Spanje mojega kmalu 3-ega sina

nikmia  

član od: 23.1.2009

sporočila: 53

tema odprta - 11. feb 2009 23:24 | ogledi: 9.278 | odgovori: 35

pozdravljeni

mene pa zanima kaksne spalne navade imajo vasi malcki. Moj otrok zelo nemirno spi,vsako noc se najmanj 1-2 krat zbudi in ker spi v svoji sobi se zacne jokat in me zacne klicat ,ce se ne odzovem takoj pa me pride iskat v sobo in potem moram z njim v njegovo sobo kjer potem lezim z njim v postelji dokler ne zaspi.

Moram povedat da ga cez dan ne dajemo spat ker ga potem zvecer ne moremo uspavati pred 11,zjutraj pa je vedno zelo zgoden,kar pomeni da vstaja tam med 5.30 in 6.30 .Spat pa ga sedaj dajemo med 19.30 in 20 uro.

Zelo bom vesela ce mi tudi ve napisete kaksne izkusnje imate,pa mogoce tud kaksen nasvet

mimika  

član od: 7.1.2002

sporočila: 2107

12. feb 2009 6:52

Enkrat sem že omenila knjigo Spi dete, spi (vejice so pomembne, sicer vam bodo v knjižnici našli neko glasbeno reč). V njej je natančno opisano, kako otroku privzgojimo spalne navade. Bistvo pa je, da ga navadiš, da zaspi sam brez pomoči mame ali očeta. Da, ko se zbudi, greš k njemu in mu prijazno govoriš, to pa je tudi vse. Nobeni njegovi muhi ne ustrežeš. In vsak dan in vsakokrat podaljšuješ čas, ko greš k njemu. Na primer: 1. dan: 1. obisk po 1 minuti, naslednji obisk (če še vedno joka) po 2 minutah, naslednji po 4 2. dan: 1. obisk po 2 minutah, naslednji po 4, naslednji po 6 itd. Pre uvajanjem novega reda se moraš "pogovoriti" sama s seboj. Otrok bo jokal in tebi se bo srce paralo. Moja 10-mesečna deklica se je zbujala ob pol enajstih in vstajala ob pol 5. Zvečer sva jo nosila po hiši, zjutraj je moral eden vstati. Zlasti slednje me je skrbelo, ker nisem ravno navdušena jutranjica. Tretji dan po uvajanju novega režima je spala brez presledka do 7 zjutraj. Bili so dnevi, ko je spala do 8. In bili so dne in so še, ko se kdaj ponoči zbudi, vendar ni nobenega problema. Grem do nje, ji prijazno povem, da mora spati in spi dalje. Napisala sem ti zgolj osnovne informacije. Toplo priporočam omenjeno knjigo. Poskusi. mimika

ribaracarak  

član od: 3.4.2003

sporočila: 4311

12. feb 2009 8:44

Spomnim se, da je moj - danes najstniški sin - v določenem obdobju tudi po tri ali štirikrat na noč kričal: taaajaaa (kar je seveda pomenilo čaja). Nekaj časa sva z možem vstajala in nosila tisti čaj, ga vmes seveda previla, ker je bil do jutra itak premočen do brade. Potem sva se pa nekega dne tega seveda naveličala in sem ob njegovem klicu šla v njegovo sobo in mu rekla, da mora mal počakat, da bom kmalu prinesla čaj. Seveda je med tem čakanjem zaspal in se zopet zbudil čez kakšno uro in zgodba se je ponovila. Po tretji ali četrti taki noči so klici čudežno prenehali in življenje je postalo lepše.

rrr

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

12. feb 2009 9:18

Tista knjiga, ki jo mimika svetuje, je carska. Drugače je pa tako, da navajaš starost, ki jo psihologi razumejo kot dobo, v kateri se dogaja Ojdipov kompleks, antropologi temu rečejo ekscentričnost človekove narave.... težava je pa v tem, da se te zgodbe ravno ne da na kratek in razumljiv način razložiti. Okej, bom poskusila: otroku je od rojstva do npr. 18-24 mesecev super lepo. Vsi so ga veseli, vsi okoli njega mu pomagajo, če česa ne more, če mu kaj ni všeč, se malo razjoče in bo že kdo prišel k njemu, če bo kaj vrgel po tleh, bo že kdo to pobral (pa kdo pa ne bi tega, konec koncev?). Potem pa otrok nekje po 2. rojstnem dnevu ugotovi, da vsi ljudje, ki ga obdajajo, niso na svetu zaradi zgolj in samo zarad njega, temveč imajo čisto svoje plane in zgodbe in to otroka malo zmede. In reagira malo preplašeno, ali pa začne bolj zbirati svoje igračke (ker te pa SO samo zaradi njega) in jih noče z nobenim deliti, ali pa si izmisli kak poseben šov (otroci so nepopisno ustvarjalni, to je treba imeti ves čas pred očmi), s katerim doseže, da je vsa pozornost usmerjena vanj (najbolj uspešno je cviljenje v trgovini, tam se da največ doseči...)...Ampak v tem času otrok sicer akceptira, da čisto vse ne bo tako, kot si je sam zamislil in da imajo ostali tudi druge plane - ampak otrok ima vse ostale preprosto brezpogojno rad (ker je to vzorec, ki se ga je naučil, ko je bil dojenček, ker je dobival samo brezpogojno ljubezen od vseh in zdaj to daje nazaj) In takrat se tudi zgodi, da otrok (ker že verbalno komunicira) sliši kakšno skrajno benigno grajo (na primer: a si spet polil?) in otrok ta "a si spet polil" prevede v to, da je z njim nekaj hudo narobe. Ker on tisto "a si spet polil" prevede kot začetek konca tiste brezpogojne ljubezni, ki jo je dobil v zgodnjih dnevih in mesecih življenja. In to spoznanje ga silno prizadane, ta šok seveda potlači in potem se ta šok po svoje reciklira na nezavednem. In potem to nosi s sabo. To nosimo vsi. Tudi najbolj ljubeči in by the book starši kdaj rečejo "a si spet polil" in to razumejo skrajno benigno in preprosto ne morejo čisto vedno pomisliti, kako bo tole delovalo na otrokovem nezavednem (in kako jih bo potem ta otrok bentil, ko bo v odrasli dobi moral plačevati terapijo). In tudi, z "a si spet polil" ni nič narobe, ker je pač otroku potrebno pokazati, da je treba malo paziti. Kar je narobe, je, če za "a si spet polil" ne sledi nek izraz, ki pokaže otroku, da ga imamo neizmerno radi, kljub temu, da je "spet polil". Zdaj, upam, da je bilo to kolikor toliko razumljivo in da je v tem kak povod za razmislek. Jaz bi na tvojem mestu razmišljala, kaj otrok doživlja čez dan (eni otroci so pač bolj senzibilni in jim dnevno dogajanje v enem obdobju preprosto ne da spati, drugi pa spijo in se jih ne da zbuditi), kako to predeluje, kolikokrat na dan ga objameš in ali je čez dan dovolj objemov (ma tega ni nikoli preveč, čez nekaj let tega itak ne bo več hotel, potem pa čez kakih trideset let spet) ali pa rabi objem še ponoči..... Plus, ker gre za sina, sinovi v teh letih malo zavračajo očeta (Ojdip), ker ga doživljajo kot nekoga, ki jim jemlje mesto pri materi. Skratka, verjetno se fantku kak koktejl v tej smeri dogaja. Malo več mu čez dan pokažite, kako ga imate radi (tega ni nikoli preveč), pa malo v knjižnico in po psihološko in psihoanalitsko literaturo...pa bo šlo. Vendelina jr.

patka  

član od: 16.8.2008

sporočila: 372

12. feb 2009 9:22

No če sodim po moji 3-letni hčerki gre tvoj sin prezgodaj spat. Verjamem, da je zvečer zaspan če opoldne nič ne spi, ampak verjetno potrebuje manj spanja in če gre zvečer tako zgodaj spat se mogoče zbudi ko ima spanja dovolj. To samo predpostavljam. KAkšne konkretne izkušnje o tem pa pravzaprav nimam, saj imam to srečo, da moram po treh otrocih skoraj vprašat kako zgleda, ko otrok noče spat. Ja ni kaj očitno so spanje pobrali po meni. Sicer pa moja 3 letna hčerka vstane med 6 in 7 uro. V vrtcu odspi svoje in gre zvečer spat okrog 20.30 nato pa razen redkih izjem spi do jutra. Je pa kar mala kriza tiste dni, ko ni v vrtcu. Takrat opoldne ne gre spat, zvečer zaspi največkrat že kmalu po 19. uri in je potem drugo jutro že zelo zgodaj pokonci. In tu pomaga to kar sem prej napisala zvečer jo poskušamo držati budno do njene običajne ure za spanje in tako lahko tudi v soboto in nedeljo malo potegnemo. To so zgolj moje izkušnje z otroki, ki glede spanja niso problematični, kakšni konkretni nasveti so pa po mojem mnenju zelo nehvaležni, saj je vsak otrok svet zase in vsak ima svoj vzorec spanja. Veliko prespanih noči ti želim. patka

And1  

član od: 17.12.2008

sporočila: 10

12. feb 2009 10:40

Me prav zanima kako desetmesečni deklici prijazno govoriš,da mora spat pa te celo upošteva!? Tako kot je rekla Patka, vsak otrok je zgodba zase in če nič drugega, nas lahko tolaži dejstvo,da kmalu odrastejo. And1

anamarija1  

član od: 19.8.2005

sporočila: 5381

12. feb 2009 10:45

Imela sem "srečo", da sta moja dva spala tako rekoč dan in noč, čeprav eni potrebujejo več , drugi pa manj spanja. Smatram, da otrok mora spati, če je zdrav, sit in čist, če otrok ne spi je razvajen.

Jaz sem naredila natanko tako kot RRR, to je edina pot do uspeha, verjemi, čeprav te bo malce srček zabolel, ko bo jokal. 

Srečno!

Anamarija

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

12. feb 2009 11:05

And1 je napisal/a:
Me prav zanima kako desetmesečni deklici prijazno govoriš,da mora spat pa te celo upošteva!? And1
Ključna beseda je "prijazno" - v smislu tega, da otrok sliši prijazen znan glas in ga to pomirja in se potem umiri in zaspi (ob predpostavki, da otrok ni bolan) - evo, prodala sem modrost iz knjige Trije v postelji. Čeprav ne gre podcenjevati deset mesečnih dojenčkov - ker so se v desetih mesecih že ogromno naučili in imajo fascinantne sposobnosti spoznavanja in učenja. Jaz mislim, da razumejo mnogo več, kot si odrasli mislimo. Vendelina jr.

matilda  

član od: 16.8.2006

sporočila: 1981

12. feb 2009 11:21

To pa tudi po mojem mnenju drži. Ker otroci ne govorijo, mislimo, da nič ne vejo. Znano je, da otroci že od prvega dne čutijo že vsako malo napetost pri starših, kako potem ne bojo pri 10 mesecih nič registrirali. Po mojih izkušnjah se otroci naučijo uveljavljati svojo voljo tam nekje od 7 mesecev naprej. Takrat začnejo postajati razvajeni - seveda odvisno od značaja otroka in kolikor jim mi dovolimo. Zakaj prijazno - zato ker otrok potrebuje občutek varnosti, da se pomiri. In dokler bo nekdo kričal okrog njega, tega občutka ne bo. Ena možnost je tudi, da ga vzamemo k sebi in ga pestujemo, dokler ne zaspi - ampak potem bo on vedno iskal tako zavetje, zbudil se bo pa vsakič, ko se bo kdo odmaknil proč od njega. matilda

