V veliki stiski sem

17. sep 2009 15:18

Zakon (ZZZDR) pravi takole: 90. člen (1) Priznanje očetovstva velja in se vpiše v matično knjigo samo, če se s tem priznanjem strinja otrokova mati, ki jo matičar o tem obvesti. (2) Če se mati ne strinja s tem priznanjem ali če ne da izjave v enem mesecu po prejemu obvestila, lahko tisti, ki je priznal otroka za svojega, vloži tožbo pri sodišču na ugotovitev, da je on otrokov oče. Tožba se lahko vloži v enem letu po prejemu obvestila, da se mati ne strinja s priznanjem očetovstva, vendar le v petih letih po rojstvu otroka. (3) Kadar mati ni več živa ali je neznanega bivališča, da izjavo otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo. 91. člen Ko matičar dobi obvestilo o rojstvu otroka, rojenega izven zakonske zveze, obvesti center za socialno delo, ki pokliče mater, da izjavi, koga šteje za očeta svojega otroka. To izjavo lahko da mati tudi brez poziva. Če mati pove ime otrokovega očeta, ga center za socialno delo pokliče, da izjavi, ali je otrokov oče. Če očetovstva ne prizna, lahko mati v otrokovem imenu vloži tožbo na ugotovitev očetovstva. 92. člen (1) Tožbo na ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega izven zakonske zveze, lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten, vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten. (2) Tožba se lahko vloži tudi po smrti domnevnega očeta, vendar najkasneje eno leto po njegovi smrti. 93. člen Razveljavljen (Uradni list RS, št. 70-3307/2000) 94. člen Oče otroka, rojenega izven zakonske zveze, je dolžan po svojih možnostih prispevati k stroškom zaradi nosečnosti in poroda ter k stroškom za preživljanje matere pred porodom in po porodu, dokler se mati ne more zaposliti. 95. člen Določbe o ugotavljanju očetovstva se primerno uporabljajo tudi pri ugotavljanju materinstva. 2. Izpodbijanje očetovstva in materinstva 96. člen (1) Mož lahko izpodbija očetovstvo otroka, ki ga je rodila njegova žena v zakonski zvezi ali pred pretekom tristo dni od prenehanja zakonske zveze, če misli, da ni njegov oče. (2) Tožbo mora vložiti v enem letu od tedaj, ko je zvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov, vendar najkasneje pet let po rojstvu otroka. 97. člen (1) Mati lahko izpodbija, da je oče njenega otroka tisti, ki velja po tem zakonu za njegovega očeta. (2) Tožbo mora vložiti v enem letu po rojstvu otroka. 98. člen Otrok lahko s tožbo izpodbija, da je njegov oče tisti, ki po tem zakonu velja za njegovega očeta, in sicer v petih letih od dneva, ko postane polnoleten. 99. člen (1) Kdor misli, da je oče otroka, lahko izpodbija očetovstvo tistega, ki po tem zakonu velja za otrokovega očeta. (2) Tožbo mora vložiti v enem letu od dneva, ko je bilo očetovstvo vpisano v matično knjigo. Zdaj, če je gospa zanosila z osebkom slabe omike in sploh grdih lastnosti in izvaja psihično nasilje...., bo ta osebek lahko, če bo vztrajal, dosegel, da se ga uradno prizna za očeta. In to dejstvo je treba premisliti v kontekstu CSD in odvetnika. Ta odnos bo treba enkrat rešiti. Ampak pred tem in v nadaljevanju paralelno s tem je pa treba zadevo postaviti takole (se ne bo slišalo blazno lepo, ampak je treba bika prijeti za roge): Dokler je človek sam (v smislu, da ni odgovoren za nobeno nepolnoletno ali bolno osebo), do takrat se lahko zafrkava s svojim življenjem. V smislu, da ima napačne partnerje (take, ki mu dejansko škodijo), da živi nezdravo in da ravno ne pazi nase, da nepazljivo in hitro vozi, da se čudno prehranjuje - ker konec koncev, škodi samo sebi. Ko pa ima človek enkrat otroka, takrat je pa te zafrkancije nepreklicno konec. Takrat pa je odgovornost za otroka na prvem mestu in za to, da si lahko za kogarkoli odgovoren, se moraš preprosto zložiti nazaj, pa čeprav ne paše in bi raje jokala. Boš jokala kdaj drugič. Zdaj pa lepo pot pod noge, k zdravniku, naj ti napiše napotnico za terapijo, poišči terapevta, psihatra, ki ima koncesijo in potem jokaj tam in najdita en način, da se boš sestavila nazaj. Ker, nekdanji napačni partner ni bila edina napačna izbira, mar ne? Boš morala ugotoviti, zakaj se voziš v situacije, ki vodijo v psihično nasilje - ker če ne boš, boš ta vzorec ponavljala in učila otroka napačnih vzorcev. In to, učenje napačnih vzorcev je pa mnogo hujše kot to, da se dojenček non-stop joka. Ker človek se mora vsega naučiti in se moraš ti tudi naučiti samozavesti, (to se zgolj z odločitvijo, da bom od danes naprej samozavestna, ne da) in s samozavestjo se potem nastopa v odnosu do biološkega očeta tvojega otroka. Pa srečno. Vendelina jr.

17. sep 2009 16:41

Se podpišem pod Vendy-in post. Otrok se biti samozavesten nauči od očeta, če te možnosti nima, mora to dobiti nekje drugje, drugače ima večno probleme (no, do smrti). In marsikatera ženska te vloge ne zmore ali pa ne zna nositi. Seveda, so pa tudi izjeme, da ne bo nesporazumov.

Resno, dekle, pojdi takoj po strokovno pomoč, ker Ti v res skrajnem primeru lahko otrok tudi umre, ker mu bo zaradi stresa padla imunska odpornost, dojenčki pa so zelo občutljivi. Ali pa je celo tako, da protitelesa dobiva iz materinega mleka, ker svojih še ne zna proizvajati, ne bi vedel iz glave.

Srečno,

Drejček

17. sep 2009 17:05

Draga Frina, ne vem, od kod ti ideja, da so komentarji "....skoraj brez izjeme na očetovi strani". Predvsem nihče od kulinarike ne more biti na nobeni strani, ker nobene strani zares ne poznamo. Prebrali smo obupano pismo mlade mame, ki je očitno emocionalno čisto na tleh in očitno prav veliko racionalnih dejanj ta hip ne spravi skupaj - o očetovi zgodbi pa ni ne duha ne sluha. Edino, kar je dokaj jasno, je otrokova zgodba, ki pa je ta hip bolj kot ne bedna (ne, ne mislim, da bo kar umrl; veliko otrok je že zraslo ob nesrečnih materah v čisto v redu ljudi). Zato mislim, da je predvsem na mestu, da ne projeciramo lastnih frustracij v tuje zgodbe - ne o očetu ničvredni barabi, ne o materi sebični izsiljevalki. Ta hip je na mestu samo strokovna pomoč. Lep pozdrav, Sonja Sonja

18. sep 2009 12:35

tale tema je objavljena tudi na starševskem in enostarševskem čveku (mogoče še kje drugje) Zanimivo se mi zdi, da avtorica prosi za pomoč, potem pa se nič več ne oglasi. Ne dopolni/komentira svoje zgodbe. Nič. Sicer upam, da je OK, da ne dopušča več nasilja nad sabo. klavdija