Odgovor za as 1
To kar si opisovala glede peke kruha ,vse dobro poznam,ker sem to sama počela. Spekla sem 10 hlebcev kruha iz 15 kg moke. Pekla sem v krušni peči.
Naj večja umetnost pri peki kruha je ravno prav vroča peč , se pravi koliko drvi je treba vložiti v peč . To je stvar prakse . Vsaka peč zahteva svoje normative.
Peč se zakuri takrat , ko zamesiš testo. Ko drva pogorijo se žerjavico razporedi po vsej površini, nato se peč pomede z omelom iz koruznega ličja in takrat naj bi imel ravno prav vzhajano testo. Hlebce iz peharjev prevališ na lesen lopar zarežeš in hlebce lepo zlagaš eden poleg drugega v peč. Peč zapreš z vratci in pečeš caa 1 uro. Sestavine za kruh pa niso bile nič drugačne, kot sem jih napisala v prvrm prispevkom.
Ko se je kruh ohladil so ga zložili v omarico v klet. Bila je ena taka dolga omarica pripeta pod strop.
Kruh smo imeli za cel teden. Ko je bil sveže pečen smo cel hlebec kar pojedli. Nas je bilo kar precej v družini.
Pčenico, rž smo doma pridelali. Spomnim se žetve ob 5 zjutraj vstajanje v poletnih počitnicah , mlačve žita ( veliko prahu). Imeli smo tudi mlin.
Tako, da stvari glede kruha so mi se presneto dobro znane. Kruh je bil zelo črn.
Zelo sram me je bilo v šoli, ker sem marala jesti takšen kruh. To je bila miselnost takratne male deklice.
martina