rebecca  

član od: 19.3.2002

sporočila: 2739

12. feb 2009 11:39

moj odgovor se je nekje izgubil pa se enkrat. Nikmia, kaksen pa je malcek ko se zbudi? Igriv, poln energije ali bolj mackast? Nemirno spanje je lahko tudi posledica prevelike utrujenosti. Nas v povprecju spi 10 ur, v vrtcu 2 in doma 8, med vikendom pa 10 ur v kosu - tudi meni ga ne uspe spravit popoldne spat, prevec se dogaja. Kaksen dan se tudi on zbuja, vecinoma pa spi mirno. Je pa res, da imamo pri nas razsirjeno posteljo - to pomeni da se njegova postelja dotika moje in ce me ponoci isce, me hitro najde. Mogoce rabi tvoj malcek vec sigurnosti, priprta vrata - da vas slisi,... Jaz prej priporocam knjigo E. Pantley: Otrosko spanje - brez joka v sanje. Na zalost v njej ni instantnih resitev. And1, ne podcenjuj malckov. 10mesecnik res ne razume VSEH tvojih besed, vendar dovolj da zelo dobro ve kaj mu govoris. Se vec, mnogo bolje kot odrasli prepozna neverbalno komunikacijo in se nanjo odziva. LP, R.

mamaF  

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

12. feb 2009 11:47

Vendelina jr. je napisal/a:
Čeprav ne gre podcenjevati deset mesečnih dojenčkov - ker so se v desetih mesecih že ogromno naučili in imajo fascinantne sposobnosti spoznavanja in učenja. Jaz mislim, da razumejo mnogo več, kot si odrasli mislimo. Vendelina jr.
Jaz bi rekla celo, da znajo taki otročički prav presneto "manipulirati" - upam da ne bo kdo narobe razumel. Mislim v smislu zelo natančnih (ne vem, če bi se lahko že reklo premišljenih) reakcij na nekatera naša dejanja. Starši pa jim, v svoji nebrzdani ljubezni, seveda "nasedamo". In krog ljubezen - slaba vest - dolžnost - otrokov jok.... je tako kaj hitro sklenjen. Kot je zapisala RRR, tudi pri nas smo imeli eno tako šefico. Gospodična je začela odklanjati dojenje okoli 7. meseca, pri slabem letu, ko je izgledalo že, da bomo spali 8 ur skupaj, pa je imela željo po pijači ponoči. In tako sva tudi midva ponoči vstajala in ji stregla zahtevani "ok" - to je po njeno pomenilo sok, v resnici pa sva jo nalivala z navadno vodo z majhnim dodatkom pomarančnega džusa. Poplava v posteljici zjutraj je bila seveda zagotovljena. Ko se nama ni dalo več skakati pokonci, sva zvečer v posteljico položila po dve steklenički tega "oka" in kraljična ni več njurila, temveč se je navadila, da si kar v spanju postreže. Pa še en hec je hkrati prisoten pri nas. Hči je že od rojstva popolnoma moj, "nočni" tip in tako se je okrog njenega prvega leta dogajalo, da je svoje večerne ure za spanje "nategovala" kar od osme zvečer, do devete, desete in tako naprej. Zjutraj pa je seveda sledilo spanje do poznih ur in posledično ultra prepolna plenica. Potem sva vsake toliko temu na malo nenavaden način naredila konec. Punco sva uštimala v spalna oblačila, jo posadila v avto, pa smo šli na en krog do sosednjih vasi. Že po parih kilometrih je kraljična trdno zaspala in ko sva jo doma spakirala iz avta v posteljo, je brez problema trdno spala naprej do jutra. Čudežno se je zmanjšala tudi potreba po nočnem "soku". Tako naju je vrtela okoli prsta, dokler naju končno ni srečala pamet. Ko sva se odločala za drugega otroka, sva ugotovila, da dveh "kraljevičev" pač ne bova tako zlahka prenašala. In smo začeli s "treningom" - na podoben način, kot ga opisuje Mimika. Kjub temu, da sva bila na začetku skeptična, je delovalo!!!!! Pa ne samo to - drugi otrok, ki se je leto za temi "doktoriranji iz spanja" rodil, je hčerino popolno nasprotje. Tako popoldan kot tudi zvečer je brez problemov zaspal, nikoli ni težil za neko "ekstra" nočno pozornost in tudi zdaj, ko ob sobotah in nedeljah midve s hčerjo "nategujeva" jutranje spanje do onemoglosti relativno zgodaj vstane, si sam pogreje mleko, pripravi čokolino in se zabava po svoje. Drug tip otroka, pač. Imamo srečo mamaF - Mojca

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrtTrixi
Kaj danes za zajtrkjohana
malo za hecNikita
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti