Kitajska

27. avg 2010 11:48

Danes je v resnici najbolj pričakovani dan celega izleta. Pravzaprav se dogodivščine začnejo na večer pred odhodom s prve točke v bližnje mesto Datong. Mesto samo izgleda majhno, Google Earth prikaže eno letališko stezo in majhen terminal. Moja boljša polovica me prepričuje, da je to samo eno majhno mesto, tipa Račje selo. Temu seveda ni tako. Znano je, da se je z angleščino v mestih izven Beijinga ali Shanghaja še teže sporazumeti. Ker imam seveda dobre izkušnje z Letališčem v Beijingu, vem, da se bova že nekako znašla. Nekdo na kakem šalterju bo že znal vsaj nekaj. Hm, kaj pa če ne?

Ročno potegnem  rezervacijo iz torbe in se odpravim v recepcijo hotela. Pozno je, velik lobby je prazen in tih. Prijazni uslužbenec ponudi svojo pomoč. Vprašam ga, če bi mi hotel v kitajskih znakih napisati ime in naslov hotela, ki ga imam rezerviranega za naslednjo noč. Seveda, ni problem, mi pravi. Vzame moj papir, pogleda, na glas prebere ime hotela. V srčkanem kitajskem narečju slišim: Holliday Inn. Aha, aha.

Začne nekaj kracati in mi čez pol minute vrne papir. Tole je ime hotela, tole pa naslov. Jaz srečna nad svojo iznajdljivostjo, se zahvalim. Ja, tole je bilo pa res pametno, si čestitam. Nakar on še enkrat vzame papir in reče, bom preveril? Preveril, KAJ?

Pravi mi, kitajski znaki se močno razlikujejo iz enega konca Kitajske do drugega. Ker ni točno določenih znakov ampak kombinacija slik, se lahko različno interpretirajo! Mene oblije pot! Kaaaaj? Ampak, menda ni problem. Pokliče nekoga, ki se na "pravilno pisavo" v tistem koncu bolje spozna. Naj omenim, da je do tja po cesti mogoče 250 km. Se izkaže, da je vse OK. Potem mi še pove, da je hotel oddaljen od letališča 70km, jaz pa VEM, da je ta, ki sem ga rezervirala oddaljen manj kot 15.

Uslužni receptor ročno pokliče hotelsko številko, tisto z mojega papirja. Preveri mojo rezervacijo in dejstvo, da je hotel 70km od letališča. Pove mi, da stane taksi 100RMB in da traja vožnja 30 minut ali eno uro, odvisno odprometa. 70km na Kitajskem v eni uri? Ne, to pa že ne!

Ker se še vedno ne vdam njegovi razlagi, mi sprinta ime hotela, z istim naslovom (to pot je bilo v kitajščini in angleščini) in mi ga porine pod nos. Preljubi bog, ja kaj sem pa rezervirala in naredila! Pod mapo je črno na belem, da je hotel oddaljen 69,9 km.

Sive celice se hitro mobilizirajo: Kar bo, pa bo. Če sem sfalila hotel, bova pa našla drugega. Ni vedno izgubljanja živcev in zapravljanja časa z razmišljanjem, kaj je šlo pri vsem tem narobe. To je samo nepomembna izguba časa in živcev.

Dospem do sobe in predragemu pokažem obupan obraz.  Pogleda izpod čela in in kar zasluti, da nekaj ni OK. Najprej povem veselo novico, kako mi je prišlo na misel, da mi kar v tem hotelu napišejo ime naslednjega s kitajskimi znaki. Dvigne glavo in potrdi, ja, da je že vedel, zakaj se je poročil z mano.

Ko sliši preostale novice, je moja skulirana boljša polovica prepričan, da je hotelir naredil napako. Uf, kako je prepričan, da ga nisem jaz kiksnila. Odpre računalnik, zaštarta GoogleEarth in najde nesrečni Datong in letališče. Ko ugotovi, kako majhno je letališče, me začne spet prepričevati, da greva v eno malo selo. Letališče ima samo pristajalno stezo in nobene taxi steze. Zgradba izgleda minimalna. Bo že. Do centra mesta, izgleda, je nekako 10 km zračne linije, hotel ima v imenu “center mesta”, torej je vse ej-OK. Če ne bo, greva spat drugam. Olajšana sem, ker je istega mnenja kot jaz.

Zjutraj naju najprej zbudi naročen telefonski klic. V dobre pol ure sva oba že stuširana in pripravljena novim dogodivčinam nasproti.

Cesta je prazna in midva imava dovolj časa za dolge vrste in počasne letališke uslužbence. Jaz sem vedno v stanju NNNP. Takem bolj sproščenem. Ampak, vrste skoraj ni, uslužbenci so hitri.  Brez izgubljanja minute sva v terminalu in na najinem gate-u. Wow, občudovanja vredna ažurnost!

Razmišljam, koliko zamude bo imelo letalo. Namreč, po vseh informacijah, naj bi bila letala na Kitajskem notorično pozna. No ja, dokler let ni odpovedan, bo že.

Letalo pride do gate-a, vrata odprejo pravočasno, odletimo celih 10 minut pred napovedanim časom. Super!

Polet je prijeten. Sedim zraven dveh Francozov in čisto mimo mojega karakterja, začnem navdušeno klepetati z njima. Se vidi, da z nikomer, razen seveda s predragim, že cel teden nisem govorila v celih stavkih. Skoraj prehitro dosežemo cilj, se izkrcamo in že iščemo taksista.  Če odmislim lokalno letališče za amaterske pilote, na tako majhnem letališču še nisem bila.  Naslednji dan se izkaže, da je še manjše…

Eden od taksistov se nama prilima za hrbet in naju noče izpustiti. Že ve! Ta dva sigurno rabita prevoz! Hmm, le kako ve!  Iz potovalke povlečem papir z imenom hotela v kitajščini, mu ga pokažem. On, v zameno, privleče na dan plastificirano karto s slikami bližnjih znamenitostmi. Pokaže 3 od njih in kolovrati s prsti. Midva pa, da bi šla najprej v hotel. On slike, midva hotel. Revež izgubi bitko in že zašibamo proti hotelu. Prej, preden smo se dogovorili za ceno! Tukaj lahko pozabiš, da so taksimetri že desetletja precej znan in uporabljan izdelek. Po 10 km ravnine, skozi 5 rdečh luči, delno po odvoznem pasu in z veliko hupanja zavijemo  na enem križišču desno. Nama ob pogledu na gozd novogradnje padeta čeljusti v naročje. Kaj se pa tukaj dogaja? Tole je dokaz, da ne pretiravam.

Po par kilometrih zavijemo na levo in se priključimo mestnemu vrvežu. Še več stolpnic raste na drugi strani ceste, na katero se priključimo. Mož ugotovi, da le nisva v Račjem selu, jaz pa iz sebe seveda ne spravim drugega kot: Told you so!

Poskušam šteti zgradbe. Wow, česa takega še nisem videla. Koliko jih je! Moj možiček, saj veste, vešč številk,  si ne more pomagati in začne šteti nadstropja: na oko in hitro prešteto, jih je 30. 6, 8 stanovanj na nadstropje. Koliko je stolpnic, 20, 25, 30? Koliko je to stanovanj? Kdo se bo vselil? Odgovora na to vprašanje nikoli ne dobiva.

Po par počasi prevoženih kilometrih, sva dostavljena do najinega hotela. Torej le nisem naredila napake! Yeay!

Vanja

27. avg 2010 16:05

Konsijerža v hotelu prosiva, naj naroči taksistu, da naju počaka. Prositi le te za pomoč, je še najboljši način komuniciranja.

Receptorka v hotelu hoče spet nekaj preveč najinih podatkov, kot sva vajena, preden nama da kartico za sobo.  Kitajska birokracija, kaj češ. Ko stopiva skozi vrata sobe, izgubiva dah. Kot da bi stopila v sobo, pripravljeno, da jo poslika fotograf fensi revije, vse pa, kot da je bilo opremljeno in dekorirano s pomočjo dizajnerja firme tipa B&B Italia. Kaj takega!

Preoblečeva se,  obujeva teniske, ker, danes naju čaka nekoliko več hoje po neznanem terenu. Hmmm. Zadnja uporaba WC-ja do večera,  steklenička vode v nahrbtnik, zraven še dva Walker piškota nabavljena v Beijingu, eno jabolko in seveda vodič po Kitajski.  Pa brez običajnega zajtrka. Sicer pa, kdo bi pa ob vsej tej navdušenosti imel apetit. No, moj dragi seveda, ki je na letalu popapcal tudi moj sendvič.

Greva v lobby, h konsieržu. Ja, koliko stane prevoz do samostana in jam? Za cel dan. Mi pravi, da ene 300RMB. Debelo pogledam in ugotovim, da to pa ja niti za bencin ni. Cena, ki sem jo našla na internetu za avto, bencin in voznika, je bila $80. Približno 600RMB. Ga prosim, če bi bil moj tolmač za pogovor s taksistom. Z veseljem.

Pogajanje pred vhodom hotela je nadvse zabavno. Veliko glasnega metanja besed levo in desno, nato dobim podatek, da hoče taksist za prevoz od letališča do hotela in do dveh znamenitosti, povratek zgodaj zvečer: 600RMB. Preden mi uspe pokimati, da je OK, mi reče, da je to pa noro! Spet pogajanja, jezen obraz taksista in mene močno skrbi, če bo zahteval plačilo za prevoz do hotela in spokal. Nazadnje je konsijerž  le zadovoljen: 420RMB. Taksist pa, več kot očitno, nezadovoljen. Spokava se na zadnja sedeža avta. Zaštartamo. Mene zaskrbi, ker zadnje, kar bi rada, je to, da imam besnega šoferja. Že tako vozijo ko zmešani, kaj šele bo.

Še preden pribremzamo iz parkirišča na glavno ulico, vzamem knjigo iz nahrbtnika, obrnem platnico, napišem številko, s prstom potrkam po taksistovi rami in mu pokažem napisano: 500RMB. Vozniku se obraz zasveti kot božično drevo na Rockefeller trgu v NYC. Thank you very much. Thank you very much. Uh, samo da je “the one in charge” srečen. Midva sva dejansko čisto nebogljena.

Samo vožnjo že poznate: Vijuganje, hupanje, prerivanje, čez rdečo luč, po odstavnem pasu, pa po levi… Zdaj sva že tako navajena, da nama je vse skupaj samo še zabavno.

Par kilometrov pred letališčem zavijemo s poti. Pot nadaljujemo nekaj časa po precej dobri cesti, nato pa se spremeni v dvopasovnico, ki ima ali zelo utrjen makadam ali pa zelo slab asvalt. Je težko ugotoviti. Vsake toliko časa naletimo na naselje, ljudje sedijo ob kupih ob cesti in jih prodajajo. Mi pa samo šibamo. Cesta, ne samo, da nima nobenih varnostnih oznak, je popolnoma brez tabl v križiščih, ki bi usmerjale potnike do željenih vasi. No, še sreča da ne voziva midva sama. Ker tukaj nama niti GPS ne bi pomagal. SIcer pa, tujci na Kitajskem ne smejo voziti, zato posledično ni nebenega rent-a-car biznisa tam.

Po malo več kot uri in pol pridemo do nekega večjega križišča. Skozi križišče, malo naprej, še enkrat na desno, po bregu navzdol in že stojimo: Taksist prijazno maha z roko, češ, izstopita. Ker nama ne preostane drugega, greva iz avta in se priključiva množici ljudi. To pot je vstopnina veliko dražja, plačava 130RMB na osebo, ampak ne pozabite, do sem sva morala najprej leteti in nato preživeti skoraj 2 uri vožnje z avtomobilom

Plačam, pokaževa vstopnici in greva skozi vrata zgradbe.

Holly sh*t! Sama si nikoli ne bi mogla izmisliti boljše lokacije za samostan! Holly poop!

Holly sh*t je ponovljen še ne vem kolikokrat v naslednji uri ali dveh. What were they thinking!!! Počutim se kot otrok v trgovini z igrčami!

Ne glede na to, da sem bila pripravljena na tale dolgo pričakovan dogodek, mi je vzelo sapo.

Samostan je bil prvič zgrajen konec 5. stoletja in je "prilepljen" na skalo približno 75 m visoko. Zadnji dve Kitaski dinastiji (ming in Qing) sta, po podatkih, poskrbeli za obnovo, ker je samostan poškodovalo kar nekaj požarov.

Samostan ima 3 v skalo vklesane "dvorane", ki bolj spominjajo na sobe in v katerih stojijo kipi bud. Buda za to pa ono in tretje.

Greva po potki in si ogledujeva to čudo z vseh zornih kotov. V tistem kratkem času, ko sva tam, narediva oba skupaj več kot 200 posnetkov.

Tukajle jih je samo nekaj:

Napoti do taksista izjavim: This is the most amazing man-made thing I have ever seen in my life. Še posebej ko pomislim, da so jo prvič zgradili pred skoraj 1600 leti!

Vanja

27. avg 2010 16:38

27. avg 2010 19:06

Vanja, favš. Sem povedala vse,ker sicer ne sodim med navdušence nad Kitajsko. Mamamia

27. avg 2010 19:59

27. avg 2010 22:18

28. avg 2010 4:44

Zakaj pa rabiš "nervs" za pisanje?

Slabo higieno sem zaenkrat samo omenila...ko se bom pa v to res poglobila...

28. avg 2010 20:27

Čakamo  na nadaljevanje , čeprav je danes dela prost dan 

Pardon, pa danes je sobota . To se dogaja, če si nanovo "študent".

Pozdravček!

28. avg 2010 21:12

Danes "gasim ogenj"... Me pa veseli, da se zabavate z mojimi štorijami.

Če bi vsemu posvetila malo več časa, bi popravila več napak in manjkajoče vejice. (angleščina slednjih skoraj nima, pa sem se v dveh desetletjih čisto polenila).  Sorry about that.

29. avg 2010 4:58

Pri izhodnih vratih opaziva znak: WC.  Greva, ne greva, greva, ne greva. Ena slaba izkušnja mi je poslala strah v kosti pred javnimi WCji na Kitajskem. OK, greva pogledati. Previdno se približava odprtim vratom, dovolj blizu sva, da vidiva znake za žensko in moško stran. Narediva še nekaj korakov in meni je dovolj. Ne, ne grem. Zaletela sem se v steno smradu. Moj dragi z nekoliko slabšim nosom mi brezpogojno verjame. Tudi on se odloči, da bo že preživel. Saj pila sva res malo. Kaj pila, ustnice sva si močila.

Po potki se spustiva do parkirišča. Upava, da naju taksist ni zapustil in se odpeljal. Ne, to pa že ne. Najprej mora biti ja plačan! On naju opazi prvi. Pomaha in ko prideva do njega so vrata že odprta. Vsakemu ponudi steklenico čaja. Wow! Kako lepa gesta. Sigurno je vesel moje ponudbe za 500RMB. Tako je treba, z dečki je treba znati. Mož se samo muza. Hm, že ve zakaj.

Odpeljemo in možu uspe taksistu dopovedati, da bi rad šel do  jezu. Desno od samostana precej visoko nad dolino, so zgradili jez. Verjetno elektrarna, kaj pa drugega. Čudež! Zavijemo v tisto smer, ampak samo, da naredimo 180 stopinjski ovinek. Jez je nedostopen.

Po isti poti se peljemo do mesta. Midva na zadnjih sedežih avta še vedno razglabljava, kaj do hudiča je prijelo tele menihe, da so samostan zgradili ravno na tej steni. Bogu za hrbtom, ampak nekaj so pa le imeli: vodo. In ta je vedno privlačevala ljudi. Ne more biti drugea: Voda in kot drugo, varnost pred sovražniki.

Po poti kar iz avta poslikava brzečo pokrajino. Kolibe so po večini zanemarjene, mnoge izgledajo v nebivalnem stanju. Voziva mimo lubenic in si tako želiva eno. Ampak, potem bo treba na WC. Ne, nič ne bo z lubenico. Pojeva piškota in si ustnice vlaživa z jasminovim zelenim čajem.

To pot vstopimo v mesto na jugozahodni strani in se peljemo po zdaj že vsem znanem mestnem prometu. Se navadiš, ni kaj. Obrobje mesta je tudi na tej strain enako: ena stolpnica zraven druge. Nekaj jih ima okna, največ je takih, ki izgledajo kot betonski okvirji. Spomnja na film Inception. Ker so mi nepremičnine nekako v krvi, ugotovim, da je kitajska vlada tole gradnjo precej slabo splanirala. Ulice ne zadoščajo današnji populaciji, kaj se bo šele zgodilo, ko se bodo ljudje vselili v desetine stolpnic, ki jih gradijo? Infrstruktura ne bo zmogla dodatnih 200.000, 300.000, 500.000 ljudi. Prostora za širjenje cest ni. Blazno me zanima, če so poskrbeli za parkirišča. Številke se zdijo tako nemogoče, da tudi moj osebni kalkulator odpove. Dvigne roki in se vda.

Odmaknemo se še dlje od centra, promet ostane gost. Po nekaj vijuganja in mimo ogromno na pol podrtih hiš, smetišča in neke tovarne, naju taksist končno odpravi iz avta in pokaže v smer, v katero se morava podati. No, da vidimo, kako je to čudo: Yugang jame.

Ker seveda znaka za vhod ne najdeva, slediva množici. Bova že prišla na željeno točko. Parkirišče je ogromno. Avtobusov kar nekaj, ne pa veliko. Pa golf vozila vozijo mimo naju v nasprotno smer. Ja, kam vozijo, kje so jame. Končno naju nekdo preusmeri. V kitajščini, se ve. Ubogava, ker obenem ugotoviva, da sva prišla do konca parkirišča in skupina, ki sva ji sledila, je vstopila v avtobus. Malo stran vidiva klopco, 3 sedeže in 3 Kitajce. Prodajajo vstopnice. Hm, kar na cesti, kaj? A so kaki prevaranti? Na te, kar takole še nisva naletela! Še zdaj ne vem kako, ampak ugotoviva, da prodajajo karte za golfmobile. Ok, kupiva karti, ker vstopa do jam ni na vidiku.

Golfmobile za 15 ljudi in z nama kot edinima potnikoma, vijuga po na novo stlakovani cesti. Ma kakšno gradbišče je spet tukaj? Vidiva, kako gradijo paviljone. Sadijo 10 do 15 metrske borovce in jih podpirajo na prav poseben način.

Golfmobile se ustavi, čas da izstopiva. Vidiva hiško, ki prodaja vstopnice. Nobene gužve, moj dragi se upogumi in nabavi karte.  Danes je moj dan: torbica je ostala v hotelu, okrog vratu mi že od jutra visi samo kamera.

Stopiva skozi vhodna vrata in po stopnicah navzgor. Naletiva na pagode, “prilepljene” na steno. Pa kaj je bilo tem ljudem. To pot vsaj stoji na tleh in ima 3 nadstropja ter pritličje. Skozi vrata pritličja prideš v sobe s kipi bud.

Ubereva jo na desno in začneva, vsaj tako si ugotoviva, na začetku. Moj predragi, ki se je zanesel name, da bom njegov vir podatkov, hoče vedeti, zakaj sva sploh tukaj.  Zato, ker so te jame izklesali pred 1600 leti in v vseh jamah je 51.000 bud. Postrani me pogleda in vpraša, če mogoče nimam vročine.

V steno vklesane luknje imajo od dežja in vetra zlizane podobice bud. Komaj so opazne, a vseeno narediva nekaj posnetkov. Pomikava se proti levi in naletiva na večjo luknjo v steni. Buda in še več bud. Po nekaj metrih je končno prva precej velika vdolbina. Z budo. Izgleda, da je ta oblečen v “adobe” material in še vedno se vidijo obledele barve, s katerimi so ga pobarvali. Ne veva, ali je prevleka original in ker predvidevava, da ni, kdaj so jih “popravljali”. Adobe ni preveč obstojen material, če je na prostem, ampak v jamah bi se pa lahko obdržal dolga stoletja. Natančnega podatka o tem ne najdem. Prebijava se od ene jame do druge. Bude so visoki, mogočni in strahu vredni. Vsak ima spet svojo zgodbo, svoje asistente, če lahko uporabim to besedo in svoje zaščitnike. Po peti votlini me začne boleti vrat. Vprašanje iz dopoldanskih ur se ponavlja: Kaj jim je bilo, da so tole delali? A res niso imeli česa boljšega početi? Potovati in najti pot do Evrope ? Iznajti parni stroj? Začeti industrijsko revolucijo?

Za ilustracijo tale napis:

In par izbranih slik:

Če podrobno pogledate Buda na zgornji sliki lahko vidite luknjice v kamnu. Te luknjice so  služile temu, da se je adobe material kar se da dobro, držal kamna.

Po ogledu jame ugotoviva, da imava bud več kot dovolj za danes. Jame so bile več kot samo ogleda vredne. Enkratno in nepozabno.

Vožnja z golfmobilom do izhoda, 30 minutna vožnja s taksijem in že sva...na bencinski črpalki. 15 minut pred ciljem je treba nahraniti avto. Bencin je tako drag, kot v evropi. Wow. Moj dragi se spravi nad številke in preračunava, koliko bo najinemu šoferju ostalo v žepu. Ne veliko. Samo pogledava se in že sva dogovorjena. Pred hotelom izvleče možiček denarnico iz zadnjega žepa, povleče na dan šest bankovcev po 100RMB in jih da taksistu. Ta se presrečen zahvaljuje: Thank you very much! Thank you very much in se poslovi  od naju s stiskom rok.

Komaj čakava, da prideva v sobo.

Ko si potešiva žejo in po poštenem tuširanju naju čaka... Babette's Feast.

Vanja