Majhne radosti

6. jan 2013 16:32

Dobra lekcija, jaz pa prislanjam še nasvet: kupi si univerzalni teleskopski ključ - jaz sem ga pred leti kupila v Avtomerkurju, krasna zadeva, ne stane veliko, je pa zlata vredna, ko ga potrebuješ; ima izmenljivo glavo, se pravi, obvlada različne formate vijakov, in kar je še veliko bolj pomembno za naše nežne ženske roke, ročico lahko podaljšaš, tako da z lahkoto odviješ še tako divje privite vijake na gumi. Če ni druge, stopiš nanj, pa popusti. Ostalo pa že potem že nekako rešiš dama, tudi če ni cele ulice na razpolago. Sem se že znašla na cesti s predrto gumo in če lahko malo pretiravam, mi je rešil življenje; vsekakor mi ga pa zelo olajša vsako leto dvakrat, ko menjavam letne za zimske gume in obratno. 

6. jan 2013 16:38

Še, šeeeeeeeeeeeeeee!!!!!!!!!!!!! Premalo je takih lepih zgodbic objavljenih!!!!!!

6. jan 2013 17:22

Že drugič v parih dneh zapuščam to "buliškatlo" z milim pogledom

lp

6. jan 2013 23:50

Tulka, lepo si nam ogrela srce s tako luštno zgodbo o srčnih ljudeh! Hvala

7. jan 2013 0:07

No, pa bom še jaz zapisala, kaj mi je danes polepšalo dan. Po jutru z glavobolom in bolečimi sinusi in "letanjem vsakih 15 minut" na potrebo s psom, ki je včeraj nekaj čudnega pojedel, sem si rekla :" ... joj, pa samo še obisk žlahte z majhnima glasnima otrokoma mi manjka danes ...". Ampak potem sem se "preluftala" na dolgem sprehodu v prekrasnem soncu pri skoraj 18 stopinjah, končala kosilo in kar naenkrat polna energije začela stepati maso za "mafine", slane in sladke. Prišli so obiski, moj dragi bratranec z družinico, s katerimi se nismo videli že več kot dve leti in skupaj preživeli prekrasno popoldne, polno smeha, z malim Vitezom sva izdelovala meč in ščit iz kartona, z mini Princesko pa sva kuhali različne čaje. Vitez je rekel, da so ultra čokoladni mafini popolna hrana za junake, Princeska pa je uživala v pomakanju slanih v super meden čaj. Njuna mamica pa je blaženo srkala teranov likerček in rekla, da na kakem obisku pri "samih odraslih" že dolgo niso tako uživali - sploh ona, ki je lahko dala "materinske možgane malo na off program"

Glede na moja godrnjava najstnika in mirno užitkarjenje v tihih nedeljskih popoldnevih, si nisem mislila, da se bom tako lepo imela z dvema škratoma, ki jima nikoli ne zmanjka baterij ... in sploh ne vem, kdaj me je glava nehala boleti in pes nehal "jamrati"

Preprosto popoldne polno malih, lepih stvari je bilo

7. jan 2013 6:19

Prvi januar so mi polepšali stanovalci ob poti, po kateri ponavadi sprehajam našega kužona.  Trije od njih so namensko stopili na cesto, da bi mi voščili Srečno 2013.  Saj se res vedno prijazno pozdravimo ali na kratko poklepetamo, če se slučajno srečamo, ampak ta pozornost mi je pustila še posebno prijeten občutek . 

7. jan 2013 6:52

Podoben občutek kot Cila sem tudi jaz doživela. Na mojih, sicer, rednih pohodih sem nekaj dni manjkala. V soboto sem pa srečala par, ki ga srečavam na teh pohodih. Si pokimamo v pozdrav, pa kakšno rečemo o vremenu. Ne vem ne kdo, ne od kod sta. Ustavila sta se, mi podala roko in mi voščila, povedala, da sta me zadnje dni pogrešala...

Res prijetno presenečenje s strani (skoraj) neznancev. Da je komu mar za drugega, da ljudje vidijo kaj dlje od svojega nosu.

Je v eni drugi temi tekla beseda, kaj in kako opžamo okoli sebe. Ni vedno slabo, če se ozreš malo okoli in ti je mar tudi za druge. Da pogledaš izven svojega vrtička. Lahko vidimo veliko lepih stvari, prijetnih ljudi, včasih je pa seveda vmes tudi kakšen plevel.

MamaF, zate pa 

7. jan 2013 11:27

Pirnica, tudi zate! In res je, kar si zapisala - vsak dan bi morali okoli sebe pogledati na način, da znamo videti tudi dobro in lepo, ne pa samo moteče in slabe stvari. Sicer se nam kaj kmalu zgodi, da postanemo sitni, godrnjavi in sploh ne zmoremo več biti prijetni neznanci, ki nekomu z drobno pozornostjo polepšajo dan

7. jan 2013 12:15

Ja, tudi jaz opažam, da se sprehajalci, ki se sicer vsakodnevno srečujemo in se z nekaterimi "poznamo" samo s teh poti, hitr pogrešamo, če kateri odmanjka.

Sem pa včeraj na poti, po kateri se sprehajam, srečala razredničarko iz tretjega razreda osnovne šole - kje je že to - in sem jo pozdravila z besedami: dober dan gospa G... in je bila ženska čist presenečena in me je kar nekaj časa gledala, pa ni vedela kam naj me "vtakne", pa čeprav smo dolgo vrsto let živeli v sosednjem bloku, sedaj pa že doolgoo let živimo kar nekaj km narazen. V glavnem, jaz sem bila vesela, ko sem videla, kako sem jo razveselila in se ji je fajn zdelo, da sem se je spomnila.

7. jan 2013 13:12

Jaz pa sem na silvesterski dan srečala meni predrago bivšo sodelavko, ki je nisem videla 7 let. Bila je tako spremenjena na bolje, da nisem vedela a vidim prav ali ne. Ko me je uzla me je tako močno objela, bilo je tako ganljivo, da sva obe zajokali. Toliko sva si imeli za povedat, da sva po eni uri na mrazu premraženi ugotovili, da bi šle lahko na čaj. Ta trenutek mi je tako polepšal silvester. Upam, da jo še kdaj srečam.