Ljubezen je močnejša od vsega

19. dec 2009 9:31

Prosim,naj mi kdo razjasni,kaj jaz v tej kolumni ne razumem,da se mi zdi povprečna.Brala sem že mnogo boljših.(zame,seveda).Da ne bo pomote,nič ne provociram,ampak resnično mi ni jasno,kaj tako globokega se skriva v njej,da lahko človek joka,a sem res tako Veliko zgodb o življenju,ljubezni sem slišala,tudi doživela,vsaka ima pomen,ki da misliti ene pa ostanejo v človeku. Pa vendar se me ta ni dotaknila,pa tako sem se pripravila k branju,ker sem pričakovala,glede na komentarje, 4 julij lp sara_k

19. dec 2009 11:08

Sej tukaj ni nekega pravila, Sara_k, nekoga se neka stvar dotakne nekoga pač ne. Vse je odvisno od našega intimnega in čustvenega sveta,ki ga nosimo v sebi, ponavadi zelo globoko. Potem so tukaj še osebne izkušnje, pa dogodki v zvezi z našimi najbljižjimi pa......veliko tega je kar vpliva , ali nam pri branju nekega teksta pridejo solze v oči ali ne. In morda bo nalsednjič obratno- ko se bomo nekateri režali ob branju nekega teksta, boš ti smrkala in si brisala solzice. In čisto prav je tako, nič ni narobe s teboj. LP hedonist

19. dec 2009 11:40

sara_k, pač nisi. Eni pa smo.

rimljanka - zasebno mnenje

19. dec 2009 18:58

Življenje počasi naredi človeka "trdega". Veliko slabega se ti lahko zgodi v življenju, tudi v imenu "ljubezni". Zaloge solz počasi poidejo. Vendar ob pravem trenutku ob prebiranju, poslušanju ali pogovoru človek ugotovi, da je še vedno dojemljiv za čutstva. Da še lahko joka ali se smeje. Takrat si je potrebno dati duška, pa ćeprav nekomu deluješ smešno ali nerazumljivo. Zato je moje mnenje, da joči ko se ti joče, se smej ko se ti smeje in se razjezi ko si res besen. Čutstvovanje pomeni, da si živ.

19. dec 2009 21:17

Vendelina, hvala za to povezavo

Mojca

20. dec 2009 0:48

Sara_k – verjetno se te kontekst te »modrosti« ni dotaknil zato, ker se te opisani problem nikoli ni zares zbodel, pa najsi bo to neposredno, ali le kot bežna, a pogosta in težka misel, zakaj toliko gorja, če na koncu koncev prav vsi stremimo k dobremu, preko kakršnikoli »višjih vez« že. Ko sem sama na višku »popolnega« partnerskega odnosa, polnega zaupanja, načrtov in »ljubezni«, reševala neko mini partnersko težavo, ki še zdaleč ni predstavljala grožnje po razvezi, še najmanj iz razloga različne veroizpovedi, je k sreči še pravočasno prišel na dan problem, ki ga je on očitno vsa ta leta tlačil nekje v svoji (pod?)zavesti: »Jaz sem tudi razmišljal o nekateri stvareh, na primer o tem, da sva različne vere, in sicer kaj bova rekla otrokom, kaj so?« Vprašanje me je presekalo tako močno, da so se mi v sekundi ulile solze, še preden sem uspela zares zajokati. Kljub temu sem brez pomisleka izstrelila: »Kako, kaj so, najini so!« »Problem«, ki se to meni ni zdel, ga niti nisem opazila, ali pa sem bila premalo pozorna. Bi res morala biti? Ne iščem odgovora na vprašanje, se mi ne zdi smiselno – kot tako se mi zdi le vprašanje samo, ker odgovor nanj očitno še vedno ni jasen. vesoljka

20. dec 2009 10:21

Zakaj "na jok" sem se spraševala vse do zadnejga stavka...

Zame ima ta kolumna eno silno globoko sporočilo. Da je širina - ali zaslepljenost - človeka univerzalna, ne glede na veroizpoved, raso, barvo kože in še kakšno razliko med ljudmi, in da je ljubezen vendarle tudi - univerzalna.

 

Mamamia

 

mamamia

20. dec 2009 12:11

bravo mamamia - kratko in jedrnato. bolje ne bi mogla povedati. nike