Stanovanje ali hiša

spagon  

član od: 12.6.2007

sporočila: 1133

3. feb 2008 14:16

Ja strinjam da je treba dobro razmislit kje in kako boš živel, sploh ker je nakup hiše, stanovanja,... ogromna naložba. Pač sto ljudi sto čudi, jaz ne bi zamenjala mojega idiličnega bukoličnega vrta , komu drugemu pa je všeč mestni vrvež.... lp saš spagon

helenag  

član od: 29.8.2006

sporočila: 210

4. feb 2008 11:20

Pozdravljeni, razpravljalci, lahko še jaz dodam svoj lonček? Svoje otroštvo sem preživala na vasi, v hiši in ko se danes ozrem nazaj, mi je jasno, da sem imela res fantastično otroštvo. Potem je prišlo obdobje "samostojnosti" pa prva služba in seveda selitev v mesto. Me je od nekdaj fasciniralo to, da v mestu preprosti odpreš pipo in priteče topla voda, ni ti treba prej kurit itd. In mi je bilo ok živet v bloku npr. kak mesec, potem pa vsak dan manj. Je pač tako, da če nimaš lastniškega stanovanja in živiš v socialnem, so nekateri še vedno mnenja, da potem pač ni potrebno paziti na karkoli in imovino na veliko uničujejo in z njo slabo ravnajo. In sem se zdaj že četrtič selila, še vedno smo v bloku, pa moram reči, da sem vsak dan bolj nezadovoljna. Ljudje živijo eden mimo drugega, cel kup najstnikov, ki jim niti starši NE UPAJO reč karkoli, tako da..., pod spalničnim oknom parkirani motorji, "nikogaršnji" otroci, ki so več zunaj kot doma...skratka, že zdaj sem nervozna, ker vem, da prihaja lepo vreme, pa z njim motorji, celonočna zborovanja mladine na parkirišču.... Je pa tako, da tudi nazaj domov ne bi šla. Včasih so se ljudje tudi na vasi obnašali drugače, sosed je bil sosedu res sosed, zdaj pa vam povem, da so starši dobili enega takega soseda, da skoraj ne upajo več na dvorišče... Tako da ne vem, kaj je boljša alternativa, vseeno pa upam, da bom čimprej imela možnost uiti iz bloka v hiško, kjer je prvi sosed VSAJ pol km stran. Pa čeprav bo treba za toplo vodo zakurit v peč.... helenag

neznan uporabnik

4. feb 2008 14:06

mi živimo v bloku...problemov z sosedi nimamo, ker so večinoma vsi starejši, problemov tudi nimamo z laježem...v glavnem ni problema v tem..ampak v tem da če nebi imeli vikenda, da bi skos bili med 4 stenami ne vem kako bi bilo... jaz osebno komaj čakam da če bo prišlo do tega da bi hiško šli gradit, ali pa da čez nekaj let ko bom doštudirala da bi si ustavrila hišo...ker komaj čakam da grem iz bloka, ker si zelo omejen glede prostega časa, ne smeš biti preglasen... hiša=1A lovebeyba

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

4. feb 2008 16:07

Sama izhodiščnega vprašanja nisem docela razumela. Dva mlada človeka bi šla rada na svoje, pa jima v bloku preveč ne diši, ker sta navajena na hišo...tako nekako je bilo napisano. Meni tule v temelju manjka: Hej, kako pa kaj finančno stojita? Nakup ali gradnja hiše, to stane od 200.000 EUR naprej - če moraš vse plačati. Če imaš v lasti kakšno parcelo, pa kakšna samogradnja stila in ne-plačevanje plemena sorodnikov in frendov, ki delajo "prvo plato", pa "drugo ploščo" vse do likofa - potem je pa res ceneje. Stanovanje pa itak stane od 100.000 EUR navzgor (če ni LJ, kjer je vse skupaj več). Skratka, draga spraševalka, če imata s partnerjem 200.000 EUR in več na dispoziciji, potem itak ni dileme. Lepo k arhitektu, gradbeniku, po kredit, k notarju... ne bosta ne prva ne zadnja, več-ali-manj se nas je večina čez to prebijala in prebila. Hiša z lufta ne bo padla. Mene bolj tisto "nama to ne diši preveč"....to je pa, sorry, pozicija razvajenega froca. Ko se greš eno odraslo življenje - in življenje v partnerstvu bi to moralo biti - potem je grozno fino, če si v resnici odrasel. Ko si odrasel, veš, da živiš točno tam in v takem, za kar tvoja kupna moč trenutno zmore in se prepričaš, da je to, na dane razmere optimalno. In da bo tudi prihodnje bivanje optimalno v odvisnosti od tvoje plačilne sposobnosti. In tudi, ko se človek osamosvaja od staršev - potem ve, da bo njegov začetni standard nižji od tistega, ki ga je imel pri starših. In pametn mlad odrasel človek ve, da je to pač cena osamosvojitve. In pameten mlad človek se nauči malo na stran dajati in ceni svojo prvo garsonjero, ker ve, kako se je namučil, da je prišel do nje. Kdor pa misli, da čez komot da ga ni in kdor živi v mama-hotelu in čaka, da bo zaslužil toliko, da bo imel svojo hišo in notri tri gospodinjske pomočnice - do takrat ga bo pa mama prala, likala in kuhala, tridesetletno dete pa niti za hišne stroške ne bo prispevalo - tak človek pa žal še ni odrasel. Vendelina jr.

daabul  

član od: 11.2.2007

sporočila: 97

4. feb 2008 16:40

Vendelina jr. se povsem podpisem pod tvoj post. V dvajstih letih sem si trdno zadala,da pridem do svoje strehe nad glavo in pridno namensko varcevala.Kako je bilo to v osemdesteih,ko je vse inflacija sproti pozirala ne govorim. Pozneje sem spoznala svojega sedanjega moza in skupaj sva se trudila doseci ta cilj. Po treh letih nakupov sva se vseslila v 45 kvadratnih metrov veliko stanovanje in imela obcutek,da sem v nebesih. Svoj trud in odrekanja so poplacana,iz neba ni padlo nic. Taksno razkosje ,lastna streha ,ti daje motivacijo in odrekanja niso bila huda. Ves zakaj to pocnes. Zaceti pa moras cim prej,prej bo cilj uresnicen. Ovir ni,te si postavljamo sami. daabul

Kyara  

član od: 24.5.2006

sporočila: 2384

4. feb 2008 19:00

Bravo Vendelina!Tudi jaz tako razmišljam.  Z mojo družino živimo v bloku, ker smo se pred leti tako odločili. Stanovanje smo odkupili in smo srečni, da je naše. Precej veliko je, z lepim južnim balkonom in če me zdaj kdo vpraša, če menjam za hišo, bom sigurno rekla, da ne. To pa zaradi tega, ker smo si postavili prioritete. Kaj je za koga pomembneje in boljše, kaj koga zanima in pa predvsem finance. Ko smokupovali stanovanje,mo kar nekaj hiš tudi pogledali in se na koncu odločili. Sdaj uživamo blokovsko življenje 100 na uro. Imamo pa staro domačijo od babice, kjer pomalem kmetujemo, 2 avta, še eden bo v kratkem pri hiši, ker so potrebe zaradi službe pač take, 2 motorja in se ob lepem vremenu in prostem času pač podamo malo naokoli z motorjem in kup prijateljev. V hišo nas nič več ne vleče, zaklenemo vrata in gremo. Otroka sta tudi že odrasla, čeprav se šolata, malo še postrani zaslužita za kakšen priboljšek. Pa eden si za svoje potrebe kupuje avto, rabljen, pa vendar le.

Zato premisli, kaj je za vas pomembno, s čim se bosta soočala v hiši in s čim v bloku. Vsako stanovanje ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Pa seveda finance. Mogoče bi bilo za začetek pametneje iti v malo stanovanje v blok, kaj privarčevati in potem hiša. Ali pa si potem premislita in ostaneta v bloku, v večjem stanovanju.

Moja otroka sta zrasla gor v bloku, brez nekih stresov in peropetij. Nista stalni visela za računalnikom in TV-jem, ker smo ju zaposlili na primeren način in nista imela časa razmišljati o lumparijah. Naši sosedi so fajn, z vsemi se lepo razumemo in imamo vsako leto blokivski piknik. Vsak nekaj prinese in se lepo zabavamo do poznih jutranjih ur. Lani se nam je pridružil še župan, ko je zvedel, kaj se dogaja in bil prijetno presenečen.

Skratka, dobro premisli, pretehtaj vse za eno ali za drugo varijanto in se potem odloči. Pa srečno!

Kyara

Desire  

član od: 5.4.2007

sporočila: 50

4. feb 2008 19:49

Iz prebranega bi si upala trditi, da pravzaprav za naše navdušenje za življenje v hiši ali stanovanje močno vpliva naše otroštvo. Če smo se rodili v hiši in odraščali na deželi, si bomo vedno želeli tja, če smo se rodili v bloku, pa nam bo tam prav fino. Vse je odvisno od našega prejšnjega življenja, so pa seveda izjeme in kdor je enkrat živel v hiši, si skoraj ne bo več želel v blok, razen izjem. Te so pa itak povsod. Pomembno pa je tudi, da človek vidi kaj ima, ne pa kaj nima, ker potem boš vedno nesrečen. Desire

*Etka  

član od: 19.2.2004

sporočila: 744

4. feb 2008 20:30

Vendelina jaz ne živim v nobenem mama hotelu. Sem podeželski otrok, ki ga je študij prignal v Ljubljano. Od takrat sem živela že pri treh različnih stanodajalcih in se potem preselila k svojemu fantu, k njegovim staršem v vrstno hišo v Ljubljani. Sem samostojna. Sama likam, perem, kuham, hodim v službo... Je pa res, da ne plačujeva položnic, ker so starši rekli, da naj zdaj varčujeva dokler lahko. Je bil predlog, da si v tej hiši preurediva, da bi imela svoj del hiše. To ne pride v poštev. Jaz rabim svobodo.

Tako življenje mi ni všeč. To, da bi plačala sama svoje položnice je super. Brez občutkov krivde.Tudi otroka si želim, pa ga nočem imeti tukaj. Rada bi bila na svojem. Ne da se drugi vtikajo v vzgojo in v vse ostalo. Je pa dilema, ali slediti svojim sanjam in čakati na fajn hišo, ki jo je težko najti, ali pa na hitro kupiti eno stanovanje v mestu in pozabiti na lasten košček zemlje. Vrtiček. Rožice. Svež peteršilj in solato. Vonj pokošene trave. Hiša nekaj pomeni, ko so otroci majhni. Ko odrastejo, gre itak vsak po svoje.

Tudi pri nama ne bi bilo nobene dileme, če bi le imela nekaj € več, da bi kupila kar nama odgovarja.

Sporočilo je spremenil(a) *Etka dne 04. feb 2008 21:45:42

oliva  

član od: 21.3.2005

sporočila: 312

4. feb 2008 21:15

Etka, Etka, če te prav razumem, so starši pri katerih živita, starši tvojega partnerja, moža ali karkoli že je, torej je to njegova družina in ti, hočeš ali nočeš si del te družine, je tako ????????? oliva

*Etka  

član od: 19.2.2004

sporočila: 744

4. feb 2008 21:38

Ne, jaz se ne počutim del njihove družine. Ljudi, ki so moja družina, ne vikam.

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrtTrixi
Kaj danes za zajtrkjohana
malo za hecNikita
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti