Stanovanje ali hiša

5. feb 2008 12:49

Otroštvo sem preživljala v bloku in mladost v bistvu tudi (najprej skupaj s starši in kasneje sama v najemniški garsonjeri) in potem se mi je pri 33 zgodilo preobrat in življenje v hiši, skupaj s taščo in tastom, ki ju vsa leta lepo vikam (no tasta ni več med nami) in ju držim na primerni distanci, kar pa ne pomeni, da se nimamo toliko radi, da ne bi mogli shajat -  otroci so odšli takoj, ko sem šla v službo, v vrtec, kuhamo od samega začetka sami in za pomoč sva ju tudi prosila le izjemoma, toda če sva ju rabila, sta bila tam in mislim, da to ni tako slabo.

Vsa ta leta (cca dvajset jih bo že) stalno nekaj v to hišo vlagava - roko na srce ne samo midva, sta tudi onadva prispevala po svojih močeh - in vedno znova ugotavljam, da je ta hiša jama brez dna in namesto, da bi vsa ta leta nekaj šparala in si nekega lepega dne postavila predvsem manjšo in varčnejšo hišo, sva samo krpala tisto, kar sta onadva postavila z velikimi odrekanji in brez kreditov.

In danes me glava boli, ko me čaka zamenjava skoraj vseh oken, zamenjava peči za centralno kurjavo, fasada....itd itd.

No, da ne bo kdo rekel, kam sva pa potem vlagala - prostori, v katerih živiva so bili prazni, neometani, brez tlakov, skratka samo zidovje, vgrajena  edina okna, ki jih je bilo takrat sploh mogoče dobiti, nad glavo pa streha s kritino iz leta 1924 - ko so hišo dvigovali, so jo previdno odstranili in večino ponovno uporabili.

In  če verjamete ali ne, bolj udobno- boljši izraz je lagodno - kot v bloku, se ne da živeti - nikoli me ni pozimi zjutraj zeblo, ko sem vstala, saj je bilo stanovanje že toplo, ni mi bilo potrebno skrbeti za nabavo kurjave, odštela sem vsak mesec določen del svojih prihodkov in lepo živela. Res pa je, da so bili takrat neki drugi časi, otroci niso uničevali skupnega imetja, saj bi jih hitro dobili po prstih, nihče ni lulal po kotih kleti, okolico smo imeli zgledno urejeno, na klopcah pred bloki so tisti, ki  jim je bilo kaj do tega ob večerih posedali in kakšno rekli...skratka, bilo je lepo. Danes verjetno ni veliko takih blokovskih okolij, so pa - tudi v moji bližini v kraju, kjer sedaj živim.

Nikoli ne bom pozabila, kako mi je rekel eden od mojih otrok, zakaj nismo v bloku, kjer je veliko otrok in bi imeli veliko družbe - imela sta vrt, živali, traktor - pogrešala pa sta družbo, pa čeprav smo pogosto odhajali na šolsko igrišče, kjer je bilo vedno živahno in v vrtcu sta bila v družbi vrstnikov.

Skratka, veliko stvari je verjetno treba pretehtati in določiti prioritete, preden se človek zares odloči -v tem trenutku sem prepričana, da bi potem, ko bom v penzionu (če ga bom dočakala, saj je čedalje bolj odmaknjen) želela živeti v manjši hiški z nekaj vrta, za katerega bi potem res imela čas in z nekaj prijetnimi sosedi in sosedami v okolici, v vseh teh letih, ki so za nami (z mojo družino), bi nam pa bilo veliko enostavneje in lagodnejše v bloku (to je moje mnenje, moževo nikoli).

 

Joj, kolk sem naložila, no je pa to zgolj še eno mnenje oziroma izkušnja.

 

 

rrr

5. feb 2008 13:10

Kako je že nekdo rekel? Kdor hoče, bo našel pot, kdor noče, bo našel izgovor. Etka, za začetek pojdi na banko. Oziroma na več bank. Se da veliko skombinirat (ne samo za hišo, še za kaj drugega). Pa vidiš, kaj ponujajo, in se potem odločiš glede na vajine plačilne zmožnosti. Ampak če zdaj zastonj bivata, bi za začetek lahko deanr, ki bi ga ti dala za najemniško tsanvoanje kot študentka na primer, dajala na stran oziroma varčevala. Sistematično se da kar nekaj privarčevat. Pa potem ta depozit položiš kot varščino za posojilo, in ko ga odplačaš, ti obrestovan denar še zmeraj ostane, pa potem nov krog. Tako smo mi počeli tudi za nakup avta. Nepremičnina je še ena od oblik zavarovanja posojila, se da marsikaj urediti na bankah. Ker se mi zdi, da drugače ne bo šlo. Malo jih je, ki bi zgolj z gotovino zmogli na hitro rešiti stanovanjski problem. Saj se ve, počasna gradnja, draga gradnja. Je pa res, da je hiša vreča brez dna. Mi moramo letos menjat 500 kvadratov strehe, pa okna (in niti eno ni serijsko, tast je imel tak projekt za hišo, da se je vse delalo po naročilu, grrr) in mimogrede se bomo še česa spomnili. Je pa res, da je pri nas marsikatero delo pri hiši počakalo, da smo lahko šli z otrokoma na kakšno potovanje. Imata nepozabne izkušnje s teh poti, da smo sedežno zaradi tega menjali leto kasneje ali nakup avta prestavili za pol leta pa se mi tudi ne zdi tako zelo pomembno, ko gre za to, da spoznavamo svet in ljudi. Malo sem se razpisala, morda kdo poreče, da sem zašla s teme, ampak kaj morem, me pač spreglejte. Mamamia mamamia

5. feb 2008 13:46

Veliko je odvisno tudi od tega, kakšen tip človeka si, kajti če se ti ne ljubi brkljati po hiši in okrog nje, zna biti to še potem, ko je zgrajena, precej drag špas. Po mojih izkušnjah lahko zelo veliko prihraniš, če znaš po hiši sam kaj rokodelskega narediti, če te to veseli, seveda. Velja razmisliti tudi v tej smeri. Če tega veselja ni, je veliko pametneje živeti v stanovanju in tako ti ostane veliko časa, za potovanja naprimer. Dolores

6. feb 2008 21:23

*Etka je napisal/a:

Ne, jaz se ne počutim del njihove družine. Ljudi, ki so moja družina, ne vikam.

Brez zamere in vem, da je off topic, ampak meni tale izjava ne pomeni drugega kot izraz mentalne zrelosti.

*Etka] ... se potem preselila k svojemu fantu, k njegovim staršem v vrstno hišo v Ljubljani. Sem samostojna. Sama likam, perem, kuham, hodim v službo... Je pa res, da ne plačujeva položnic, ker so starši rekli, da naj zdaj varčujeva dokler lahko. Je bil predlog, da si v tej hiši preurediva, da bi imela svoj del hiše. To ne pride v poštev. Jaz rabim svobodo

Ne vem, kako lahko živiš potemtakem pri tujcih brez plačevanja računov? Po mojih izkušnjah je za življenje v tujih stanovanjih potrebno plačevati najemnino in stroške. Tudi prijatelji (cimri) si v skupaj najetih stanovanjih delijo najemnino in stroške. Sasenka

6. feb 2008 22:39

hm.... vidim, da je dosti različnih pogledov na to temo, pa sem se opogumila tudi jaz... Sama sem od rojstva živela v hiši izkušnja z blokom in dijaškim domom je bila le med faxsom in srednjo šolo... Ubistvu sem hotela povedat, da je avtorica te teme res malo nehvaležna do staršev svojega partnerja. Pri meni je tudi postal problem, ko sva se s fantom odločila živeti na svojem... kam, kako, s čim... pa nama ja moja mami ponudila "podstrešje"(zapušečemo mansardo, ki jo je pred smrtjo uporabljala babica)....in se nama je zdela najboljša rešitev... sicer sem se preden sva jo uredila za normalno bivanje neštetokrat prejokala... v tej mansardi ni bilo nikogar 8 let...in popravila in vlaganja in dela je bilo ogromno....Ampak sva poštimala za normano bivanje popolnoma vse. Plačujeva del položnic, kupiva pol kurjave, kuhava zase, pereva zase,...kraljujeva tu že ene dve leti:) In če prav v saki hiši pride kaj navzkriž... jaz in moj fant moje starše spoštujeva in si pomagamo, pa čeprav plačujeva del položnic in kurjavo in prispevava za popravila hiše se nama zdi to popolnoma prav. In tudi jaz bi odšla od tu...pravijo, da je najlepše, ko ti starši in tašča ne morejo v copatah do tebe... in bom imela nekoč hiško...trenutno delamo in varčujemo s polno paro... ta čas pa sva iskreno hvaležna za tole podstrešno stanovanje in ga z veseljem uporabljava. ilona

6. feb 2008 22:54

Etka, če si se odločila za življenje z nekom, hočeš imeti z njim otroke in družino, potem moraš sprejeti tudi njegove starše kot del svoje širše družine. Da lahko varčuješ in oni plačujejo položnice, je zelo lepo od njih (izkoristi!!!), res pa je, da nobena od nas ne ve, koliko vtikanja moraš prenesti. Meni osebno se zdijo zelo razumevajoči, niti ne "zahtevajo" (predlog?!), da živita pri njih in vama tudi na en način tudi pomagajo. Če praviš, da vodiš neke sorte svoje gospodinjstvo, potem se mi zdi, da se ti tudi tašča kaj dosti ne vtika v tvoje zadeve. Ampak saj pravim, ne vem pa, koliko namigovanj, inšpekcij in spraševanj prenašaš. Kar se tiče pa vikanja, tudi jaz moževe starše vikam, pa verjamem, da nisem edina. Gre v bistvu bolj za navado ali pa za spoštovanje, kaj pa vem. Ampak, če me bo vedno motilo samo to, potem ne bo hujšega. Poleg tega, če prav razumem, nista vidva niti poročena- kaj pa pričakuješ? Danes je svet tak, da po mojem niti fantovi starši ne vedo, kaj lahko pričakujejo od tebe in se mi zato zdi, da so te zelo lepo sprejeli. Glede hiše je pa takole: Midva sva mlada in imava majhno hiško na obrobju mesta. Se zavedava vseh problemov, ki jih bova imela z otroki in njihovimi dejavnostmi, ampak nisva imela izbire- ali to, ali pa majhno stanovanje z enimi ali drugimi starši. Že nekaj let zdaj živiva tukaj, vendar ti moram povedati, da sama brez pomoči staršev in babic ne bi imela kaj dosti lepega vrta in tudi trava nama velikokrat precej zraste. Če prideš ob petih, šestih domov, moraš pospraviti, zlikati, oprati, se ti ne ljubi še na vrt. Ta pride na vrsto med vikendom in marsikateri izlet nama je že odpadel, da sva imela peteršilček in dišečo travico. Da o menjavi oken in vlaganjih sploh ne govorim. Kar nekaj let sva ostala brez dopusta, ker je bilo treba menjati streho, pa centralno itd. Pa da ne bo pomote, se čisto nič ne pritožujem. To nama je bilo dano in sva z vsemi štirimi sprejela, obnovila in sva absolutno hvaležna (ampak bi čisto dol padla od sreče, če bi mi nekdo vsa ta leta plačeval račune). Za nekaj let sva se marsičemu odpovedala, imava pa zdaj malo zemljice in svoj mir, četudi je šparanje trenutno luksuz (pa smo spet pri računih). Meni se ne "bereš" kot oseba, ki bi se bila pripravljena marsičemu odpovedati (ali pa marsikaj sprejeti kot del svojega vsakdana). Odločiti se moraš sama, vprašanje pa je, če boš pol res zadovoljna. Blok prinaša več svobode, ima pa tudi veliko slabih strani. Upam, da boš našla rešitev, je pa res, kar so druge že napisale, sprejeti moraš svoje zmožnosti, ljudi okoli sebe in postati malo bolj praktična v življenju. anajana

6. feb 2008 23:06

Midva se na srečo strinjava, da ne marava kreditov, v kolikor niso nujni. Ja, rabiš nekje živet, ni pa treba, da je to 100 kvadratov + en vem kakšen vrt... Prej sva oba živela v hiši. V bloku se imava super. Sosedi se včasih precej glasno kregajo in loputajo z vrati. Dokler ne loputajo en po drugem, me to prav nič ne moti. Naj se zmenijo, kakor jim paše:) Jaz bi vsekakor izbrala blok. Ne vem, kje najdete povezavo med tvjem in blokom... KO sem bila mala, sem živela v bloku (potem pa večino življnja ne) in sem bila vsak ljubi dan na Gradu ali Rožniku ali Golovcu, če je bilo pa res grdo, smo se pa igrali na dvorišču bloka... O naravi sem vedela precej več kot moji bratranci, ki so živeli na deželi. Otroci bojo taki, kot jih boš vzgojila, vsaj na zažetku in vsaj glede tega. Tak da to zame ni argument - ker sem bila otrok iz bloka in nisem bila niti približno taka kot ti opisuješ... NIti niso bili taki moji prijatelji iz bloka, s katerimi smo hodili ven vsak dan... Mislim, da je škoda ogromne količine energije, ki jo hiša pobere. In to takrat, ko jo najbolj rabiš za druge reči (beri: ljudi). Rajši jo vlagam v ljudi, ki jih imam rada. To mene naredi bolj srečno, ne rečem pa, da so vsi taki. Ampak poznam pa res precej primerov, ki so končno zgradili ali obnovili hišo in na koncu niso več vedeli, s kom se vseljujejo not... Otroci tudi odrastejo in rajši bi bila ta čas z njimi na malem kot da se sami igrajo na velikanskem dvorišču, jaz pa odplačujem kredit, se menim z obrtniki, letam po dovoljenja... Otrokom (vsaj večini) to ni tako važno, koliko je njihovega okoli, pa kako izgleda hiša... (te stavri so važne odraslim, njim je važno s kom so in kaj počnejo... Veri

6. feb 2008 23:25

Veri, jaz se v vsem strinjam s tabo. V bloku je res fino, ugodno, in zelo udobno. Malo je sicer pomembno, v kakšni soseski si, na primer meni je bilo fantastično živet v enem blokovskem naselju v Šiški, ki sem ga poimenovala Florida, ker so sami starejši ljudje tam. Ljudje malo pazijo drug na drugega, starejše gospe so z vsem na tekočem, ker posedajo pred bloki na sončku in klepetajo, otroci imajo družbo, manj možnosti je, da ti vlomijo, nekako bolj brezskrbno je vse skupaj. Res je v blokih včasih malo hrupno, ampak mene to ne moti toliko. Bi pa rada nekoč imela vrtiček, to se mi zdi prednost hiše. Upam, da se bosta prav odločila, srečno. RadaJem

6. feb 2008 23:28

Upam, da ne bom spet preveč zaguncala čolna, me res že nekaj časa zanima nekaj v zvezi s temo o skupnem preživetju "ta starih" in "ta mladih". Kar pomnim, o tej temi v glavnem berem dobra ali slaba pričevanja snah. Zanimalo bi me pa še kakšno mnenje tastov in tašč, mater in očetov, ki tudi po svoje doživljajo to začasno ali manj začasno sožitje. Koga pa v vašem gospodinjstvu vi vikate? Kdo je vaša družina? Kdo se je odločil za skupno življenje, kaj to sploh pomeni in kako dolgo bo trajalo? Zakaj/in ali sploh želite živeti v skupnosti s partnerji svojih otrok? Kdo je predlagal to sobivanje? Ne provociram, ampak prav ne morem se spomnit, da bi mi kakšna tašča/tast tožila nad neprijetnimi sostanovalci (sem že v +t/t letih). Ste torej vsi "ta stari" srečni v nesreči svojih otrok in njihovih partnerjev, ki venejo v vaši senci ali pa tudi sami, malo, ben prav malo, stavljate na kupček, da enkrat pa že gredo via? nola

7. feb 2008 7:18

Mamamia, anajana...

Vikam jih zato, ker mi nikoli niso rekli, da se lahko tikamo. Meni že v osnovi vikanje vzpostavlja eno distanco do človeka. Kolegov in prijateljev pač ne vikamo, pa jih vseeno spoštujemo. Mogoče še bolj...

Rada bi pa spomnila, da nisem odprla te teme, da bi presojali mojo moralo, moj odnos s taščo in tastom, ampak da bi podebatirali prednosti in slabosti hiš in stanovanj. In prosim, da se tega držite in ne razpredajte ter moralizirajte o temi, ki je bila že tolikokrat prežvečena, da glava peče. Nola, če bi rada ponovno to pogrela, si prosim odpri svojo temo. Jaz sem se pač odločila, da bi rada čimprej šla na svoje in to je to. Moj problem je KAM in ne ZAKAJ.