jasna1  

član od: 24.9.2005

sporočila: 1986

7. sep 2008 23:40

Ma jaz pa bolj ko razmišljam, slabše je. PRAVE prijateljice nimam! Še najbližje je mama, pa hčeri bosta prav gotovo. Imam prijateljico, s katero sva  idealna kombinacija za šoping. Pa prijateljico, s katero predebatirava vse šolske zgode in nezgode otrok. Pa prijatelja, s katerim tako fajn kolesarim. Pa prijateljico iz srednješolskih dni, pri kateri se mi vedno zdi, kot da sva se včeraj nazadnje videli, pa čeprav je minilo pol leta... Ampak, hudiča, ne verjamem, da bi katerega  od njih poklicalala ob dveh zjutraj!!!

Najbrž je problem v tem, da sem prevelik individualist. Rada sem sama, najbolj zaupam sebi... Ja, najbolj enostavno verjetno, ampak tako pač je!

jasna

ZAČETNICA  

član od: 2.2.2007

sporočila: 1985

8. sep 2008 7:37

Jaz mam eno iz 3. razreda, za katero sem mislila, da sva najtaboljši in sva si zaupali vse, potem po srednji šoli sva se še veliko videli, ampak potem se je nekaj zgodilo (nevem kaj) in sem jo klicala, sms-e pošiljala in nikoli ni imela časa (faks, fant, študentsko delo), zdaj sicer greva kdaj pa kdaj na kavo, ampak to ni več to. No potem sem kakih 5,6 let nazaj spoznala eno, ki sva prek študenta (sva še bli dijakinji) skupaj delali in sem misla, da je to moja naj frendica, pa je pol leta nazaj dobila fanta, ki mu je povsem podredila svoje življenje. Mam pa eno iz prejšnje službe, s katero sva si zaupali vse, ampak res vse od a do ž, je sicer doma v Ljubljani, ampak se pokličeva, piševa mail-e, najbrž bom v septembru šla spet k njej na "počitnice" (nazadnje sem bla junija). Pri njej se krasno počutim, ima tri sinove stare od 7 do 16 in so vzor prave družine, zato sem ful rada pri njih, ker se tak zastopijo kot se mi nikoli nismo. Potem mam eno iz Tacna, ki sva bile ful ful in sva šli skupaj na morje ipd. ampak sva nekak izgubile stike zdaj ko jaz ne delam več v policiji, pa sem se zadnjič spomnila na njo in jo poklicala in ko grem v Lj se dobiva - tak da je to super. Mam eno iz kulinarike, za katero se mi zdi, da je enkratna punca in se zna razviti prijateljstvo samo je tudi iz Lj. Skratka ko grem v Lj, mam en haufn ljudi za obiskat. Ko sem še živela v Lj sem vedno jamrala, da tam nimam prijateljev, zdaj pa vidim, da jih imam tam največ pravzaprav. No potem pa še mam "prijateljice pridobljene z zvezo", ki so tudi fajne punce, ampak se družimo bolj po parih, razen z eno, ki študira na Dunaju in grem vsako leto enkrat k nje za en teden in imava čas za sebe in delama kozlarije in hodima ven in v Starbucks na tisto dobro tortico in gledava znamenitosti in se skupaj učiva in gledava Razočarane gospodije - a že misli bit ta november????? Zdaj pa moram nehat, sem se čist preveč razpisala, edino še to povem, da bi bilo zame nekaj najlepšega na svetu, če bi lahko bila mama moja najboljša prijateljica, pa to žal ni možno. Je pa bila sestra nekaj časa, dokler me ni razočarala na celi črti. Pa bit če bolje. Začetnica

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9216

8. sep 2008 8:44

Tulka, imaš srečo, da imaš pametnega moža. Ki te je lepo opozoril, da je treba imeti kvaliteten socialni stik tudi IZVEN družine. Nasploh se ženskam vse prerado zgodi, da takoj ko spoznajo kogarkoli v moški obliki in se ta tudi eno malo nazaj zanima - takrat ženska živi, misli in diha samo še za njega in pozabi na vse frendice in frende, s katerimi se je prej družila. In potem živi samo še zanj in potem še za otroke, kar skupaj znese družino in potem, ko si znajo otroci že sami obrisati nos in se družiti z vrstniki - takrat je pa kriza. Ker ni nobenega izven družine in se šele takrat zavedo, kako so si več-ali-manj same naredile idealiziran vednar premajhen svet. Prijateljska razmerja prvenstveno razumem kot nekaj kar se dogaja IZVEN družine in ožjega sorodstva. To so ljudje, ki nas imajo preprosto zaradi nepojasnjenega razloga radi in od nas več-ali-manj nič ne pričakujejo (morda včasih vseeno kaj dobijo in obratno tudi). Gre za ljudi s katerimi imamo neko kemijo, smo "ista krvna skupina", ki so brali enake knjige kot mi, ki so gledali iste filme kot mi, ki imajo podoben/komplementaren pogled na svet, ki znajo držati skrivnosti zase itd itd IN KI SO RAVNO TOLIKO RAZLIČNI OD NAS, da nam s svojo izkušnjo in s svojimi pogledi malo popravljajo naš kurs. V smislu, da nam blago pokažejo, da to, kar se nam zdi skrajno normalno in pričakovano, da to morebiti ni ravno samo po sebi umevno. Skratka, prijatelji so tisti, ki nam omogočijo, da svoja prepričana nekako manj boleče uskladimo z vrednotami in pričakovanji družbe. Zaradi tega sama prijateljstva prvenstveno ne povezujem z družino. V družini je ljubezen (vsaj morala bi biti, a ne?). In dasiravno nekaj prijateljskih elementov obstaja tudi v razmerjih otroci-starši, otroci med sabo, pa v partnerskih razmerjih so tudi....halo, prijateljstvo in ljubezen sta dva pojma. Smo lahko blazni prijatelji tudi s tistimi, za katere smo mislili, da jih ljubimo (pa se je izkazalo, da je bila zagledanost, sedaj se pa že mnogo let fino štekamo). Skratka, naj vsak malo pri sebi naredi definicijo prijateljstva in ljubezni, pa bo videl diferenco. Jaz od svoje mame ne pričakujem in nikoli nisem pričakovala, da bo moja prijateljica.Ona je moja mama in to je že samo po sebi poln program. Predvsem pa je bila ona tolikanj pametna, da mi je zelo zgodaj pokazala, da so njena mnenja in njene izkušnje njena zgodba in da naj jaz pridobim svoje mnenje in svoje zgodbe in da naj nikakor ne ponavljam njenih. Pa ne zato, ker njene ne bi bile okej (nasprotno, moji mami se je kar dogajalo), temveč zaradi tega, ker mora vsak imeti svojo originalno pot, prevelik vpliv matere na hči bi pa tako ali drugače pripeljal do tega, da bi se hčeri zdelo, da je njeno življenje en copy-paste od mame. Ali obratno - da se mame reaktiviriajo v življenje hčere in potem poskusijo doživeti tisto, kar bi morale, ko je bil čas za to, pa niso in zdaj one pa to počnejo kakih 25 let kasneje. Ločenke pri 50-ih skupaj s svojimi hčerkami pri 20 in nekaj v skupnih petkovih in sobotnih večernih pohodih za pecanje frajerja po mestu in to vsak vikend....ne, hvala. Zaradi tega se medve z mamo ne sporekava za vsako malenkost, temveč pustiva vsaki svojo špuro. Za razliko od veliko mojih znank, ki se še vedno pričkajo z mamami (kar jih sicer ne ovira, ko jih je treba poklicati za varstvo vnukov) ali pa še niso uspele odrasti, zato ker so vsa razmerja in vse, kar se jim je zgodilo, predelale skupaj z mamicami (pa je še mami podoživljala tisto, kar se NJEJ ni zgodilo), frajerji so se pa naveličali čakati. Vendelina jr.

helenag  

član od: 29.8.2006

sporočila: 209

8. sep 2008 9:18

Jasna 1, nč sekirat! Sem se tudi sama dosti žrla, ko se je moja (domnevno) prava prijateljica začela čudno obnašati in mi je bilo jasno, da ji je najino prijateljstvo postalo odveč. Pa sem preživela in ugotovila, da mi je v bistvu naredila še uslugo, ker je bila pravi "energijski vampir". Se bolje počutim, imam cel kup znank in prijateljic, s katerimi hodim na kavo, delim takše ali drugačne dogodke, skratka kar nekaj različnih ljudi in različnih zanimanj. Takega čisto zaupnega, za vse, kar se mi dogaja pa nimam, ker sem prevelik indivudualist, pa še življenje me je naučilo, da se je najbolje zanesti nase in se poskušam tega držati. Edini človek, ki bi ga lahko poklicala kadarkoli, mogoče celo za karkoli, pa se mi je odselil v LA in sva bolj miselno kot pa kako drugače povezana. Včasih mi sicer majka kdo, ki bi me poznal kot star denar, ampak iz izkušnje ti lahko povem, da je bolje biti brez enega samega pravega prijatelja, kot pa imeti za prijatelja osebo, ki to ni. Ali, kot pravi pregovor za takšne ljudi: Ob takih prijateljih ne potrebuješ sovražnikov... Sicer pa , za nasvete in podobne reči jaz npr. nikoli ne rabim mame ali tašče (jima jaz posredujem stvari naprej namesto oni dve meni) ker imam vendar vas na kulinariki... helenag

mamaF  

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

8. sep 2008 10:23

Vendelina jr. je napisal/a:
... Jaz od svoje mame ne pričakujem in nikoli nisem pričakovala, da bo moja prijateljica.Ona je moja mama in to je že samo po sebi poln program. Predvsem pa je bila ona tolikanj pametna, da mi je zelo zgodaj pokazala, da so njena mnenja in njene izkušnje njena zgodba in da naj jaz pridobim svoje mnenje in svoje zgodbe in da naj nikakor ne ponavljam njenih. Pa ne zato, ker njene ne bi bile okej (nasprotno, moji mami se je kar dogajalo), temveč zaradi tega, ker mora vsak imeti svojo originalno pot, prevelik vpliv matere na hči bi pa tako ali drugače pripeljal do tega, da bi se hčeri zdelo, da je njeno življenje en copy-paste od mame. ...... Vendelina jr.
Tudi jaz mislim, da je tako prav. Ker imam najstniško hčer, ki v svojih pubertetniških štosih niha od uporov do vsega kar mama reče, misli in naredi pa do želje biti taka kot mama, priznam, da sem bolj vesela njene uporniških faz. Zavedam se, da smo starši otrokom prvi vzor in da se v družini začnejo oblikovati v socialna bitja, vendar pa si resnično ne bi želela, da bi kateri koli od najinih otrok nekritično sprejemal najino mišljenje in odnos do sveta. Vsi smo ljudje, vsi delamo napake, vsiimamo svoje strahove, predsodke in podobno in prav je, da je vse to res NAŠE - izkušnje mojih dveh otrok morajo biti NJUNE in ne moje in prijatelje imata med vrstniki. Midva ostajava tata in mama. Pa še o prijateljih: moja prva in najtesnejša vez traja s prijateljico iz otroštva. Bili sva sošolki, pozneje cimri v dijaškem in študentskem domu. Imeli sva srečo, da sva bili toliko pametni, da nisva dopustili, da bi se med naju pritihotapilo ljubosumje ali občutek zavrženosti, ko je katera od naju noro zaljubljena dirjala s fantom naokoli. Tudi osebnih uspehov - novi čevlji, frizura, opravljen izpit, si nisva nikoli zavidali - obratno, vedno sva vse skupaj proslavili. Obe sva imeli tudi slabe trenutke, pa sva si v tem vedno stali ob strani. Zdaj imava obe družini, živiva 150 km narazen, pa vedno, ko se srečava ali slišiva po telefonu, lahko nadaljujeva pogovor, kjer sva prejšnjič končali. Rada jo imam in ona mene in to se mi zdi najlepše, kar se ti, poleg ljubezni v družini lahko zgodi! Druga dobra prijateljica je moja "sindikalistka", s katero sem se spoznala, ko sem se preselila na Kras. Povezali sva se, še preden so se spoznali najini otroci, tako da nisva tisti tipični prijateljici, ki prijateljujeta zato, ker se pač otroci dobro razumejo. Tudi to je prisotno, na srečo - smo družinski prijatelji, pa vendar imava midve še poseben odnos. Vse si lahko poveva, se potolaživa, če je treba, nadvse radi pa skupaj uživava v šopingu, barvanju las ali čveku kar tako. Če mi umanjka vsakodnevna kavica z njo, dan nekako ni tapravi! mamaF - Mojca

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15387

8. sep 2008 10:29

Hm, spet je Vendy enkrat napisala nekaj, s čimer se strinjam. Predvsem, da odnos mama-hči vsebuje poln program, podobno kot, vsaj pri meni, odnos z možem in otrokoma. A moraš imeti tudi nekoga zunaj. Ne zaradi nasvetov, ampak kar tako, brez razloga. Ker tudi jaz najbolj zaupam sebi in se zanesem nase, prijatelje pa imam zato, da mi bogatijo življenje.

Tudi moj mož je obdržal del svojih moških prijateljev. Ko sva se spoznala, to še zdaleč ni pomenilo, da je manj časa za nekdanje prijatelje, in to pri obeh. In vsa leta najinega 30 let trajajočega skupnega življenja sva se družila tudi vsak s svojimi prijatelji (nekateri so postali tudi skupni) in še dan današnji je tako. Ker to ti samo bogati življenje. Ne znam si predstavljati, da zunaj družine ne bi imela prijateljev. Družina je družina, prijateljei pa prijatelji.

 

Razen omenjenih dveh prijateljjic jih imam še nekaj, s katerimi se občasno dobivamo, si tudi veliko zaupamo, se pogovarjamo, izmenjujemo maile, tudi njih bi lahko poklicala kadarkoli, pa bi naletela na odrpta ušesa ali vrata. Ampak je neka stopnja razlike do tistih mojih omenjenih dveh.

 

Mamamia

mamamia

kriznana  

član od: 14.10.2006

sporočila: 602

8. sep 2008 10:31

Jasna1 to si napisala tako ,kot da bi ti jaz narekovala.Čeprav ne morem reči ,da je med mojimi prijatelji moja mama.Z njo nekako ne prideva skupaj(stare zamere).Žal mi je ,da je tako ,ampak tako je pa lep pozdrav kriznana

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15387

8. sep 2008 10:40

mamaF, tebe imeti za prijatelja je dobitek.

Tako kot si rekla: nobenega ljubosumja, če ena nima časa. Drugič ga nima druga, pa kaj? Ker bomo skupaj, si bomo povedali vse. Vedno sem bila vesela, ko je moji prijateljici uspelo, in ona se je veselila mojih uspehov.

Čeprav je moja najboljša prijateljica, nisem ljubosumna, ker se veliko videva z drugimi in kdaj ne more z mano, ker je že zmenjena. Pa saj tudi jaz vedno nimam časa zanjo, ker imam družino. Ampak ta različnost naju združuje, ne ločuje. Ona ni moja last, tako kot moj mož ni moja last. Skupaj smo, ker nam je lepo in ker se jemljemo takšne, kot pač smo. In, kot si rekla, dan brez besede ali kave z njo ni popoln.

 

Mamamia

mamamia

mamaF  

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

8. sep 2008 10:47

Mamamia , hvala! mamaF - Mojca

Veri  

član od: 21.10.2004

sporočila: 4243

8. sep 2008 11:44

Imam par dobrih prijateljev in prijateljic, h katerim lahko pridem po nasvet ali pa samo jamrat in seveda obratno (tudi oni pridejo) in bi mi pomagali, če bi rabila (in seveda obratno): 1 iz faksa, 1 sem spoznala pred 2 letoma po naključju, bolj službeno, mislim, da se lahko zanesem tudi na eno sodelavko. Dva prijatelja poznam tudi oba iz faksa. Imam še eno prijateljico iz otroštva, s katero se zelo redko vidiva ali piševa, vendar pa kadar se, je kot da ne bi bilo 5 minut vmes... Če bi karkoli rabila, bi ji takoj pomagala in mislim, da tudi obratno. Potem sta tu še dva para, s katerimi se pa dokaj redno obiskujemo, vendar pa se ne bi šla ravno zaupat nobenemu od njih, čeprav ni razloga, da jim ne bi zaupala, samo jih pač drugače gledam. Tako je tudi z nekaj mamicami, s katerimi si pomagamo okoli otročkov, če katera kdaj kaj rabi, pa perilo lahko tudi odnesem tja oprat, če nama stroj crkne - ne vem točno kaj je za vas pravi prijatelj;) V nesreči sem vedno presenečena, koliko imam prijateljev - namreč vedno jih je veliko več, kot sem mislila... Mislim, da si je človek res kar sam kriv, če nima nobenih prijateljev - ali je preveč zahteven, da nihče ni dovolj "popoln", da bi bil njegov prijatelj, ali pa ni dovolj zanimiv, da bi ljudje hoteli biti z njim. Treba se je zavedat, da imajo prijatelji napake, ki jih bodo ponavljali in ko pridejo po nasvet, ker se jim življenje ne odvija v želejeno smer, jim poveš, kaj bi po tvoje morali spremenit, vendar pa ne smeš bit nič užaljen, če tega nasveta ne upoštevajo. Prijatelji so zato, da te sprejmejo, čeprav ponavljaš isto napako znova in znova;) Veri

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrttedyka
Kaj danes za zajtrkŠpelais
malo za hecrajko0028
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti