Koliko premorete tistih pravih prijateljev predvsem pa prijateljic

escada  

član od: 21.8.2002

sporočila: 563

29. mar 2009 21:42

Ah ti "prijatelji", včasih je veliko bolje če jih ni, po drugi strani pa jih pogrešaš... Včasih se sprašujem če sem čuden al kaj? Namreč svojih prijateljev z veliko začetnico nimam, skupne imava pa samo en par in nama zadostuje. ne rečem, da tudi med skupnimi prijatelji ni bilo nesoglasij ampak smo jih prebrodili. Vidimo se takrat ko se, ko odgovarja vsem...problemi...ja tu smo in tudi oni so tu...pomoč, enako...jokanje, stokanje, smeh solze, veselje, radost...spet smo skupaj... Ostali kvazi prijatelji - že zdavnaj jih ni več, zakaj - ker so bili dovolj egoistični da je to pasalo samo njim, ker niso prenesli odkrite besede ( jaz jo namreč v prijateljstvu pričakujem)...itd. Žal, takšnih ljudi okoli sebe ne potrebujem, jemljo mi energijo.... Mogoče bo kdo rekel da sem sami sebi zadosten - ja, hudča v prvi vrsti moram biti zadosten sam sebi, da se lahko nato razdajam še za koga, tistega ki si bo to zaslužil...konec koncev, kje pa piše, da si jaz zaslužim vsakogar ki mi prekriiža pot in bi si ga zaželel za prijatelja... Prijateljstvo je kompromis... Zakon tudi, pa vendarle drugače..... Escada

harmonika  

član od: 24.4.2008

sporočila: 217

29. mar 2009 22:07

pozdravljene zdaj pa vam bom jaz napisala zgodbo prijateljstva,"imam"eno prijateljico,ki me pokliče ko kaj potrebuje,ko potrebuje varstvo za otroke,kakšen nasvet za šolo...,ko pa jaz njo potrebujem pa mi nikoli ne ustreže al nima časa,ali gre kam z svojimi prijatljicami ven in sedaj naj vam povem še to ,da je imela pred kratkim rojstni dan in so šle ženske ven jest-ampak brez mene-jaz bi bila dobra samo za varuško pa me sedaj zanima A JE TO PRAVI PRIJATELJ? da o tem ko sva z možem gradila hišo in o kupu namišljenih zahrbtnih prijateljev niti ne govorim KAJ JE PRIJATELJSTVO' jaz sem ful dobra duša in vsakemu usrežem ,pomagam kaj pa meni! ampak že dalj časa razmišljam kako biti močna oseba in reči NEEEEE NEE MOOREEMMM!!!!!!! harmonika

sonce51  

član od: 4.4.2008

sporočila: 237

29. mar 2009 23:26

Pa, da dodam še jaz svoj piskrček. Imela sem prijateljico iz srednje šole, no v šoli smo tri prečepele veliko časa skupaj. Ustvarile smo si družine. Ostali dve sta se takoj po srednji šoli skregali in med njima se je prijateljstvo končalo za vedno (do danes 27 let je od takrat). Jaz se ostala prijateljica z obema. Srečevale smo se tudi pri meni ob rojstnih dnevih in praznovanjih. Vedno je bilo napeto vzdušje med njima, saj sta se pogovarjali, vendar tisto nekaj na silo. Čez dvajset let sem doživela veliko razočaranje. Prijateljico sem dobila na laži. Zelo me je prizadelo. Dobili sva se na kavi in vse se ji razložila. Bila je tako presenečana,od kje meni informacije itd, ker imela sem vse argumentirano. Od takrat nisem z njo spregovorila niti besedice. Srečam jo v trgovini, sicer zelo redko, vendar se ne pogovarjava. Takrat sem bila zelo zalostna, užaljena, jokala sem, kajti nikoli nisem pričakovala, da bo najino prijateljstvo zlorabila. Sedaj je tega že 7 let. Dolgo časa mi je celila rana. Družili smo se kot družina, otroci so skupaj rasli. Bila je dobra prijateljica, vikende smo preživljali skupaj, si pomagali pri gradnjah hiš, se zabavali, veliko sva si zaupali, vendar tega je konec. Tudi sedaj imam prijateljice, pa tudi družinske prijatelje, vendar nikoli več ne bom stkala tako močnega prijateljstva. Tudi ne pogrešam, za zabavo, druženje in počitnice imamo prijatelje, ta močnih prijateljstev pa si ne želim, ker je preveč bolelo. Nekaj časa sem mogoče skrivaj čakala, da me bo poklicala, da se pogovoriva, vendar me ni. Jaz pa sem trma, pa tudi krivda je bila z njene strani. Dugače pa sem zelo vesela in družabana oseba, se načeloma nikoli ne kregam, to pa je bilo res preveč. Bil pa je to tak stres za moje telo, da se mi je pritisk dvignil na 100/200 in sem morala obiskati zdravnika. Pa tudi ta problem smo s pomočjo zdravil rešili. Zato ne sekrirajte se preveč, poskušajte se izogniti konfliktom, ker nam najedajo zdravje. To so moje izkušnje. Sonce sonce51 Sporočilo je spremenil(a) sonce51 dne 29. mar 2009 23:29:06

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

30. mar 2009 6:45

Ladies and gents, tole pišem ob temni uri, ampak, ker je treba imeti masko za lase 10 minut na glavi, se je treba malo zamotiti... Tole, kar sem prebrala na zadnjih dveh straneh, ima en skupni imenovalec in temu se reče: razreševanje konflitkov/sporov....Skratka, človek se mora naučiti produktivno razrešiti nek spor. Ker je pač tako, da se z nikomur ne bomo vedno strinjali in slejkoprej bo prišla en situacija, ko se bo treba na civiliziran način poostaviti zase, ne da bi pri tem koga prizadeli in ne, da bi pri tem obmolčali (in mislili, da druga stran VE, da se mi zdajle malo žrtvujemo za ljubi mir in da nam je zaradi tega hvaležna, še več, da nam kaj dolguje). Zdaj pa razmislite, kako stojite s to veščino. Kako reagirate, ko se z nekom o nečem ne strinjate? Obmolčite? Se energično postavite zase? Se energično postavite zase takrat, kadar se čutite močni (npr, do otrok, če so še majhni) in obmolčite v vseh ostalih situacijah (do partnerja, do nadrejenega vodje v službi, do kolega - vse te funkcije veljajo za oba spola) in "glumite" žrtev. Utihnete in vse ostale do nadaljnjega kaznujete z molkom? Ali pa energično cepetate, žalite, zmerjate (pri tem argumentov ad rem skoraj ni, vse gre zgolj ad hominem) in ob tem nabijate nasprotni strani še vse tisto, kar vam leži na duši zadnjih dvajset let in da je ta nasprotna stran zakrivila.... Če počnete nekaj od tega ali pa kombinacije tega, potem, newsflash, je resnica naslednja: s tako psihično dispozicijo se ne da živeti ne v partnerstvu ne v familiji na polno in s tako psihično dispozicijo seveda tudi ne moreš gojiti prijateljstva. Lahko gojiš druženje, malo tekmovalnosti, lahko gojiš čvek....česa bolj kvalitetnega pa ne. Ker je pač tako, da kdor ne zmore sprejeti nežaljive kritike in tega tudi ne interpretira kot napad nase, pač ne more gojiti kvalitetnega odnosa. Lahko pa goji dolgoletne zamere, lahko tensta tisto svojo bolečino do obisti in medtem s tem nerazrešenim konfliktom zastruplja še svojo okolico (zlasti svoje otroke, ker jih ne nauči tistega, česar niti sam ne zna, pa bi moral - spet velja za oba spola). In ker je tako, da edina oseba, ki jo lahko spremenimo, smo mi sami....skratka, kdor se je v temle malo prepoznal, naj ne obupa, to se da popraviti. Ne gre pa hitro. Sama sem se s tem ukvarjala nekaj let, ampak zadnjih petnajst let gre pa mnogo bolje (ker zdaj to znam). Toliko, zdaj si grem pa sprat masko. Vendelina jr.

MALČICA  

član od: 8.6.2006

sporočila: 451

30. mar 2009 10:24

Prijatelji pridejo in grejo. Tako kot gremo mi skozi različna življenska obdobja, tako menjamo tudi prijatelje. Tistih pravih je zelo malo. So bolj naveze. Moj edini prijatelj je res mož. Njemu lahko povem vse, tudi stvari, ki mu niso po godu, pa vem, da bo prebolel in šel z mano naprej. Tolko ga že poznam. Imam pa tudi 3 kolegice v službi, kjer se lahko spovemo vse, in to ostane med nami. Ti naši klepeti se mi zdijo kot spoved, in potem lažje rinemo naprej. Vsi ostali so najini kolegi, ki nama pomagajo, ko se kje zatakne in tudi midva sva njim na razpolago. Malčica

Katarina K  

član od: 5.7.2008

sporočila: 2741

30. mar 2009 10:49

Harmonika, že ime si si dala tako, da se takoj opazi, da se razteguješ in prilagajaš na vse pretege. To niso prijatelji, kar ti opisuješ, to so pijavke. Pravi prijatelj je čisto nekaj drugega. Takih pijavk , ne rabiš. Jaz in moj mož sva take pijavke že pred poroko spucala. Pa še kakega sproti. Vseeno nama družbe in kolegov ne manjka. Katarina K http://katarinak.moj-album.com/ Sporočilo je spremenil(a) Katarina K dne 30. mar 2009 10:51:46

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15820

30. mar 2009 10:52

harmonika je napisal/a:
pozdravljene zdaj pa vam bom jaz napisala zgodbo prijateljstva,"imam"eno prijateljico,ki me pokliče ko kaj potrebuje,ko potrebuje varstvo za otroke,kakšen nasvet za šolo...,ko pa jaz njo potrebujem pa mi nikoli ne ustreže al nima časa,ali gre kam z svojimi prijatljicami ven in sedaj naj vam povem še to ,da je imela pred kratkim rojstni dan in so šle ženske ven jest-ampak brez mene-jaz bi bila dobra samo za varuško pa me sedaj zanima A JE TO PRAVI PRIJATELJ?da o tem ko sva z možem gradila hišo in o kupu namišljenih zahrbtnih prijateljev niti ne govorimKAJ JE PRIJATELJSTVO'jaz sem ful dobra duša in vsakemu usrežem ,pomagam kaj pa meni!ampak že dalj časa razmišljam kako biti močna oseba in reči NEEEEE NEE MOOREEMMM!!!!!!!harmonika

 

To zame niso prijatelji.

 

Tudi moji najboljši prijateljici imata vsaka svojo družbo, s katero se dobivata tudi brez mene, in me to sploh ne moti. Imam tudi jaz družbo, ko onidve nista vabljeni zraven, pa iz tega nihče ne dela problema. Res je sicer, da me ena od njiju veliko krat povabi s seboj in če sem razpoložena, grem zarven (ker poznam večino teh žensk) , če mi ni pač ne grem.

Je pa res, da me ni nobena nikdar rni prosila, naj jaz zanjo nekaj delam, tačas ko se ona z drugimi zabava.

Prijateljstvo je dvosmerna cesta, kar dajemo, to dobivamo. Če se nam zdi, da več dajemo, kot dobivamo, se je treba vprašati, zakaj je tako. Sem pa prepričana, da odkrit pogovor rešuje vse.

 

Mamamia

mamamia

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

30. mar 2009 10:59

Katarina K je napisal/a:
Harmonika, že ime si si dala tako, da se takoj opazi, da se razteguješ in prilagajaš na vse pretege.
Katarina, komplimenti za pronicljivost. Ostri um človeka obvaruje pred marsičem. Keep up the good work. Vendelina jr.

harmonika  

član od: 24.4.2008

sporočila: 217

30. mar 2009 15:53

ja jaz se raztegujem ....... po eni strani bi naj človek kaj komentiral ,pol pa zdaj ne vem če je sploh kaj vredno mene tudi ne moti ,da imajo prijatelji tudi drugo družbo moti me pa pri prijeteljih to ,da ko nimajo kam drugam si pa ti čist vredu in da ko oni "uživajo " si pa pol ok. moj mož mi pravi ,da sem MATI TEREZA JAZ SE NE SIKIRAM KER JAZ SEM JAZ ,SAMO KOMENTIRAM NA FORUMU harmonika

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15820

30. mar 2009 16:36

harmonika, saj ti nihče nič noče. Rekli smo ti le, da nikakor niso prijatelji ljudje, ki pridejo k tebi ali pote le takrat, ko nimajo drugam, ko jim je pa lepo, se nate niti ne spomnijo.

Za razliko od sorodnikov si lahko prijatelje vsaj izbiramo. In nauči se reči ne. Sama vem, kako zelo težko je to, sem šla skozi to fazo, da sem bila vedno vse pripravljena narediti, ko sem pa sama, od teh istih, potrebovala pomoč, je ni bilo od nikoder. In ko sem prvič rekla ne, je bilo malo začudenja, ko sem drugič rekla ne, so bile znova dvignjene obrvi, ko sem sama prosila za uslugo pa so mi ustregli brez besed.

 

Sicer pa prijatelje in znance vsi po malem kategoriziramo. Med njimi so taki, ki jim zaupamo do obisti, se nanje lahko zanesemo in oni na nas, so takšni, ki jim zaupamo malo manj, a so nam še vedno ljubi in se radi z njimi družimo, čeprav nismo v zelo pristnih odnosih, so pa tudi zgolj znanci, s katerimi se sploh ne družimo, razen če priložnost nanese za kašno pijačo ali klepet. In vsaka od teh skupin zapolni delček tistega, kar potrebujemo.

 

Ti kar bodi mati Tereza, zakaj pa ne, če se v tej vlogi dobro počutiš in si jo sama izbrala.

 

Mamamia

mamamia

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
malo za hecmišzmoke
Kaj danes za zajtrkMajda Marianne
MOJ vrtmalaga
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti