Taščica

Smo mlada družinica.........večkrat smo imeli že težave z taščo...prišlo je tako daleč,da smo se odločili,da rajši zapustimo novo opremljeno stanovanje v njeni hiši.Vsega je krivo ljubosumje.Upam,da jaz ne bom takšna do svojih otrok,saj vendarle živimo za svoj rod.Kakorkoli že ,naša družinica se ima rada,dobili smo pomoč mojih staršev,skupaj bomo zmogli...kaj pa vaše taščice.............pravijo da morajo ta mladi na svoje.................izgleda da to drži.

RESICA

27. okt 2008 8:25

Resica tem na tašče je se mi zdi že mali milijon. Iz lastnih izkušenj ti pa povem, da ni preveč dobro na tem forumu debatirati o tej temi. Snahe bodo potegnile s tabo, tašče bodo proti tebi. Jaz sem enkrat samo btw omenila problem pa mi je bilo žal. Želim povedati to, da je vsak tak problem individualen in ga je tako tudi treba obravnavati. Boš pa iz postov ugotovila katera je katera in takrat je najbolje, da se na katero punco obrneš preko zs, meni jih je že ene par pomagalo v tej smeri. Dejstvo je, da smo na svetu tudi tiste, ki bi rade še kaj rešile v odnosu in ne sovražimo naših tašč ali tašč nasploh... Začetnica

27. okt 2008 8:35

http://digiskopija.si/slo/digiskopija/fotke/tascica" border="0" width="111" height="86" />

 

Jaz sem pa mislila, da se bomo pogovarjali o tej ljubki ptičici.

Sicer je pa tako: moj mož je imel suuupeeerrr taščo, moja je pa tako-tako...

No pa stvari niso tako preproste in niso črno-bele.

rrr

27. okt 2008 8:41

Tudi jaz se pridružujem mnenju začetnice. matilda

27. okt 2008 8:44

Draga resica, ja prav ugotavljaš , mladi morajo živeti sami zase. To pomeni, da so stran vsaj toliko da tašča ne more sdo njih v copatah. Sicer je stvar taka kot jo čutiš sedaj na lstni koži. Sej tašča ne želi tebi in tvojim nič slabega. Nasprotno, v svoji prevelliki vnemi , da vam pomaga predvsem pa v borbi , da ostane še naprej pomembna in nepogrešljiva v očeh tvojega moža, postaja vse bolj tečna in nadležna. V tebi pa potihem vre in bo vrelo vse dokler ne bo prišlo do usodnih korakov. Tako to je in verjemi, da, tudi ti boš nekoč takšna. Neizpodbitno. In tudi ti boš takrat mislila. da delaš, v dobro svojega roda. Torej ti preostane dvoje: ali potrpiš in vzameš stvari za dobro ali pa zaživiš z svojo družinico življenje nekje drugje. Odločitev je na tebi ! LP hedonist

27. okt 2008 9:00

Meje v takem sobivanju bi moral po mojem mnenju postaviti tvoj partner, torej njen sin. Seveda po pogovoru s teboj. Če sobivanje ne funkcionira, kot sta si zamislila, pa je tudi OK, da sedete skupaj za mizo in se lepo trezno pogovorite, v čem je problem, čez katerega se ne da iti in zaradi katerega odhajate. Morda pa ženska živi v dobri veri, da vam dela le dobro oz. je njen sin srečen, ker je tako skrbna... Kakšne ostre, žaljive besede, za katere nam je ponavadi kasneje žal, ker se jih ne da zlahka prebaviti in pozabiti in se potem kar nekako valjajo med nami, seveda na relaciji tašča - snaha, pa so po mojem mnenju odveč. Pogosto se z odkrito besedo marsikaj razčisti.

Ognjič

27. okt 2008 9:14

Tri dana gosta, svakog dosta! Z možem živiva sama od vedno in imamo radi, ko nam pridejo starši ( obe tašči) na obisk, mi gremo radi k njim, ampak, kot sem že napisala, tri dana,... Tolko še zdržimo! Katarina K http://katarinak.moj-album.com/

27. okt 2008 10:20

Drage moje hvala za nasvete....sam pri men se je zgodilo nekaj takega,da si moj ne bo opomogel do konca življenja...to ljubosumje mu je uničilo družino...........ostali smo mu le novi člani družine......nikol pa nisem hotla rečt,da so vse tašče takšne,ravno nasprotno...vsem želim,da ne bi imeli takšne mame....tašče...sorodstvo.....držte pesti,da nam bo uspelo.borila se bova za najine otroke....to nama ostane.......zato pa živimo........vsak začetek je težak.....če ima katera kakšne takšne izkušnje pa jo povabim na moj mejl...............trenutno nam je res težko in bi mi vsak pogovor dobro prišel..... RESICA

27. okt 2008 10:31

hedonist je napisal/a:

Draga resica, ja prav ugotavljaš , mladi morajo živeti sami zase. To pomeni, da so stran vsaj toliko da tašča ne more sdo njih v copatah. Sicer je stvar taka kot jo čutiš sedaj na lstni koži. Sej tašča ne želi tebi in tvojim nič slabega. Nasprotno, v svoji prevelliki vnemi , da vam pomaga predvsem pa v borbi , da ostane še naprej pomembna in nepogrešljiva v očeh tvojega moža, postaja vse bolj tečna in nadležna. V tebi pa potihem vre in bo vrelo vse dokler ne bo prišlo do usodnih korakov. Tako to je in verjemi, da, tudi ti boš nekoč takšna. Neizpodbitno. In tudi ti boš takrat mislila. da delaš, v dobro svojega roda. Torej ti preostane dvoje: ali potrpiš in vzameš stvari za dobro ali pa zaživiš z svojo družinico življenje nekje drugje. Odločitev je na tebi ! LP hedonist

 

Večinoma drži.

A moja izkušnja kaže, da gre tudi drugače. Že 25 let živim v isti hiši kot moževi starši (tast je sicer že umrl) in tudi družina moževe sestre. In funkcioniramo brez večjih težav. Toda za to je potrebne nekaj strpnosti in pripravljenosti na kompromise, predvsem pa vnaprejšenj dogovor in spoštovanje dogovorjenih pravil.

Pri nas je tako: skupna hiša, ločena stanovanja, ločeni števci za elektriko in od začetka vsak svoj telefon. Le centralno in vodo imamo skupno, dogovorjen je pa način obračuna. Pred vhodom en k drugemu si na vrata trkamo ali zvonimo. Pravilo je postavil moj tast in niti enkrat samkrat se ni zgodilo, da bi vstopil k nam, ne da bi prej potrkal ali pozvonil na vrata našega stanovanja. Čeprav sem jaz prišel v njegovo hišo.

Za vsa dela okoli hiše se dva krat letno dogovorimo: kaj bomo naredili, kdo prevzame kakšne obveznosti, pogovorimo se o plačilu.

Kaj in kako ima kdo v stanovanju, drugega nič ne briga. Če je tašča kdaj kaj pripomnila, sem ji pač rekla, da je to njeno mnenje, stanovanje pa moje, je rekla, da imam prav in je bil mir. In vedno smo upoštevali, da lahko vsak vsakemu rečemo vse, a tudi prenesti tisto, kar drugi rečejo nam. Enako pravilo za vse. In nikdar ni delala razkike med mano in njeno hčerko, ali med sinom in zetom.

In najbolj pomembno: s tastom se nikdar nista vtikala v naše zasebno življenje. Sta sicer kdaj kaj pripomnila, a nikoli s slabo mislijo, in nikdar nista pričakovala, da bi njuna morala obveljati.

 

Glede vnukov: nikdar jih nista razvajala (razen z neverjetno mero ljubezni in predanosti) in nikdar ravnala drugače, kot smo se dogovorili, nikdar jim nista popuščala. Več reda in discipline so imeli vsi štrije otroci pri njiju kot pri nas starših...In če povem, da sta od malega imela otroke pri sebi na morju tudi po tri, štiri mesece na leto (najprej enega, pa dva, pa po štirih letih tri in potem vse štiri, v razponu starosti od enega leta do sedem let), sem verejtno povedala dovolj.

 

Nam je zneslo, četudi je tašča v copatih hodila k nam. Ne rečem, da se kdaj ni nabralo in je bil tudi kak povišan glas, a smo se vedno vse pogovorili in dogovorili, nikdar nismo problemov pometali pod preprogo in jih začeli reševati šele takrat, ko smo se že vsi spotikali ob njih. Ne, zadeve smo reševali takoj.

In zato še dan današnji ob sobotah in nedelja z veseljem spijem kavo z mojo taščo, v šižami in copatih, ker pač takšna lahko grem k njej. In jo od poroke dalje kličem mama (mojo mamo pa mami).

 

Mamamia

mamamia

27. okt 2008 10:44

Ja Mamamia, imaš pač srečo. Izjeme potrjujejo pravila pravijo, in najdejo se tudi taki primeri. Ampak, sam dobro ugotavljaš, za to so potrebno pravi ljudje ki z svojo širino doumejo nastlo situacijo. Za to so potrebni dogovori in postavljanje pravil, ki se jih je potrebno držati. Potrebno je spoštovanje in enakovrednost vseh vpletenih v tako simbiozo - a kljub temu, to praviš tudi sama, se kdaj zgodi kak neljub dogodek, pride do povišanega glasu . No saj to ni narobe, ljudje se pač pokažemo v vsej luči. Želim, mamamia, da tako lep odnos nikoli ne zastrupi kak neljub dogodek ali človek. LP hedonist

27. okt 2008 11:07

Verjemi, hedonist, da tudi poskusi zastrupljanja takih odnosov zvodenijo, če so temelji dobri. Smo tudi take poskuse dali skozi.

Morda je pri nas osnova dobra zato, ker smo se vsi prostovoljno odločili, da bivamo pod eno streho. Saj smo imeli na izbiro, da dobimo stanovanje ter bivamo na svojem, in se to potem "obračuna" pri dediščini, a sva pač odločila drugače. Je razlika, če si v nekaj prisiljen ali če gre za lastno, prostovoljno odločitev.

Sicer je pa tudi s skupnim življenjem tako kot pri vsem drugem: vedno vlačimo s seboj tudi nekaj odvečne prtljage, nikdar ni vse idelano. Pač izvlečeš iz vsega najboljše, kar se da.

So pa zanimive odločitve otrok: sin bi kar živel doma, hči pa niti po naključju....

 

mamamia

mamamia