Ali ste vedeli zakaj ne hujšate kljub temu da jeste zelo malo?

Moja mami je šla na hujšanje, ki poteka preko zavoda. Tam so ji zračunali da mora na dan pojesti 1400 kcal in vsak dan en sprehod. Prevladujejo ogljikovi hidrati, torej testenine in kruh česar sem se jaz pri dieti vedno izogibala, sladkor 0 in olje 3 čajne žličke na dan. Na dan pripadata dva kosa sadja. In nujno pet manjših obrokov.

Prejšnji teden pa so se punce dobile kot vedno na srečanju, da se vidi kako nam je šlo pretekli teden...

Pa pravi presenečeno njihova voditeljica: "Punce, ta teden je pa res slabo, skoraj nič niste shujšale. Kako ste pa jedle?"

In vse pravijo kako je to mogoče, smo jedle še manj kot je bilo določeno. "Aaaa tu je štos, manj ste jedle. Pa veste da sedaj ko ste jedle manj je vaše telo začelo varčevati z energijo, saj se ob tako majhnem vnosu kalorij sproži alarm, da so sedaj hudi časi in je treba šparati z energijo."

In ko potem prvič pojeste malo ječ telo hitro spravi v zaloge kolikor le lahko. Zato se potem na hitro spet zredite. Sploh pa je katastrofa spuščanje obrokov, ker se prebava upočasni, naš metabolizem mora ves čas delati.

Torej treba je jesti določeno kalorij na dan, nič manj in nič več (tam so vsakemu posebej izračunali koliko).

Odkar mama hujša po tej dieti je shujšala največ z najmanj napora (lakote).

Jaz sem pa včasih pretiravala in jedla samo pomaranče, potem sem zbolela in na koncu sem se po dieti še bolj zredila, vsi v družini smo se sedaj naučili kako je treba jesti, res super.

kordelina

5. nov 2007 9:40

Draga kordelina, vse kar si napisala ni nič novega. Veliko oz. večina nas pozna teorijo, pri praksi pa se vse ponavadi podre. jessy6

5. nov 2007 11:02

Veliko koristnih informacij dobite na: http://www.sparkpeople.com/ slepakura

5. nov 2007 11:02

Jaz mislim, da je pa prav, da nas spet nekdo spomni na to, kako je treba jesti. Mislim, da kar vse hočemo potem nekja dni "kompenzirat" in jemo manj, kile pa ne gredo nikamor. Kordelina nam je točno na primeru povedala kako se to dela. Samo tu je dilema, kdo ti bo izračunal te kalorije in kdo jih bo kar naprej prešteval... To se pri meni ne obnese... mijam

5. nov 2007 12:20

1400 kalorij!? Auč! Svaka čast, da zdržite! Jaz sem jih po moje toliko pojedla za zajtrk... je pa res, da jem za dve;) Veri

5. nov 2007 13:43

Kordelina, hvala za to, kar si napisala. Predvsem bi morala tisti del stavka, ko piše, da telo mora non stop delati in s tem kuri kalorije, označiti z rdečo barvo. To je vic vsega in čist točno drži. Tudi če poješ le krajec kruha - glavno je, da je nekaj padlo po grlu navzdol.

titta=

5. nov 2007 15:07

Mene bi za tole, kar bo zdaj sledilo, verjetno vsi avtorji diet in izvajalci organiziranih hujšanj najraje potunkali v katran in perje, pa vseeno: Računanje kalorij, štetje kaj si in kaj nisi jedel....štetje počepov in sprehodov, ločevanje, montinjaki....od tega se RES shujša. Ampak se pa dosežene kilaže NE OBDRŽI. Trditev izvajam na temelju spremljanja mojih petih znancev, ki so verjetno v življenju zbili vsaj kaki dve toni kil s sebe. In jih imajo še vedno vsak kakih 15 preveč. Življenjski stil, pri katerem več vneseš vase kot porabiš in življenjski stil, pri katerem vneseš vase manj, kot porabiš, to je isti kontninuum, samo enkrat gre v plus, enkrat pa v minus. In dokler je človek z glavo na tem kontinuumu, se mu samo jo-jo efekt dogaja. Ker ljudje, ki imajo stalno težavo s kilažo, če zelo vase pogledajo, oni s hrano nekaj povezujejo ali pa razrešujejo na napačen način. Da ilustriram s primerom: poznam človeka, ki ga je v otroštvu pazila babica, ki izvrstno kuha in on je bil ves čas zraven nje in ji je pomagal. Ko je prišla ponj njegova mama, da bi šla domov, sta ji z babico vedno pripravila kakšno pecivo ali kaj podobnega. In ker se je to ves čas ponavljalo, je otrok v svoji glavi povezal, da bo njegova mami grozno vesela, če ji bo kaj spekel in ji je potem vedno kaj spekel (in pri tem vedno še zraven kaj pojedel in zdaj ima v odrasli dobi že 20 let kakih 25 kil preveč). Če mu v puberteti kaj ni šlo, si je pripravil pico, sarme, karkoli. In izvrstno kuha. On še vedno povezuje to, da je akceptiran, da ga imajo ljudje radi s tem, da je kakšna hrana zraven. Nezavedno pač dela zelo učinkovito in skozi vrsto let je narediln enačba da bo hrana naredila dober psihični občutek. Tega človeka imata starša zelo rada (ni kakšne disfunkcionalne zgodbe z družinskim nasiljem, nasprotno zelo korektna družinska situacija je), ampak on je podatek, da ga ima kdo rad, v otroštvu povezal s hrano in ta vez je tako močna, da ostale informacije nekako niso prodrle (pa so ga starši hvalili in bili ponosni nanj, delali so skoraj vse, kar piše v knjigah, da je treba!). In danes tehta preveč. Če bi hotel ta človek trajno shujšati, bi moral skozi terapijo ugotoviti, da ga imamo radi preprosto zato, ker je in ne zato, ker dobro kuha. In si potem to dejstvo ponoviti vsak dan znova do konca življenja. Še en primer: Prav tako poznam kolegico, ki si vedno naloži preveč nalog in hoče vse narediti perfektno in potem jo nekje na sredi vsega, ko vidi, da ne bo mogla vsega narediti, zgrabi panika in potem poseže za rešilnim pasom v obliki škatle piškotov s čokoladnim oblivom. Ki jih ima v vseh predalih pisarniškega predalnika! Opravil seveda ne naredi, mahoma pa poje celo škatlo. Takrat ko je, namreč ne misli na vse, kar bi morala še narediti, pa ne bo uspela in je pritisk manjši. Je pa ves čas na ločevalni dieti - tisti piškoti se pa ne štejejo, ker jih je skrivoma oziroma jih ne je pred domačimi (njeni sodelavci pa vemo, da žre piškote, samo tega najbrž ne bomo povedali njenim domačim - ergo, v očeh domačih ves čas hujša, pa "ne more kil dol spraviti"). Ona bi morala skozi terapijo predelati svojo stalno težnjo po pefekcionizmu. Pa tega ne stori. Dasiravno je že omedelela v službi, od koder so jo odpeljali v bolnišnico, kjer so ji kardiologi povedali, da ima ožilje in srce debele šestdesetletnice, stara je pa dvajset let manj in da ji toplo svetujejo strokovno pomoč. Mene so muke nekaterih mojih znancev prepričale, da se ne hujša s štetjem kalorij in nekaj fizične aktivnosti, hujša se z glavo. Ker se mnogokrat zgodi, da si ljudje do faze odraslosti glavo napolnimo z mnogokaterimi kozlarijami, ki jih naše nezavedno predeluje v našo škodo (tako da venomer delamo enake napake), je pač potrebno s strokovno pomočjo tisti balast, ki v glavi dela neumnosti in škodi, odvreči. Imeti se rad je koncept mentalne higiene, ki ni preprost in se ga je treba tudi konstantno učiti in stalno obnavljati. Nič ni narobe, če se gre v uk k usposobljenemu strokovnjaku. Vendelina jr.

5. nov 2007 15:27

Vendelina, s tem kar si napisala,se ne morem strinjat. Kajti sama sem pred devetimi leti shujsala za koncnih 25 kilogramov ( da sem bolj natancna zacela sem decembra 97 in zakljucla marca 99), to pomeni iz 83 kg na 58 kg, vendar sem se poTem namenoma zredila 3 kg, ker se enostavno nisem dobro pocutila. In tako se danes ohranjam 61-63kg (se pozna, predno nastopi menstruacija) pri 170 cm. Tako da me s tem, kar si pisala ne bos prepricala, kajti vse je v nasih glavah, od zacetka hujsanja pa do cilja. Pravzaprav je cilj lahko doseci, tezko pa ga je vzdrzevati. Ce pa je clovek samodiscipliniran in ve, kaj so njegove prioritete v zivljenju, potem tudi to ni tezko. Dokler pa ne razcistis v svoji glavi, kaj bi rad, je pa vsako hujsanje nesmiselno. Tako da Vendelina, dosezena kilaza po hujsanju SE LAHKO OBDRZI!!! vida70 Sporočilo je spremenil(a) vida70 dne 05. nov 2007 15:28:18

5. nov 2007 15:48

Vida70 s tem postom si pravzaprav potrdila vse, kar je napisala Vendelina. Če te lahko citiram: "Če čelovek ve kaj so njegove prioritete v življenju..." in "Dokler ne razčistiš v svoji glavi kaj bi rad, je vsako hujšanje nesmiselno" Kot sta povedai obe (vsaka na svoj način): "Vse je v glavi". Issi

5. nov 2007 16:12

To je pa res,vse je v glavi,pri sebi sem otkrila da jem ko nisem lačna samo zato ker je čas za zajtrk,ali pa če mi je malo dolgčas,res pa je da tudi rada preiskušam recepte z kulinarike-posebej sladice. Prejšnji teden sem se odločila da bom jedla ko bom lačna in bom zmeraj zaposlena in ne bom pobirala za otrokoma ko kaj ne bojo mogli pojest pač"da se ne vrže stran" in zdej vem da je vse odvisno od moje SAMODISCIPLINE. RES JE "VSE JE V GLAVI" golubić

5. nov 2007 16:59

golubić je napisal/a:

RES JE "VSE JE V GLAVI" golubić

Pa v genih tudi Kristalka