Kako doživljamo in pojmujemo smrt

Sicer je tole vprašanje za kulinariko zelo abstraktno, ampak glede na to, da so tukaj ljudje, katerih mnenja zelo spoštujem in berem, kjub všasih malo bolj ostrim odzivom, se mi zdi za postavitev zgoraj omenjenega vprašanja kar primerna..

razglabljamo o tem tukaj..Toše naj ima pa svojo temo v spomin..saj si jo povsem zsluži!

Prvo sočenje s smrtjo sem imel pred 30 leti ko mi je umrl dedek, ki sem ga oboževal, vem da me je prizadelo, vem da sem jokal...še danes ga pogrešam, ampak se mi zdi da tega nisem tako močno doživljal kot sedaj pred tedni ko je umirala ženina mamica.

Sicer je bilo vse pričakovano, napovedano pa kljub vsemu, ko sem bil sam in ko sem se ukvarjal s svojimi milimi sem mislil, da bo to šlo mimo mene manj boleče ( mislil sem si, saj to ni moja mamica nebo tako hudo) ...pa sem se uštel...bilo je hudo, zelo hudo...še vedno je...Niti pomisliti pa ne upam, kako hudo je šele moji ženi, te bolečine enostavno ne želim iskusiti...( pa vem da jo bom moral in šele takrat bom vedel...

Nikoli nebom pozabil stavka, ki mi ga je tašča namenila teden pred svojo smrtjo, ko so jo pripeljali iz ordinacije v bolnici kamor smo jo pripeljali...pogledala me je in rekla: ".....nisem vedela, da je tudi umreti zelo težko"...to me je čisto sesulo, tako, da sem svojima starešama napisal sms - "da se mi ne drzneta kdajkoli umret" - seveda nista mogla razumet mojih občutkov tisti trenutek in sta bila prestrašena...

Ampak, da se vrnem na vprašanje:

- ali nas nebi morali starši že od malega pripravljati na smrt kot nek zaključek življenskega ciklusa, toda drugače....bolj nekeko rzumno

- nam jo ne prikazovati v luči kot jo večina vidi sedaj ( nekaj tako dokončnega, strašnega, bolečega)

- bi potem čustvovali drugače...

- kako je pri drugih narodih, kulturah...

Če sem koga zamoril naj oprosti....tisti ki ste pa pripravljeni tole malo pokomentirat pa jih bom zelo vesel.

Escada

17. okt 2007 14:28

Meni je te dni umrl tast. Moj drugi oče je bil, čeprav je moj še vedno živ in me ima zelo rad.

Cenila sem ga in spoštovala, tudi on mene. Bil mi je opora, ko so vsi drugi odpovedali. Pod njegovo streho sem živela 22 let, veliko neverejtno lepih trenutkov, veselih, sproščenih in nagajivih, smo dočakali skupaj.

 

V odnosu do smrti smo si različni. Moj tast jih je dočakal 85 in je v minulih letih večkrat rekel: če jutri umrem, mi ne bo žal, ker je bilo moje življenje tako zelo polno. Ničesar iz svojega življenja ni nikdar obžaloval, vedno je govoril, da v življenju ni ničesar zamudil. Garal je ko črna živina, ustvaril precejšnje premoženje, a tudi užival v življenju in predvsem v svojem poklicu.  Bil je veseljak in zabavljač, glasen, njegov gromki smeh in močan glas sta odmevala, kjer koli že je bil...Na silvestrovanju se je pred leti s kolesom vozil po mizi, živel je obkrožen z ljudmi, ki jih je imel rad.

 

Vedno je govoril: na grobu mi boste zapeli eno veselo pesem, ker se hočem z veseljem posloviti od tega življenja. Tako je tudi bilo, pa naj se sliši se tako tragikomično. Ni želel, da smo žalostni, ker je vedno poudarjal, da je dočakal lepo starost in da je zadovoljen s tem, kako je preživel dneve, ki so mu bili namenjeni. Smrt mladih ljudi je brodolom, smrt mladih prihod v luko, sva enkrat skupaj ugotavljala.

 

Ob njegovi smrti nismo zganjali tragedije, čeprav nam je bilo vsem tako zelo hudo, ker na to gledamo življenjsko. Nič ga nemore obuditi, življenje gre naprej. Vsak od nas, njegovih najdražjih, ga nosi v svojem srcu in na svoj način kaže žalost. Tašča si je dušo privezala  še z današnjo mašo, na kateri nihče drug ni šel, ker nam to nič ne pomeni. Nam je bil še duhovnik na pogrebu odveč, saj smo se poslovili v najožjem krogu, ob družini je bilo ob grobu samo nekaj najožjih prijateljev, a smo molče pustili mamo, da ravna, kot se njej zdi primerno. Moj mož je svojemu očetu napisal govor in hči ga je na pogrebu prebrala, ker je bilo to tastova želja, ona dva sta s tem prestopila najhujšo točko. Jaz sem se med stanjem v vežici spominjala, kakšne norce je včasih bril iz mene in izjokala še tisto solz, kar jih je po prvi novici o smrti ostalo. 

 

Smrt je naš stalni spremljevalec. Nikoli ne vemo, kdaj in kje jo bomo srečali. Ko udari v naši bližini, vsak od nas išče neko tolažbo: nekdo v veri, nekdo v nadaljevanju poti pokojnega, nekdo v spominih, nekdo na kak drug način...Kakaorkoli obračamo, vedno je tu nekje okoli nas...Ne moremo se ji izogniti, tako zelo npredvidljiva je. In tako krivična. In ne moremo predvideti, kako bomo ob srečanju z njo ravnali, pa če smo danes še tako zelo prepričani o nečem v zvezi z njo....

In kako je zapisal Menart?  Smrt, si najskrivnostnejša ljubezen....ali tako nekako.

Mamamia

mamamia

17. okt 2007 14:29

Escada, zelo zanimivo komentiranje. Jaz sem se 2x srečala s smrtjo najbližjih - pred 13-imi leti oče in pred 4-imi leti mama. Čeprav smo za mamo bili dva meseca v pričakovanju, me je vseeno strašno prizadelo. Praznina je trajala par mesecev, potem je pa kar zbledelo... Danes, ko pogledam slikico, ki jo imam v sobi, me stisne pri srcu in pomislim: "Joj, pa kako sem lahko čisto pozabila na to, da je ni."

Kot otroci se tudi srečujemo s smrtjo, ko nam umrejo stari starši. Verjetno otroci to drugače podoživljajo. Ampak življenje gre naprej in vse rane zaceli. Po moje je največja bolečina, ko starši pokopljejo svojega otroka.

Pozdravček!

17. okt 2007 14:45

Samo par mojih osebnih mnenj oz. izkušenj. 1. Smrt je osvoboditev "duše" (oziroma neke višje energije, tako si jo jaz razlagam) od bolnega, dotrajanega ali trpečega telesa. Nimam pa razlage za nenadne smrti npr. v nesrečah, kap ipd. 2. Žalujemo, ker se največkrat smilimo sami sebi. Je pa zelo hudo smrt prenesti, če smo nekoga neizmerno ljubili. Še težje je razumeti smrt otroka. Težko sem prebolela smrt očeta, ki je počasi umiral za rakom: takega trpljenja si res ni zaslužil in najbolj boleče je bilo to, da so vsi govorili o nekem upanju na čudež, on pa je samo mirno in žalostno čakal, ker je vedel. Na dan smrti je bilo v tisti sobi tako prijetno, kot bi posijalo prvo pomladno sonce. Čutil si, da je trpljenja konec. Brat je imel nekoliko načeto zdravje, pa tega ni hotel pokazati. Tudi v življenju ni našel pravega smisla. Večkrat je kaj udejanil, ker je hotel pokazati, da mu ni za živeti. Čez noč je samo zaspal. Vsi smo si bili enotni, da se je pač rešil vsega. Čez nekaj dni se mi je v sanjah prikazal in mi povedal: "Meni je dobro, zdaj sem miren". In pri tem tako milo gledal, kot pred veliko leti nazaj, ko smo se neizmerno razumeli in imeli radi. Zelo težko se bom ločila od mame, ker ona je tista, h kateri se lahko vedno vrnem in ji lahko povem, kar mi leži na duši. Dokler je ona, imam dom, čeprav živim drugje. V glavnem, smrt je nekaj zelo življenjskega. Morali bi se jo naučiti sprejemati na miren, dostojanstven način. Obstajajo pa številne zgodbe od tistih z roba smrti, do vračanja umrlih itd. Escada, zanimiva tema, ki ji nikoli ne bomo prišli do konca. No, jaz sem navedla samo svoje skromne izkušnje in poglede na to. Lp PISTACIJA

17. okt 2007 14:47

[citat=--mamamia--]

Meni je te dni umrl tast. Moj drugi oče je bil, čeprav je moj še vedno živ in me ima zelo rad.

Cenila sem ga in spoštovala, tudi on mene. Bil mi je opora, ko so vsi drugi odpovedali. Pod njegovo streho sem živela 22 let, veliko neverejtno lepih trenutkov, veselih, sproščenih in nagajivih, smo dočakali skupaj.

 

V odnosu do smrti smo si različni. Moj tast jih je dočakal 85 in je v minulih letih večkrat rekel: če jutri umrem, mi ne bo žal, ker je bilo moje življenje tako zelo polno. Ničesar iz svojega življenja ni nikdar obžaloval, vedno je govoril, da v življenju ni ničesar zamudil. Garal je ko črna živina, ustvaril precejšnje premoženje, a tudi užival v življenju in predvsem v svojem poklicu.  Bil je veseljak in zabavljač, glasen, njegov gromki smeh in močan glas sta odmevala, kjer koli že je bil...Na silvestrovanju se je pred leti s kolesom vozil po mizi, živel je obkrožen z ljudmi, ki jih je imel rad.

 

Vedno je govoril: na grobu mi boste zapeli eno veselo pesem, ker se hočem z veseljem posloviti od tega življenja. Tako je tudi bilo, pa naj se sliši se tako tragikomično. Ni želel, da smo žalostni, ker je vedno poudarjal, da je dočakal lepo starost in da je zadovoljen s tem, kako je preživel dneve, ki so mu bili namenjeni. Smrt mladih ljudi je brodolom, smrt mladih prihod v luko, sva enkrat skupaj ugotavljala.

 

Ob njegovi smrti nismo zganjali tragedije, čeprav nam je bilo vsem tako zelo hudo, ker na to gledamo življenjsko. Nič ga nemore obuditi, življenje gre naprej. Vsak od nas, njegovih najdražjih, ga nosi v svojem srcu in na svoj način kaže žalost. Tašča si je dušo privezala  še z današnjo mašo, na kateri nihče drug ni šel, ker nam to nič ne pomeni. Nam je bil še duhovnik na pogrebu odveč, saj smo se poslovili v najožjem krogu, ob družini je bilo ob grobu samo nekaj najožjih prijateljev, a smo molče pustili mamo, da ravna, kot se njej zdi primerno. Moj mož je svojemu očetu napisal govor in hči ga je na pogrebu prebrala, ker je bilo to tastova želja, ona dva sta s tem prestopila najhujšo točko. Jaz sem se med stanjem v vežici spominjala, kakšne norce je včasih bril iz mene in izjokala še tisto solz, kar jih je po prvi novici o smrti ostalo. 

 

Smrt je naš stalni spremljevalec. Nikoli ne vemo, kdaj in kje jo bomo srečali. Ko udari v naši bližini, vsak od nas išče neko tolažbo: nekdo v veri, nekdo v nadaljevanju poti pokojnega, nekdo v spominih, nekdo na kak drug način...Kakaorkoli obračamo, vedno je tu nekje okoli nas...Ne moremo se ji izogniti, tako zelo npredvidljiva je. In tako krivična. In ne moremo predvideti, kako bomo ob srečanju z njo ravnali, pa če smo danes še tako zelo prepričani o nečem v zvezi z njo....

In kako je zapisal Menart?  Smrt, si najskrivnostnejša ljubezen....ali tako nekako.

Mamamia

Moje sožalje mamamia. Zelo lepo in predvsem realno si tole napisala. Tašča ki sem jo imel je bila tudi ena izmed veselih ljudi..hm, kolikor ji je lahko njeno "težko" življenje to dopuščalo, vem pa, da ko smo bili sami ( ona, žena in jaz) smo se imeli prav lepo in sproščeno.Nikoli ampak res nikoli se nisva kregala, niti povzdignila glas drug na drugega, niti se grdo gledala....če nama kaj ni bilo všeč ( in tega se sploh ne spomnim da bi bilo) sva zadržala svoje občutke zase in drug drugemu dovolila, da sva naredila po svoje..Spoštovala sva drug drugega. Escada

17. okt 2007 14:52

Jaz imam zelo grenko izkušnjo s smrtjo, pri mojih 22 letih nam je umrl 8 mesecev star dojenček. Doživljala sva pravi pekel v Kliničnem centru. Tri tedne pred njegovo smrtjo sva ga dala krstit na intenzivni v Kliničnem. Duhovnik, g. Šribar je opravil obred in na koncu je medicinska sestra rekla, da zmolimo še za njegovo zdravje, duhovnik pa je rekel, da naj zmolimo za to, kar je zanj najboljše. Te besede mi še danes zvonijo v ušesih. Kdo mi je pomagal preboleti to bolečino, verjetno starejša hčerka, ki je bila tistikrat stara dve leti in pol. In če danes pomislim, da bi se mi zdaj kaj takega zgodilo, ne bi preživela. Pa verjetno bi. Ker v tistem trenutku moraš biti tam. V ponedeljek bi bil star 13 let. V mojih mislih je vsak trenutek, še bolj kot vsi trije živeči otroci. Grob je urejen in svečke zelo pogosto gorijo. Vsaj to mu lahko dam. Nekoč pa se srečamo in bomo tistikrat skupaj. Malčica

17. okt 2007 14:54

Mamamia, zelo lepo povedano. Ta post si bom spravila. Tako slovo si jaz predstavljam. Mi ob pogrebnih protokolih, ki vladajo pri nas, kar slabo ratuje. PISTACIJA

17. okt 2007 14:54

Spomnim se, ko sem bila stara kakšnih 7,8 let in smo bili na morju, pa sva s sestro zvečer ležali na pogradu, pod nama pa ati in mami. In mi sestra začne razlagat, da enkrat pa najinih staršev ne bo več, da bosta umrla in da ju enostavno ne bo več. Takrat sem bila prvič soočena s tem dejstvom in tako majhna sem to tudi sprejela (čeprav sem tisti večer izjokala srce od žalosti), ne vem pa če sem že takrat čisto dojela kaj to pomeni, vendar je ta razgovor ostal živ do dan-danes. Starša sta me tolažila, da se to še dolgo ne bo zgodilo, vendar, če mi verjamete ali ne, sem s to razkrito "resnico" živela vsak dan, ker me je to tako pretreslo, da si tega nisem mogla izbrisat ali potisnit nekam daleč v spomin. Pred 8-imi leti sem doživela smrt mami in je do danes nisem prebolela. Stara sem bila 24 let in moja mami je stalno govorila, da hvala bogu sva s sestro odrasli in da se lahko sami preživljava, ker bi ji bilo pretežko umreti, če bi vedela, da sva še premladi, da skrbiva sami zase. Takrat sem mislila, da bom umrla od žalosti, pa sem preživela, pozabila pa nisem in ne bom in žal je z vsakim letom vse težje, vsaj meni, soočati se z izgubo mame. Odgovor na vprašanje, če bi me starši pripravljali na smrt in bi potem drugače čustvovala....ne, mislim da ne, ker ko nekoga tako brezpogojno ljubiš, ne moreš drugače, kot da težko sprejmeš dejstvo, da ga nikoli več ne bo nazaj, da bi te poljubil ali objel. Tudi smrt prijateljev sem zelo težko sprejemala, takšna pač sem. Sanjula Sporočilo je spremenil(a) Sanjula dne 17. okt 2007 14:56:00 Sporočilo je spremenil(a) Sanjula dne 17. okt 2007 14:57:18

17. okt 2007 15:00

Dragička jaz ti lahko povem kako doživljamo smrt otroci. Glede na to da sem stara 16 let. Ata (oz. dedek) mi je umrl ko sem bila v 4. ali 3. razredu. Nikoli ne bom pozabila kako sem bila vesela saj sta me starša prišla iskat v šolo kar me ponavadi nista in potem ŠOK "Urša ata je umrl" vam povem da nisem mogla verjeti a takrat še nisem dobro razumela kaj sploh smrt je. Spomnim pa se da sem ko sem ga videla sedeti na stolu kjer je umrl ( umrl je ob kavici z mojo babico) stekla v mojo omaro in jokala na ves glas. Ko sem bila v 7. razredu devetletke pa mi je umrla babica. Večjega šoka se mi zdi da ne bom nikoli doživela. Lepo smo spali in kar naenkrat slišim pok. Kot da bi neka posoda padla iz korita, mislila sem seveda da se je to tudi v resnici naredilo, potem pa slišim mamo ki je šla in kar na enkrat zavpila mama leži v kuhinji na tleh. Tako sem se začela tresti kot še nikoli. Hitro smo poklicali rešilca glede na to da je bila diabetik a zdravnik ni mogle nič kot pa samo povedati da je umrla. Takrat sem si želela tudi jaz umreti, spomnila sem se koliko stvari sva skupaj počeli, kaj vse sem se od nje naučila in kako sem jo imela resnično RADA. Nikoli je ne bom pozabila. Ona je bila tista ki se je vedno postavila zame, ona je bila tista ki me je pazila preden sem šla v šolo in ona mi je vcepila ljubezen do kuhanja. Čeprav je bilo na začetku težko priti domov iz šole ne da bi te doma pričakal nekdo ki bi te objel in vprašal kako je bilo v šoli se še zdaj tolažim z mislijo da bo vedno živela v mojem srcu in da me sedaj gleda iz tam kjer pač je in da me ona vodi da ravnam prav. Gotovo je ponosna name, kakor sem bila jaz ponosna nanjo. A kot sem že rekla " Zame ona še živi in vedno bo živela v meni" . Oprostite za zmedeno pisanje a spomini so privreli na dan. tamalaursa http:// www.ildivo.com

17. okt 2007 15:10

URŠI..., tako strašno strašno mi je žal za tvojo babi in dedka, za tvojo bolečino... Jokam... Jaz sem tudi babi... jokam. Ko mi moja vnukinja reče: "Babi, ti ne boš nikdar umrla" - jokam... Pozdravček!

17. okt 2007 15:14

Dragička tudi mene boli ko pomislim da bosta tudi moja starša enkrat umrla in da bom tudi jaz enkrat umrla. Pomislim na vse skupne trenutke z starši in pomislim na vse skupne trenutke z mojima nečakinjama Laro in Nives in kako bosta onidve mene pogrešale. Težko je verjeti. Resnično upam da bom doživela še veliko super trenutkov z starši. tamalaursa http:// www.ildivo.com