South beach-dieta

23. jun 2016 18:18

No, jaz sem pa tiste tri dni v Pekingu uživala v kitajskih majhnih lokalčkih, kamor tujec skorajda ne zaide (in nama je s sopotnikom zmanjkalo juanov pa je šef debelo gledal v evre in je šel na ulico spraševat, kak denar je to,  pa nama je vrnil juane, itak sva morala menjat, haha). Ok, ni se bleščalo kot v Hiltonu, ampak je vredno poskusit tisto njiovo pristnost, ko same poševnookce vidiš, kako jedo ... In ti rečem, zdaj vem, kaj je okus po kitajskem. Okej, ni bila vrhunska kulinarika, daleč od tega, ampak te niti nisem šla tja iskat, mene je bolj zanimal vsakdan, ko ljudje na poti domov nekaj pojedo.

mamamia

23. jun 2016 18:53

O, hrana je bila nebeška. Saj ne rečem, da je bilo vse dobro za jest, ampak saj človek ne leti okoli pol sveta, da bi se tam počutil kot doma. En teden smo preživeli na konferenci v Pekingu, tam smo jedli po hotelih in restavracijah, naslednja dva pa bolj kot ne v divjini in jedli v gostilnah ob poti ali pa kar pri kom ob cesti doma, ker v notranjosti Kitajske to pač tako deluje, potnike gostijo domačini, ker tudi njih pogostijo, ko se kam odpravijo, tam pač ni gostiln razen v večjih krajih. Higienske okoliščine smo vzeli kot še eno naravno znamenitost in nismo preveč komplicirali - zbolel pa tudi ni nihče. 

Jedli smo vse - je pa bilo res vse bolj South Beach, če seveda odmisliš gore riže. Mesa je po mestnih  restavracijah seveda vse polno, v ljudskih loncih ob poti pa precej manj. Sadje kot sladica - surovo, ocvrto, kuhano, zmleto v kolačke - do takrat nisem imela pojma, kakšen okus ima lahko zrel pomelo ali banana ali ananas, če ga odrežeš direktno z grma (a se prav tako teče? ker v bistvu ni ravno grm, ananas pač). Omake so od povsem blagih do zverinsko pekočih. Sicer pod "vse" resnično mislim vse, kar so pač postavili pred nas, vključno z meduzami (brez okusa, malo žilave), morskimi polži (podobno kot meduze, samo bolj masivno za ugriznit), kačami (kot piščanec) in svinjskimi ušesi v čili olju (hm, kaj bi rekla, ta so bila še najbolj čudna). Edino, ob čemer smo se razbežali, je bila ena delikatesa iz fermentirane soje, ki je že na daleč smrdela - da raje ne povem, po čem. Skoraj ista liga kot islandski gnili morski pes, čeprav je vonj čisto drugačen, a enako grozen. Ali pa tržnica v Kaliju - v tistih krajih namreč režejo meso na tržnicah kar neposredno s pokojne krave in ker pač traja par dni, da ljudje pokupijo celo kravo do kosti, pokojnica leži na tržnici dan in noč (in tiste dni je bilo zelo vroče v Kaliju, tako da so najprej otroci s cunjami pregnali muhe z mesa, šele potem so ti odrezali kos po tvojih željah, če si seveda ob pogledu na gomazečo maso muh še imel kako željo po govedini).

Sanitarije so bile seveda kitajske, iz večine je bil odtok speljan naravnost na bližnje riževo polje (trajnostni razvoj par excellence, nič ne gre v izgubo), so pa zato lepo zračne, ker imajo večinoma samo eno steno, tisto ob cesti, ali pa še te ne. No streho pa imajo, čeravno bolj majhno in ob vetru ne opravlja svoje vloge čisto dobro. Stranišča na Kitajski akademiji znanosti raje ne bom opisovla, čeprav je bilo fascinantno (toliko akademikov s spuščenimi hlačami naenkrat ne vidiš pogosto, pravzaprav enkrat in nikoli več - nepozabno, neprecenljivo!) . Aja, to je bilo leta 1999, zdaj je verjetno tudi tam že vse drugače. Na akademiji prav gotovo, za vasi okoli Wanshana pa nisem ravno prepričana. 

Ah, malo me je zaneslo. Ampak je bilo pa krasno. Avantura v vsakem pogledu, hrana South Beach. Recimo torej, da je bil za težave okoli pasu kriv riž. 

23. jun 2016 19:11

limnol, a bova poleti kaj skrbeli za dvig IQ?  Se menda nekakšne osvežilne zadevice najdejo?

Tole na Kitajskem je pa bila prva liga, favš sem ti.

23. jun 2016 19:18

Bo treba, da ne uplahne - bolj si v letih, bolj ga moraš trenirat, ne? Kaj lahkega, sadnega, potopljeno v smetano?

Ja, lepi so spomini....

23. jun 2016 19:36

Ko sva šla na Tajsko, sva si obljubila, da bova jedla street food. Nič iz tega. Midva namreč obožujeva tajski curry, ob cestah so pa v večini imeli ribe z žara, moja izkušnja je bila, da je bilo vse tako presušeno, da je šla skoraj cela riba v koš, da bi imlea kak poseben okus, se pa tudi ne spomnim. Mesa niti skosti nisem mogla zvleči. Dovolj je bilo Pad Thai-ja in nekih drugih reči. Nihče od naju ni poseben ljubitelj pad tai-ja. Sva ga jedla, je dober, ker ni sladek in super poceni, porcija manj kot $. Namesto ulične hrane sva potm zahajala v dobro ocenjene male lokale. prav tako super poceni. Pa še to mi je enkrat povzročilo težave, ne bi smela jesti mango solate. :(

Tole je posnetek iz "mesnega" dela ulične tržnice v Xian-u

Tole je pa piščanec s polži v neki omaki/juhi. Omake/juheje bilo veliko, polžev ogromno, piščanec pa...hm...perutničke, narezane na 1,5 cm kose, s kostjo vred. Najbolj naju je šokirala kvaliteta mesa in kam gredo boljši kosi. Verjetno v USA in EU? Tudi Sechuan govedina, ki je bila nekoč ena moja najljubših jedi, je imela kot "meso" samo neko trdo kožo z maščobo. Ne duha ne sluha o mesu.  

No, odkar sem prišla s Kitajske 2010, sem kitajsko hrano jedla samo 1x, več ali manj po sili razmer. :( 

Hong Kong lani je bil popolnoma drugačna zadeva. :) 

Aja, v Datongu so imeli kot edino jed srnjadi penise. Kaj so naredili z ostalimi deli srnjakov, je še danes velika uganka. No, vverjetno je meso izvoženo. Si ne bi mislila, da bi utrelili srnjake jim odrezali "bogastvo" in ga kar tako pustili na mestu odstrela.  

Vanja

23. jun 2016 19:45

Ulična hrana je mene navduševala na Tajskem, itak. Obožujem meso in sem seveda izbirala take jedi, vsekakor pa tudi razne testeninske zadeve, pa curryje, jasno, in tudi školjke (ene z baziliko v nekem obcestnem pajzlu so bile res odlične). Tam mi je res bil čisti uitek.

Na Kitajskem pa veliko izkušenj s street foodom nimam. Trije dnevi Pekinga so bili premalo.

23. jun 2016 20:27

Eden centrov ulične hrane je zanesljivo Portland (tisti v Oregonu) - na trgu prikolice in barake da bog pomagaj, ampak hrana..... o-la-la! Vse od hot dogov do gosjih pastet in tihomorskih specialitet, kar na tem svetu obstaja, najdeš tam, za nekaj dolarjev dobiš ves kulinaričn svet v lonček ali na kartonski pladenj, žlico plastično ali nobeno, ampak sploh ni važno. Dragulj za vse, ki jim je hrana doživetje.

23. jun 2016 20:50

Pri nas so najboljši taco-ti s tovornjakov pravih Mehikancev. Tale poulična hrana se je pri nas kar razpasla in nimam nič proti. Z dragim sva ugotvaljala, zakaj nama ulična hrana na tajski ni bila nič posebnega: če je ne bi nikoli jedla, bi bilo dobro. Ker pa imava referenco (ena fantastična restavracija v mestu) in nekaj malih lokalov v Bangkoku, ki niso bili videti nič posebnega, a vendarle sem v enem lastniku povedala, da je njihov red curry najboljše, kar sem kdaj jedla. Pika. Sva ga ob vrnitvi obiskala še 3x, postala prijatelja z njim (kot premnogi drugi) in hotel sva rezervirala tako, da je bil tale Tealiscious Cafe na dosegu rok. 

Pri Kitajscih me je motilo to, da so mimoidoči domačini gledali hrano, jo malo potipali in naprej. Resno! Potem naj jaz to kupim in jem...Nope.

24. jun 2016 9:58

Go66 in bučmanka,,,,težko bosta našli odgovor tukaj...spravta se k pameti, pejta na potovanje

24. jun 2016 10:35

Babka, imaš prav. Uživaj.