Zastoj srca in posledice

SUD3  

član od: 1.9.2007

sporočila: 62

tema odprta - 12. jan 2010 21:30 | ogledi: 8.187 | odgovori: 15

Rabim razlago in pomoč.

"Očetu je pred dnevi zastalo srce( lopata-sneg) našli smo ga ležečega in brez znakov življenja.

Po svojih močeh smo mu nudili uživljanje vse do prihoda nujne medicinske pomoči. Nato so postopno oni prevzeli delo. Edino masažo srca sem še vedno izvajal vse do samostojnega bitja srca.

Koliko časa je preteklo nihče ne ve. Odpeljan je bil na urgenco in nato po preiskavah v intenzivni oddelek. Pričeli so ga hladiti na 30 stopinj( terapija). Umetno so ga držali v komi. Drugi dan so mu postopoma odvzemali dozo. Nakar je nastopila vročina. Dvignila se je na 38 in ponovno so ga pričeli z hlajenjem in umetnim uspavanjem. Četrti dan je temperatura padla pod 37. Pričeli so ga prebujati.

Sedaj drugi dan diha brez aparatov. Zdravniki zatrjujejo, da so poškodbe možganov zaradi pomanjkanja kisika pri zastoju srca dokončne- nepopravljive."

Obiskujemo ga vsaki dan. Nekako smo se že sprijaznili z usodo. Včeraj pa smo le rahlo posumili, da sliši in da morebiti tudi razume kar mu poveš. Danes pa ne dvomno. Čeljust se mu je tresla. Po parih bobrih hrabrih besedah, da je z nami vse ok naj ne skrbi se je v trenutku umiril. Sloze mu tudi pretečejo. Kanček napredka, čeprav bolečega.

Ne iščem sočustvovanja.

Bojimo se le tega, da bomo na koncu spoznali, da smo zaradi oske usmerjenosti in poznavanja zamudili priložnost. ( skupaj z stroko)

yoli

tulka  

član od: 9.8.2008

sporočila: 2960

12. jan 2010 22:06

SUD3, imaš zs.

tulka

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

13. jan 2010 9:47

Jaz bi tole vseeno s svetlejše plati pogledala. Gospod okreva. Ne bo okreval spektakularno, verjetno ne bo več tak, kot je bil, ima pa čisto lepo možnost za nove kvalitetne dni. Vi pa tudi. Ne se tule obremenjevati z nepotrebnimi vprašanji, v stilu, ali smo prišli prepozno in bodo trajne posledice in zakaj nismo prišli prej. Ker lahko bi bilo tudi drugače. Lahko bi prišli še kasneje in bi gospod umrl. In tudi se ne da na nikogar ves čas paziti in ga kontrolirati. Ljudem se pač dogajajo tudi zastoji srca. Tudi mlajšim se to zgodi. Pa starejšim tudi. Ni treba kidati snega - gre človek lahko samo v drugo sobo in ga nekaj časa ni nazaj in evo-ti-ga-na. Tega (zastoja) se pač ne da predvideti in tako preprečiti. To si je treba vbiti v glavo. Ker se dogaja, da potem pridejo ljudje iz bolnice in jih domači ves čas s pogledom spremljajo, kaj da delajo - in to je pošastno mučno za obe strani in tega nihče ne mara. Ker stvar je taka: enkrat bomo vsi odšli. In odšli bodo tudi tisti, ki jih imamo najraje. In tega nas je strah. Zaradi tega poskušamo kontrolirati situacije, da bi obdržali ljudi, ki jih imamo radi. In s tem delamo škodo njim in sebi. So pač stvari, ki jih lahko imamo pod kontrolo in so stvari, ki jih ne moremo imeti pod kontrolo. Življenja drugih ljudi ne moremo imeti pod kontrolo. Zato je škoda vlagati energijo v proces, ki ne bo prinesel uspeha. In brez veze si je očitati, kaj da bi lahko naredil bolje. Bolje je vlagati energijo v lepe stvari in v odnos z bolnikom. Ker čisto vsi bolje okrevamo, če imamo občutek, da nas imajo ljudje radi (to nas je zdravilo v otroštvu, v odrasli dobi in nas bo tudi v starosti). In nihče ni nikoli tolikanj bolan, da bi zamešal občutek, da ga ima nekdo rad z občutkom, da ga nekdo želi kontrolirati. Pri okrevanju je itak potrebno imeti maso potrpežljivosti in to je že samo po sebi dovolj zahtevno. Lepo okrevanje želim, pa magari, če bo šlo vse skupaj bolj počasi. Vendelina jr.

adalbert  

član od: 2.2.2008

sporočila: 285

13. jan 2010 11:04

Ljudje smo čustvena bitja. Ko gre za druge,je tako lahko deliti nasvete, ko gre za bljižnje smo ranljivi. Še tako se trudimo biti na realnih tleh, v tebi gloda črviček če. O,kako mi je poznan ta občutek. Največ moči, podpore v tej borbi bo želel, od vas zato pogumno z ljubeznijo naprej. adalbert

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

13. jan 2010 12:58

"Ko gre za druge, je lahko deliti nasvete." A ni smisel tega foruma, da se da nasvet? Kolegica potrebuje nasvet, prazna sočutja (ne moremo so-čutiti bolečine nekoga, ki ga v živo ne poznamo, ki ni del našega dejanskega vsakdana) niso na mestu. Sem pač tako, kot vsi odrasli ljudje, šla čez situacije (kar precej situacij), ko je bila bolezen akutno v družini in ravno ta trenutek tudi hodimo v bolnišnico. Moja izkušnja gre takole: Družina se zelo različno odzove na bolezen in eni člani družine se čisto vedno oprimejo tiste daleč najbolj enostavne variante in ta je: joj, kolk sem JAZ uboga reva, ker je meni draga oseba hudo bolna. Kolk je MENI hudo. Kako MENI ni za živeti, kako se MENE ne da potolažiti, kako MENE nihče ne razume in MOJE žalosti. Potem so tudi taki, ki "joj, kako je MENI hudo" še malo nadgrajujejo z občutki krivde. Potem so tudi taki, ki so v totalnem zanikanju in se maksimalno koncentrirajo na urnik, na opravila, na to, kdaj pride zdravnik, kakšna zdravila je treba jemati, kaj je treba kuhati - skratka si napolnijo čas z opravili za to, da ni treba misliti, da je nekdo kar precej bolan in da je smrten in da je verjetnost smrti malo bližje, kot se je zdelo. Potem so tudi taki, ki so v krču in ohromljeni. Strah pred tem, da je njihovo življenje že drugačno, kot je bil vsakdanjik, jih tako blokira, da ne morejo čisto nič. In potem s(m)o tudi taki, ki moramo ta pogon kljub temu držati pokonci. Spodbujati bolnika, ga poslušati in poslušati, tolažiti ostalo sorodstvo itd itd itd in potem tudi z eno pozitivo prenašati ne vedno najbolj prijazne izbruhe bolnika potem, ko je že v blagi rekonvalescenci in ga frustrira, ker se ta rekonvalescenca ne dogaja tako hitro, kot si želi. In če hoče v tem človek odbržati trezno glavo in stati močno na tleh, potem si mora dopovedati (po kakšnih dveh urah tulenja, teka, skratka nekega opravila, ko se da fizično spraviti ves bez in strah iz sebe), kaj lahko in česa ne more narediti. In da tisto, kar je lahko naredil, je naredil in basta. Jasno, da ni lahko ( stokati in cmerati se, to je lažje). Ampak, če se človek ves čas ozira nazaj in "kaj bi še lahko naredil", potem ne more videti ne sedanjosti in ne prihodnosti. Dokler človek ne vidi sebe v sedanjosti, potem nima kaj iskati pri bolniku (ker mu, dezorinetiran kot je, samo škodi). V odnosu bolnik - ostala družina, ima prioriteto bolnik, ampak če mu bo pomagal cmerava in emocionalno in idejno dezorintirana družina, potem v bistvu ne pomaga. Vendelina jr.

ajmar  

član od: 7.12.2009

sporočila: 142

13. jan 2010 13:48

Vandelina, popolnoma se strinjam s teboj. Čisto srce in čiste misli,  odkritost in pomoč. Kolikor pač kdo zmore. Usmiljenje je dvostransko rezilo in nekako nepošteno. Ker se smilimo tudi sami sebi. In takrat le težko pomagamo, kolikor bi sicer lahko. Ja, ljubezen in iskrenost - tu je pa tudi ljubezen do samega sebe.

Tudi jaz imam težko bolezen v družini za seboj. Vzela sem stvari v roke, kolikor sem jih pač zmogla in na moža sem bila kar jezna, ko se je smilil sam sebi in se spraševal, zakaj jaz? Jaz pa sem se borila z njim in še z njegovo boleznijo. Pa smo zmagali :)

amelie3

Ognjič  

član od: 18.1.2006

sporočila: 4733

13. jan 2010 14:43

Draga amelie3, pisala si Vendelini jr. in ne VANDELINI. Najbrž tudi tebi ne bi bilo všeč, če bi tvoj nick kdo preimenoval v npr. AJMAR3. SUD3, tebi pa želim obilico dobre volje in potrpežljivosti in podpore očetu pri okrevanju. Pa seveda, da vsi družinski člani dovolite zdravnikom, torej stroki, da opravljajo svoje delo, za katerega so usposobljeni. Zaradi nekaj medijsko odmevnih zdravniških napak še ni potrebno, da vsak, ki ima 5 minut časa, dvomi v strokovnost medicinskega osebja. Kot tudi npr. pekom ne bi bilo povšeči, če bi jim ponoči hodili gledat pod prste, če po vseh pravilih pečejo kruh. Razlage o bolezni ti lečeči zdravnik gotovo ne bo odklonil, morda bi ti kakšen bolj strokoven nasvet dali tudi na portalu med.over.net, kjer odgovore pišejo medicinci. Ognjič

neznan uporabnik

13. jan 2010 14:47

Puške v koruzo nikar! Pojma nimam, za kaj gre (koliko je oče star, kakšne poškodbe, v kakšnih odnosih ste, kakšen je po karakterju...), a nekaj bi pripomnila: ne verjamem v dokončnost. Razen pri amputaciji, ko vidim da moje roke več ni in je nikoli več ne bo. Bom imela pa protezo! Pa umetne zobe! Na žalost možganov še ne presajajo, so pa to itak en ocean neraziskanega, tako da nikoli se ne ve! Topogledno verjamem v čudeže. Čustva. Sočustvovanje. Lahko sočutim, ne morem čutiti namesto nekoga. Lahko rečem, da te razumem, te podpiram in sem na tvoji strani. Na govorilnih urah pri zdravnikih jaz ne bi pokazala sprijaznjenosti z smrtjo, odhodom, dokončnostjo. Povprašala bi, kaj se da storiti. In pokazala bi, da mi je veliko do tega, da rešimo situacijo, pa magari bi se tudi zjokala. Verjetno je treba tudi malo pokazati, da ti do nekoga nekaj je? Sicer lahko vsak reče, da so se tudi svojci strinjali s stanjem? Če bi oče hotel oditi, bi odšel. Tako pa ni. Pomagajte mu z ljubeznijo, potrpežljivostjo, tolažbo. Upanjem. In naj ve, da je nenadomestljiv in da bo še veliko snega. Glede na to, da je kidal sneg, predvidevam, da ni na koncu svoje življenske poti. Če bi se pogovarjali o 100-letniku, bi bil moj odgovor drugačen. japaja

ajmar  

član od: 7.12.2009

sporočila: 142

13. jan 2010 14:54

Vendelini jr. se opravičujem za napako.

amelie3

tulka  

član od: 9.8.2008

sporočila: 2960

13. jan 2010 16:37

amelie3, kapo dol pred tabo. Redkokdo se opraviči, sploh za nenamerne napake.

moderatorka tulka

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

13. jan 2010 20:19

Amelie3, ni frke. Vendelina jr.

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
malo za hecNikita
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti