motnje hranjenja - kulinarika.net

mamaF  

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

26. avg 2008 10:15

Draga Loni, ker se mi zdi, da sem jaz tista, ki sem te v postu za Spagon označila za "pravi naslov" in vpletla v to zgodbo, bi se ti rada na tem mestu zahvalila, ker z nami tako nesebično deliš svoje izkušnje, svojo bolečino, predvsem pa svoje ZMAGE. Zaradi njih si mi vzor (pa sem do sedaj poznala samo delčke tvojega boja iz različnih postov v različnih temah) vsak dan, kadar se mi zdi, da ne gre vse, kot bi moralo in bi se rada malo smilila sama sebi. Takrat pomislim nate in ljudi kot si ti in si rečem: če je ta punca, ki pred sabo mi videla nobenega žarka upanja več preplezala že ne vem koliko čustvenih in pa tapravih skalnatih ovir, bom pa za vraga tudi jaz to svoje perilo in kosilo in vse malenkosti v red spravila! Loni hvala še enkrat za ves optimizem, ki ga daješ vsem, ki ga tisti trenutek res potrebujejo kot tudi vsem nam drugim, ki se nam (še) zdi, da se nam kaj hudega ne more pripetiti. Ti si dokaz, da je človek ŽIV, kadar se bori. Bori zase in za svoje ljube. Pa bom zaključila še z mislijo gospe Vlaste Nussdorfer, ki sem jo včeraj po radiu poslušala ravno takrat, ko mi je pod roke prišla tale tema. Gospa Vlasta pravi nakako takole: življenjske preizkušnje, zmage in porazi so tisto, kar ustvarjajo človeka. mamaF - Mojca Sporočilo je spremenil(a) mamaF dne 26. avg 2008 10:15:47

MALČICA  

član od: 8.6.2006

sporočila: 451

26. avg 2008 10:57

Mama F, in še res je tako. In vse preizkušnje so samo naša življenska šola, ki je nikoli ne končamo. Ko sva se s sestro enkrat pogovarjali in sem ji rekla, da pa če bi mi zdaj umrl otrok, ne pri 23, pa ne bi preživela. Pa mi je sestra odgovorila, o pa bi , ker se ne moreš kar uležt in čakat. Pač nisem tak človek. Res pa je, da si moraš prvo sam priznat, da nekaj ni vredu in potem ukrepat. Malčica

Klea  

član od: 16.6.2006

sporočila: 495

26. avg 2008 11:18

Loni je napisal/a:

Več kot 3 leta nisem probala sladoleda, čokolade, kruha, pašte, pice... Pa sploh nisem zgledala slabo, če seveda vprašate mene, pri 166 cm cca 52 kg, nisem zgledala podhranjeno, ampak tudi zdrava nisem bila. Izgubila sem menstruacijo, sesula hormonsko ravnovesje, krvna slika je še zdaj pod vrpašajem, pritisk tudi, izguba zavesti (ne samo enkrat), pomanjkanje energije, volje, kronična utrujenost.

Loni Makaroni [rozica]
Zanimivo, da sem tudi sama svojih 45 kg razporejenih na 169 cm višine vztrajno branila pred vsemi, ki so me silili, da je to premalo za mlado punco. Moram priznat, da me je v nasprotno prvi prepričal ginekolog, ki mi je pojasnil, da je telo prešibko, da bi imela menstruacijo. Stvari so se začele nekako pozitivno reševat s pomočjo najbližjih, ki so mi dali vedet, da me podpirajo in da bodo strpni pri moji samopomoči. Pot do "ozdravitve" pa je seveda dolga (moja 4 leta), vendar treba jo je prehodit, da lahko normalno funkcioniraš. Klea

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

27. avg 2008 9:27

Spagon, te opozarjam, tekst ti morda ne bo všeč, ker je bolj "džon u čelo" sistem. Po tem, kar si napisala in po tem, kar so dodale kolegice, se mi zdi, da je v najboljšem interesu tvoje sestre in vseh tistih, ki jo imate radi, da se čim prej zlomi. V smislu, da ji postane zelo slabo, pa jo je treba peljati na urgenco in malo v bolnici obdržati. In tam te, malo fizično utrujenega lepo pustijo na postelji in ker ne moreš nikamor pobegniti, ti ne ostane drugega, kot da srečaš samega sebe. Ker dokler se ne bo to zgodilo, bo furala po svojo špuri. In bo furala svoj prav. Pa čeprav bo ves čas živčna, nemogoča, obupna in daleč od prijetnosti. Glavno, da bo furala tako, kot ona misli, da je prav. In v tem početju, tako kot si ga je zastavila, ne more srečati sebe. Ker po njenem (od tu naprej malo literarno predpostavljam) je smisel življenja v tem, da ima stvari pod kontrolo in da se odvijajo tako, kot si je naplanirala, da se morajo. Najprej je bila verjetno dobra v šoli. Potem je - ker je bil že "čas za to" - našla enega prijaznega fanta. In zdaj se onadva gresta eno življenje mladega para. Plus tam nekje med 25-30 letom je itak grozno, ker človek v karieri spoznava, da je blazno dolgo hodil v šolo in se veliko naučil, ampak grozno malo zna. In potem hoče dati vse od sebe, da se ta njegov primanjkljaj znanja in izkušenj ne bi opazil (ljudje v poznih dvajsteih se blazno trudijo izgledati starejši za to, da bi delovali bolj izkušeno). In zdaj je tu 30 in eno stanovanje plus kredit plus imela bi otroka (je že čas, a ne, tako je bilo v osnovnem planu, tako si je naplanirala pred kakimi 15 leti)...samo hudič je, da se je zraven pojavilo še nekaj, česar pa ni naplanirala. In to je amorfni strah, ki se pojavlja v vprašanjih notranjega monologa: A delam prav? A je to TO? A je tale služba, tale fant, tele položnice, tale moj izgled, a to je maksimum od tega, kar prinaša življenje in bolje ne bo nikoli? Kje so pa nežne violine v ozadju, tako kot so v vseh filimih s srečnim koncem in zakaj za vraga pri meni ni tistega "srečnega konca" pa sem naredila vse tako, kot je prav? Spagon, a se spomniš, ko si se učila za kak izpit in si mislila, da kako bo potem vse krasno, ko boš naredila ta izpit, ker te je učenje tako obremenjevalo - in potem, ko si ga naredila, razen izpraznjenosti nisi čutila nič? Se spomniš, jasno (kdo se pa ne). No, prikliči ta občutek, množi ga z 10.000 in potem vajo še nekajkrat ponovi. Tako nekako se počuti tvoja sestra. Izpraznjeno in okoli prinešeno. In jezno samo nase, ker ima občutek, da je samo sebe okoli prinesla s planom, ki ni prinesel rezultatov, ki bi jih moral. Praviš, da ima motnje v prehrani (domači diagnozi bulimije/anoreksije bi jaz vseeno dala malo rezerve). Da se zdaj ukvarja z zdravo prehrano in da to izpeljuje do absurda. Ona pač mora imeti "stvari pod kontrolo" in ker ima občutek, da se ji "stvar", kljub temu izmika, se pač fokusira na tisti segment, za katerega meni, da ga lahko kontrolira. V smislu, katero hrano bo pojedla. In zdaj ji vi doma svetujete nekaj o raznovrstni prehrani in odkod vam pa ideja, da vas bo poslušala? V filmu, v katerem je ona trenutno, je hrana glavna zadeva, ki jo še lahko kontrolira in še to ji hočete vzeti? Pa jasno, da vas nadira kot crknjene mačke. Veš, spagon, nikogar se ne da "prignati s palico v raj" - v smislu, da boš z lepo ali manj lepo besedo in dejanje nekoga postavil na mesto, za katerega ti meniš, da je v njegovem najboljšem interesu. Tako ne gre. Vsak mora sam priti do tistega najboljšega mesta v življenju. Eni smo prišli prej (moja malenkost je tja prišla po tem, ko so se mi zaradi stresa vneli skoraj vsi organi v trebuhu in tam nekje pri 32 in po štirih letih zdravstvenih težav in po razhodu z enim napačnim partnerjem sem končno "shvatila neke stvari" in evo me zdaj, lepa in pametna, da se kadi), eni kasneje, nekateri pa ne pridejo nikoli. Če bi lahko kdo komu res pomagal v smislu, da bi mu lepo razložil, da dela stvari narobe in slednji bi ga "iz prve", če pa ne iz prve, pa vsaj "iz druge", poslušal - bi bilo lepo na svetu. Depresij ne bi bilo, terapevti bi bili tehnološki viški in sonce bi ves čas lepo sijalo. Ain"t that easy. Tudi vi ne morete sestri "nič pomagati" v smislu dobronamernih nasvetov, da "naj bo drugačna, da naj se drugače prehranjuje, pa da naj bo bolj prijazna do fanta in vas". Ne ostane vam nič drugega, kot da jo objamete, takrat, ko bo ona to potrebovala. V tej zgodbi ima še relativno najbolj enostavno pozicijo njen partner, ki jih lahko reče, poslušaj, težko te je prenašati, mislim, da imaš problem, ali ga boš reševala in bova šla na terapijo ali pa mene ni več v tem filmu, ker nisem tvoj predpražnik. On še lahko gre. Vi ne morete, ste primarna družina. Skratka, upajte na kakšno manjšo fiziološko težavo, ki bo žensko nekako prislila, da spremeni in upočasni svoj ritem in neha bežati sama pred sabo. Pa še hudič poznih dvajsetih in začetnih tridesetih je, da se takrat večini ljudi, ki so do tedaj doživljali več-ali-manj uspehe, prvič nekaj zalomi in potem so v šoku in potrebujejo precej časa, da sprejmejo sebe z vsemi svojimi neuspehi vred. Prvi šok je najhujši. Ker si prvič na dnu (rock bottom) in je človek strah, da bo tam kar ostal. Pa ni nujno tako. Pri vseh ostalih, ki zanesljivo pridejo, nekako veš, da se boš pobral in prišel nazaj. Vendelina jr.

ycrna  

član od: 29.7.2006

sporočila: 748

27. avg 2008 9:55

loni HVALA! se opravičujem, ampak res nisem videla tvojega zgornjega sporočila, da ne boš mislila, da sem hotela drezati v tebe. bolezni na psihični ravni se ve, da so najbolj škodljive! vsakemu posamezniku pa pomaga drugačna metoda ampak dokler mu v glavi ne klikne, da neki ne štima, dokler se sam ne odloči in zaveda, da nekaj le ni ok z njim mu ne moreš nič...žalostno, resnično... ycrna

blossom  

član od: 8.2.2009

sporočila: 383

16. nov 2009 17:26

Vendelina jr...mnogi, ki se spotikajo ob tvoje ''napadalne'' komentarje oz. odgovore, upam, da preberejo tudi vse ostale tvoje poste...Ker zastopit nekoga z motnjo hranjenja ni enostavno ( še sami sebe ne razumemo tisti ki jo imamo...vsaj jaz no...) pa vendarle si zadela samo bistvo. Očitno si zelo razgledana kar sklepam tudi po vseh drugih postih ( od policije, do Humarja-res kapo dol za tist post, do poklica gospodinje, kuhanja...skratka skoraj povsod). In me veseli da si našla (kot si napisala) svoje najboljše mesto v življenju. Kar tako naprej! Lp, Blossom blossom

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

16. nov 2009 21:42

Thnx, blossom. Sem zdajle malo po diagonali tole gledala in sem rekla, pa kdo je pa tole napisal, je tako pametno - ups, pa to sem jaz napisala pred dobrim letom Tudi tebi želim, da razrešiš svoje težave, saj bo šlo. Vendelina jr.

anamarija1  

član od: 19.8.2005

sporočila: 5381

17. nov 2009 7:39

Meni pa se zdi, da to ni pravi Portal za dokazovanje tako razgledanost. Če bi drugače trdili( torej, da nisi razgledana) bi ti naredili veliko krivico. V.jr. imam te za zelo modro žensko in včasih ne bi bIlo slabo, da bi jezika, ki ga maš do tal, skrajšala, le to! Včasih, oziroma velikokrat je potrebno meriti besede.

Včeraj si spet nekaj napisala kar me je zelo zbodlo, in kar po mojem ne sodi sem, ampak sem bila tiho!

Če se jaz trudim, da te ne napadem, daj no, potrudi se tudi ti!

lpozdrav

 

 

 

Anamarija

Sporočilo je spremenil(a) anamarija1 dne 17.nov 2009 07:42

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

17. nov 2009 10:32

anamarija1 je napisal/a:

>

Včeraj si spet nekaj napisala kar me je zelo zbodlo, in kar po mojem ne sodi sem, ampak sem bila tiho![grin]

Če se jaz trudim, da te ne napadem, daj no, potrudi se tudi ti!

lpozdrav

 

 

 

Anamarija [srecen]

Sporočilo je spremenil(a) anamarija1 dne 17.nov 2009 07:42
A zdaj bi pa rada posebno zahvalo za to, ker si en dan dala mir ali kaj? Brez joka? Nisi nobenega špecala in stokala nad grdimi moderatorji? Prav. Dobila boš čebelico. Vendelina jr.

anamarija1  

član od: 19.8.2005

sporočila: 5381

17. nov 2009 10:52

Nikoli ne stokam... hvala za čebelco....

 

Najprej je potrebno biti do sebe iskren zato, da si lahko do drugih. Vsi imamo slabe in dobre lastnosti.

Večkrat me izrečene, oziroma napisane besede, stavki tukaj gor tako razjezijo, da se mi dela tema pred očmi, ampak jaz to priznam.

Jaz sem vedno ista Anamarija in tudi bom ostala, le da, ko se bodo dogajale krivice in nespoštovanja do drugih, ne bom zatiskala oči!

 

P.s. Odgovor tudi Ežoju iz prejšnje teme!

 

Anamarija

 

Sporočilo je spremenil(a) anamarija1 dne 17.nov 2009 11:08

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Trixi
Kaj danes za zajtrkgligor
MOJ vrtjohana
malo za hecpikec85
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti