskovati glasbeno,tuji jezik,šport za vso družino,potovanja.. in temu se ne mislim odpovedati.Zato se tudi ne odločimo za povečanje družine in smo z eno desetletnico čisto zadovoljni.Jo vozimo na krožke,pa šola,pa najine obveznosti,pa velik kredit in se ne vidima še s kakim malčkom.Čeprav... Upam,da nema ne bo kdaj žal.

No, ravno danes sem govorila z mladenko, ki mi je pripovedovala, kako sta se starša izmenjevala pri vožnji na razne treninge, v glasbeno šolo, na tečaje tujih jezikov in podobno. Dostikrat jo je mama čakala v parku ali v knjižnici, da je končala in sta šli nato domov. Ta deklica mi je rekla, da bi veliko raje preživela dve uri na teden v parku s svojo mamo kot na enem od tečajev.

Saj razumem, da hoče večina staršev svojim otrokom le dobro, ampak mislim da jih v istem dihu prikrajša za resnično pomembne stvari.

Moje mnenje je, da so otroci iz velikih družin privilegirani. Naučijo se potrpežljivosti, komunikacije, strpnosti, sklepanja kompromisov, postavljanja zase. Tudi odpovedi in delitve dobrin, nesebičnosti. Poznam kar nekaj družin, ki je na tečaj kitare poslala le enega otroka, ta je naučil ostale. In pri tem so se vsi zelo zabavali. Nemščine je vse otroke naučil oče. Kar se športa za vso družino tiče, dekleta tečejo z mamo, fanta igrata košarko z očetom v občinskem klubu.

Če se stiskaš v majhnem stanovanju, ne moreš iti skregan spat. O težavah si se prisiljen pogovoriti in jih razčistiti. Če živiš v veliki hiši, se zapreš v svojo sobo in to je to.

Se iskreno opravičujem, ker sem tudi jaz skrenila s teme.

Mizarka in rimljanka: Tisto o razširjeni družini sem jaz razumela tako, da so včasih mlade družine živele z babicami, tetami in strici ipd. pod isto streho in tako jim je bilo po svoje lažje.

[hrosc-rdec] tulka
pod to se podpišem tudi jaz katjushka

Atina  

član od: 29.11.2004

sporočila: 3792

3. feb 2010 1:05

Saj so vsi dobili odgovor na vprašanje, zato se mi zdi dovoljeno malce skreniti s teme, a ne?

Tulka je res lepo napisala, se strinjam z zapisanim.

 

V reviji Ognjišče so kako leto nazaj predstavljali velike družine. Med njimi je bila tudi neka družina Buh. Imajo (se mi zdi), 5 ali 6 otrok. Spomnim se, da so rekli, da so otroke precej vozili na razne dejavnosti, predvsem v glasbeno šolo. Da je bilo precej naporno, a z malo organizacije je šlo. No, listala sem tisto revijo naprej in ena izmed rubrik je tudi predstavitev nadebudnih glasbenikov. Tista številka je predstavljala Nežo Buh in že po površnem branju se je izkazalo, da je to vsem znana Neisha, ki izhaja iz ravno tiste, prej omenjene družine. Sklep: vse se da, če se hoče. Je pa zagotovo največje darilo, ki ga podarimo svojim otrokom, čas, ne pa možnost obiskovanja silnih tečajev in delavnic. (Mene recimo pogosto vprašajo, če otroke peljem na pravljične urice, ki se odvijajo v naši in sosednji občini. Najprej sem malce v zadregi odgovarjala, da ne, da ni časa, zdaj, po razmisleku, pa povem, da mi doma organiziramo svoje pravljične urice.).

 

To, ali se bodo sorojenci med sabo razumeli ali ne, je odvisno od več dejavnikov, predvsem pa od vzgoje doma, torej skrbi za ustrezne vrednote. Poznam primer, ko je mama svetovala eni (že odrasli) hčerki, naj svojo sestro toži zaradi neke malenkosti, namesto da bi jo spodbujala k pogovoru in mirni razrešitvi. Sestri se seveda še danes ne razumeta najbolje. Precej je tudi odvisno od karakterja: če imata sorojenca nasprotne karakterje, težko 'prideta skupaj'. Precej se jih skrega pri dedovanju, zato je fino, če se te zadeve uredijo že prej. Se pa prijateljstvo gradi že v otroštvu - če sta recimo brata zelo navezana en na drugega v otroštvu, je velika verjetnost, da ta vez ostane močna tudi pozneje. So pa eni nekako nagnjeni h kreganju: zagotovo poznate koga, ki bi ustrezal temu opisu. S takim biti v dobrih odnosih zna biti težko.

 

Sama sem spoznala kar nekaj edincev in vsem je skupno to, da so v pogovoru priznali, da jim je nekaj 'manjkalo'. Nekateri so se potem navezali na sosede, bratrance, sestrične, sošolce ... a vsekakor nekaj manjka. Vem, ker sem 6 let bila edinka in kot majhna punčka doma sitnarila, da bi rada nekoga doma, da bi se igrala, saj so vsi, ki sem jih poznala (sosedi, sestrične) imeli vsaj enega brata ali sestro. Sestro sem potem dobila, a vedno se mi je zdela prevelika starostna razlika, zato sem, namesto da bi najprej gradila kariero, poskrbela, da je hčerka dobila bratca že po dveh letih. In neločljiva sta, zelo navezana en na drugega (seveda se stepeta in skregata, a vendar se imata rada).

 

Pa še nekaj je: radi bi imeli ne vem kakšen standard. Vsakemu otroku hočemo nuditi svojo sobo, svoj računalnik, vsaj tri dejavnosti ... po takem razmišljanju res ne gre imeti več kot enega ... saj dohodki niso tako visoki, da bi si lahko privoščili.

Zdaj sem se pa razpisala, čas bi bil za spanje :)

Atina

kozamurnik

sporočila: 2311

3. feb 2010 4:52

tulka je napisal/a:
Moje mnenje je, da so otroci iz velikih družin privilegirani. Naučijo se potrpežljivosti, komunikacije, strpnosti, sklepanja kompromisov, postavljanja zase. Tudi odpovedi in delitve dobrin, nesebičnosti. [hrosc-rdec] tulka
Kot pribito! In taki zrastejo v odgovorne in poštene državljane, ki vedo, da svet ni nastal samo zaradi njih. Sporočilo je spremenil(a) kozamurnik dne 03. 2010 04:53

gerta  

član od: 21.1.2007

sporočila: 14

3. feb 2010 5:48

Katjushka! Srečno in korajžno.Tako kot se bo tebi zgodilo kmalu ,se je pri nas lani.Trije falotje so z odprtimi rokami pričakali sestrico. Ni lepšega na svetu, kot videti svoje otroke kako se imajo radi. Seveda se stepejo ,pa skregajo,a so vedno in povsod zavezniki in neverjetno se med seboj branijo. Mislim pa, da je veliko odvisno od staršev,kako vzgajajo svoje zanamce. Ko se odločiš da boš imel več otrok,moraš vedeti ,da bo še bolj naporno ,kot si misliš da bo. Ogromno plenic,ogromno joka,trme,neprespanih noči! Ampak to odtehta ogromno smeha,ogromno objemov,malih pozornosti in mnogo stvari na katere smo odrasli že pozabili. Skratka ,otroka ne smeš obremenjevati z varstvom brata ali sestrice!!Za to smo starši. Veliko pogovora,objemov ,poljubčkov,predvsem ne materialnega razvajanja. Mi se imamo fino,radi se imamo,ZDRAVI smo,več kot za normalno življenje ne potrebujemo! Bodite srečni in prisluhnite svojim otrokom ! gerta

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Anemiilat
malo za hecmišzmoke
Kaj danes za zajtrkMajda Marianne
MOJ vrtmalaga
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti