Duševni bolnik

verjamem, da se bo našel nekdo, ki mi lahko svetuje.

Zadeva je taka: pri kolegici imajo mamo, ki ima shizofrenijo. Ker je v obupnem stanju, se ne zdravi, je za okolico prava nočna mora. Otroka sta oba že polnoletna, starša sta sicer ločena, vendar še vedno živijo pod isto streho. Zanima me, če je možno tako osebo odpeljati na zdravljenje? Pa ne mislim tako, z njenim strinjanjem. Ko sta bila otroka še ne polnoletna, so jo odpeljali večkrat na zdravljenje in sicer prisilno. Po kakšnem mesecu, tudi pol leta, je bila ok. Potem pa je spet nehala s tabletami, nihče pa jo ne more nadzorovat, saj se šolajo oziroma delajo.

Kako je s tem? Obstaja kakšna možnost? Jaz se prav nič ne spoznam na take stvari..

Hvala za odgovore

slovinkita

2. sep 2008 20:15

mislim,da je ravnokar bil sprejet zakon o duševnem zdravju, ki prepoveduje prisilno zdravljenje. poglej si malo. podrobnosti ne poznam bannanna

2. sep 2008 20:33

Prisilno se lahko hospitalizira le, če je nevarna zase ali za okolico.

Bojan121

2. sep 2008 20:50

Odkrito rečeno so to veliki problemi,s katerimi imam več kot dvajset letne izkušnje.Žal je tako,da tudi ko je človek na žalost bolnik že leta in leta poznan kot bolnik ga je ko pride tisto najhujše težko spraviti v bolnico.Sama sem bila z nožem napadena prišla je policija sestra je bila takrat umirjena in niso ukrepali.Mi smo vedeli,da je tako daleč, da je potrebna zdravljenja vendar je polistom rekla,da je umirjena in da bo vredu.Potem sva z drugo sestro sami jo nekako prepričali odpeljali k dežurnemu zdravniku,ki je dal napotnico za bolnico.Sami sva jo odpeljali na psihiatrijo kjer je bila sprejeta. Naslednjič bilo je po mamini smrti ,sestra je živela z njo in je zopet zablodila nekje mesec po mamini smrti.Osebna zdravnica je na našo prošnjo prišla k njej domov,a ni ukrepala,s seboj je imela svojega moža ni zdravnik,enostavno jo je pustila,ker takrat ni proti njej kazala kakih napadov.Na koncu sva zopet s sestro to bolno sestro odpeljali v bolnico,kjer so jo sprejeli.Vendar z veliki mukami in težavami, da smo jo nekako spravile v bolnico.Ker je bila neprisebna,nevarna sebi in drugim,ampak iz mojih izkušenj morajo vse opraviti svojci.Žal je to tako ,to so bolniki,treba jim je pomagat,da se nekako zopet normalizirajo,eni pa pač mislijo,da jih hočejo svojci samo strpat nekam.Kako naj človek,ki je v fazi ,ko se ne zaveda sebe odloči,da bi šel v bolnico ali ne?Resnično je to zelo težko,vendar sem jaz vedno,ko je do tega prišlo gledala kako bi njej pomagala,da ne bi sebi ali komu drugemu kaj storila.Bile so težke stvari,žal je ona reva,ki se takrat ni zavela svojih dejanj,pač je imela neke ideje v glavi,ki pa niso bile realne in normalne.Ne vem kaj bo ta zakon prinesel.Bo ščitil bolnike do neke mere je prav,vendar kaj pa svojci,ki smo takrat ko pride do hudega brez pomoči? V bistvu jo bodo morali sami nekako do bolnice spravit in ji tako pomagat. dari

5. sep 2008 20:21

Ukrepajo naj kolikor se le da,prosijo zdravnika ali psihiatra za napotnico.Težko je s takimi bolniki.Z mojo mami je šlo tako daleč,da je skušala narediti samomor in potem jo je psihiater končno poslal v bolnico.Zdravila in injekcije,ki jih je dajal njen psihiater niso pomagala,velokokrat mi je rekla,da je omotična,da se ji meša,da se preprosto neznajde več.Na žalost ne živim z njo,osebe,ki bi morale zanjo skrbeti,pa so jo vse dni zaničevale,ji očitale vsek obrok,ki so ji ga pripravile,ji grozile.Po drugi strani,pa so se pred psihiatrom delale lepe in mislim,da tudi zato ni ukrepal.Upam,da se bo sedaj končno odprla pravim osebam in bodo šle stvari pravo pot,saj drugače nevem kako se bo vse končalo. chappy

5. sep 2008 22:02

Razumem in sama imam tako izkušnjo in zaenkrat je še vedno ta izkušnja del mojega življenja. Problem danes je, da kolkr sm lahko v zadnjem času spoznala te psihiatre se niti mal ne brigajo za svoje paciente in včasih lahko tudi lažejo (ja psihiatri). Kolkr si omenila mesec zdravljenja in pol leta, če smo realni to ni nič! Sama sem opazila da z neko muko oblasti tud reagirajo v takih trenutkih. Ampak ok.. Gremo na bolnike same.. Prisilt ne morš da jemlje tablete (se že znajde), pa tudi če jemlje tablete so lahko odmerki včasih neprimerni (se mi zdi kolkr da zdravniki-psihiatri eksperimentirajo) in zarad premejhnih odmerkov se lahko osebi tud "zmeša". Prisiljeno zdravljenje, ne ne morš more sam podpisat, sam se gre lahko vseeno na sodišče (če je oseba nevarna sebi ali drugim) , če oseba ne želi podpisati, tko da če pride do tega se potem vrjetno zamisl.. Težko je danes s tem.. Skoraj ni nikakršne ponujene pomoči za to, razni seminarji meni sami ne pomagajo, meni pomagajo drugi ljudje, ki so okoli mene in me spodbujajo čeprav mogoče ne razumejo najbolje.. Ampak so vsaj ob meni.. Tako da ti svetujem, da če se želi tvoja kolegica pogovarjati o tem, se dajta, samo ne govort sj razumem ipd.. Če bo pa prišlo do tega da se bo mama od kolegice šla zdraviti naj kar se da pritisnejo na psihiatra (pač naj se pogovorijo itd.. ker ja sej smo že rekl da pacienti lažejo, dobr se pretvarjajo in te današnje psihiatre tam se mi zdi lahko kar hitro obrnejo okoli prsta itd..). Hm bo treba še kkšne nove metode najdt, sam kaj k nben ne posveča temu pozornosti.. In ja spet so svojci odgovorni in krivi za vse.. _tmickena_

8. sep 2008 11:45

V katero smer gre sploh vprašanje? Ker tisto, kar jaz berem je v bistvu tole: kako se spravi eno žensko malo na psihiatrijo, da ne bo motila okolice, ker je sedaj en obup? In to odpeljati tako, da bi se uboga ženska s tem strinjala, preostanek plemena bi bil pa bolj komot.... Surovo, a ne? Se bojim, da ni daleč od resnice. Ker problem bolezni v družini je ta, da če je bolan en član družine, se to tako ali drugače odraža na celotni družini. Tule bi se veljalo vprašati, kako so se v družini pa tudi v širšem sorodstvu spopadli z boleznijo omenjene gospe? A se je kdo medtem pogovarjal z otrokoma, ko sta bila še majhna in v času pubertete? A jima je kdo lepo razlagal in razložil, da je njuna mama v redu gospa in da ju ima rada, čeprav tega morda ne pokaže, ker ima pač bolezen in se mora s sabo ukvarjati. A je kdo zavzel tisto pozicijo "pametne gospe", ki pomaga premostiti kakšno otrokovo težavo, če pač mame takrat ni zraven, pa tista "pametna gospa" nima nobenih pretenzij, da bi bila nadomestna mama? Skratka, a so tistima otroka razložili, da njune mame zanju morda kdaj ni bilo, tako kot bi si želela, ampak da zaradi tega vseeno nista žrtvi? Z drugimi besedami, ali so tisto nesrečno bolno gospo sprejeli ali pa bi jo še vedno najraje skrivali v bolnišnici (in pred sosedi, jasno, kaj bo pa kvart rekel, če bo nesrečnica malo v spalni srajci okoli begala....). Mislim, da bi morala iti cela družina na eno terapijo, kjer bi se pogovorili o tem, kako je shizofrenija /ali kakšrnakoli je pač bolezen, vse duševne bolzeni niso shizofrenija..) vplivala na vse člane družine. In potem bi nekako šlo. Ne takoj, ampak v boljšo smer bi se stvar premaknila. Si pač ni nihče izbral svojih staršev. Pa tudi, ko si izbereš partneja, obstaja verjetnost, da bo eden od njiju zbolel in potem bo življenje manj lepo, kot je zdaj. In tisto "v dobrem in slabem".... to pomeni eno odgovornost, pa tudi če je partnerja zakon ločil, če tisto "slabo" zadeva zdravje bivšega partnerja ali pa otrok. BTW, pri nas v plemenu imamo en podoben slučaj ženske z neko motnjo, ki so jo najprej pomotoma definirali kot shizofrenijo....pa to sploh ni bila. Z veliko volje in napora je situacija taka, da gospa živi s svojim partnerjem in nekaj na domu dela, pa vsi so (vključujoč njeno sestro in mamo) hodili na pogovore kar nekaj let. Ampak nihče ni v bolnišnici in tej moji sestrični teče tudi delovna doba in socialna in ima en svoj mali zaslužek. Skratka, niso samo žalostne zgodbe, se da tudi drugače. Vendelina jr.

8. sep 2008 13:09

Vendelina, zelo se strinjam s teboj. Iz izkušenj vem, da tak človek potrebuje veliko ljubezni in pozornosti svojih bližnjih. In včasih traja zelo dolgo, da se "pobere". 

Lejla13

8. sep 2008 13:30

Se mi zdi da pogovor v določeni meri le pomaga in v določenih situacijah! In ja ljubezen in pozornost do take osebe, seveda vsekakor, samo včasih to ni dovolj. Odvisno je tudi od te osebe same če si želi prebroditi to, ker nekateri si to želijo nekateri pa se udajo v usodo. _tmickena_