Kako doživljamo in pojmujemo smrt

17. okt 2007 17:04

Moja zgodba je podobna kot jo je opisala Kletka. Mami mi je umrla na zacetku 2. razreda,to je bilo pred 29imi leti. Dve leti je trpela za rakom, vecinoma je bila po bolnicah, domov je prihajala ob vikendih, spomnim se,kako smo morali biti otroci tiho, da je pocivala, jaz pa bi takrat naredila vse, samo , da sem bila lahko v njeni blizini. Spomnim se njenih krhkih rok, ki so me bozale in objemale, spomnim se, da mi dovolila, da sem razcesala njeni lasulji. In vsak petek, ko sem prisla iz sole, sem za ograjo na dvoriscu cakala resilca, da jo pripelje domov. Tisti petek pa ni bilo tako, v resilcu se je pripeljal samo oce (ki je delal svojcas na Resevalni postaji), se danes se spomnim kako izstopi iz avta, me vzame v narocje in rece: Vida, mami je sla v nebesa,med zvezde. Meni pa se je v trenutku podrl svet .Nekako se mi je uspelo izviti iz njegovih rok, stekla sem v svojo sobo , se zaklenila, jokala, kricala, nikogar nisem pustila blizu. Razmisljala sem samo o tem, kaksna krivica se mi je zgodila, kar nekdo mi je vzel mamo. Brat je na to gledal drugace, bil je 14 let starejsi od mene. In ko sem zaspala, je oce prisel po lojtri v sobo (okno je bilo odprto). Na pogrebu so moje sosolke in sosolci stali v vrsti za nageljckom v roki. In potem , vsi so me tolazili, a potolazit me ni mogel nihce. Sosolke in sosolci so imeli oba starsa, jaz pa ne. In to mi nekako dolgo ni slo v racun. Brat se leto po mamini smrti porocil in odselil. Hvala Bogu sva z ocetom zivela slozno, skrbel je zame, me pripeljal do kruha, za kar sem mu najbolj hvalezna. Zal pa je tudi oce ze pokojni. V teh dneh bo minilo 7 let odkar smo se poslovili tudi od njega. Trpel je za hudo boleznijo , se boril dolga leta, a na koncu ga je bolezen premagala. Kaj vem, resil se je trpljenja, a bolecina ostaja. Pogresam ga se vedno, tako kot pogresam mamo po vseh teh dolgih letih. Ko postojim ob njunem grobu, premisljujem o tem, kako lepo je, ce clovek veruje in ima upanje, da se tudi na onem svetu spet sreca s svojimi najblizjimi. vida70

17. okt 2007 17:08

V tem trenutku bi vas želela vse objeti. kletka

17. okt 2007 17:11

Smrt je del življenja, za ene konec za druge pa začetek. In dokler se z njo ne srečaš od blizu, ne veš kakšna bo tvoja reakcija. Lahko si predstavljaš, premišljuješ o tistem dnevu, potem pa... so tu solze, ali jih sploh noče biti, je tu žalost ali pa odrešenje, smo močni oz. poskušamo biti zaradi drugih -vsak žaluje na svoj način in različno dolgo. Eni o tem govorijo, drugi pa raje molčijo in se zaprejo vase. Čas zaceli rane, če ne, pa vsaj ublaži. Pomembno, vsaj zame je, da umrli živijo v naših srcih in se jih spominjamo. Ko prebiram to temo in včasih tudi druge forume s podobno tematiko, se mi vedno naberejo solze v očeh. Spomnim se njega, ki ga žal ni več. Vem, da mu je tam lepo, saj mi je zmeraj rekel: Glej nobeden še ni prišel nazaj, zgleda da na drugi strani že ni tako slabo. Bliža se 1. november in spomini... aknelab Sporočilo je spremenil(a) aknelab dne 17. okt 2007 17:13:26

17. okt 2007 17:47

Tudi jaz sem kar solzna ko vas prebiram.

Ko sem bila stara 17 let mi je umrl dedek po mamini strani. Bil je operiran za rakom, potem kao ozdravljen na koncu ga je zvilo v enem tednu. Vikend pred smrtjo se je še v avtu vozil do trgovine in gostilne.

Letos pa je minilo 5 let kar je umrl dedek po očitovi strani. Tudi zelo na hitro. Zjutraj je še krave fotral (tisto poletje smo praznovali 90 letnico), potem pa ni mogel več dihat, pa ga je rešilec odpeljal. Sobota, nedelja, kritična, potem je šlo na bolje. Zdravnik je rekel, da če dočaka četrtek, bo preživel a ob dveh popoldne smrt. Pljuča je zalila voda. kri v briljantnem stanju....Njegova žena, moja babica ima sedaj 90 let. kri odlična, srce močno...tako da se tolažim ob njej, mi je kot mama. Vse praznike sem pri njej in tudi večino dopusta. Vedno si pravim, ko nje ne bo bom lahko flankirala okoli, dokler je pa ona...pa izkoristim priliko, da sem ob njej...

Lp Saša

Mir in dobro!

17. okt 2007 18:22

 

Včasih je prav, da stemni se nebo da se navadimo sonce ljubiti.

 

Uživajmo v trenutkih sedaj, ko so ljubljene osebe še žive....ne potem ko bodo 2m pod zemljo..

 

Lp Saša

Mir in dobro!

17. okt 2007 18:35

Oče nas je zapustil po dolgotrajni bolezni, ki ga je izčrpavala, ga vedno znova vodila v bolnišnice in v eni izmed njih je tudi umrl - par ur potem, ko smo ga še zadnjič obiskali - tisti dan je napolnil 62 let.

To je bila prva smrt človeka, ki sem ga imela rada in vendar sem njegovo smrt sprejela dost razumsko, zavedajoč se, da se je pravzaprav rešil -  bilo pa mi je neskončno hudo zaradi tega, ker nas ni bilo ob njem, ko je odhajal. In spomnim se tudi tega, kako sem ga hotela pobožat, ko je v krsti ležal v posebni sobi bloka, v katerem smo živeli in je bila pač namenjena tudi takim dogodkom - bila sem z roko že povsem blizu obraza in nisem mogla....

Potem sta čez sedem let v istem letu umrli moja mami in njena mama - moja babica. Slednja je umrla prva in po pravici povem, da kakšne posebne žalosti nisem občutila, saj si nisva bili posebej blizu, pa tudi z ostalimi ni bila v dobrih odnosih - z leti je postajala čedalje bolj čudaška, stalno je nekaj zahtevala in nobene stvari niti pomoči ni spoštovala in cenila.

Potem pa je kot strela z jasnega prišla mamina smrt. Spominjam se, da sva bila z možem pri njej na obisku - šla sva ji voščit 58. rojstni dan, ki ga je imela naslednji dan - dočakala ga je v bolnišnici, kjer je še isti dan umrla. Nisem mogla dojeti - še prejšnji večer je bila izredno dobro razpoložena, polna veselja in načrtov - ko sva odhajala, naju je pospremila in dejala: pazita na otroka........

Izredno rada je imela najina fantka in onadva sta bila dobesedno zaljubljena vanjo ...

Izdalo jo je srce, ki je bilo vedno polno ljubezni - samo šestnajst let je imela, ko je rodila prvega sina, pokopala je tri otroke in s petimi se je več ali manj sama prebijala skozi življenje....

Tudi ona je odšla sama, ugasnila je v soju bolniških luči, obdana s tujimi ljudmi......mi smo jo smeli samo pogledat ...

Letos sem se četrtič srečala s smrtjo v družini - umrl je tast, s katerim sva bila kar prijatla, dobro sva se razumela - bil je tudi velik prijatelj mojih fantov, sploh z mlajšim sta se dobro ujela - in ob tem dogodku me je izjemno pretresel trenutek, ko se je naš fant šel še zadnjič poslovit od svojega "ata" - ne najdem besed, s katerimi bi opisala to slovo...vrtinec žalosti, ljubezni in nemoči ...

 

In ja, mamamia, tudi jaz ne maram vseh tistih odvečnih ceremonij... 

 

 

rrr

17. okt 2007 18:43

Tudi ona je odšla sama, ugasnila je v soju bolniških luči, obdana s tujimi ljudmi......mi smo jo smeli samo pogledat ... rrr tudi moja mama je odšla na tak način, pred dobrima dvema letoma (meni je bilo takrat 17 let). Umrla je zvečer in nama z očetom niso dovolili, da bi jo lahko videla. Tudi ona se je še popoldan, ko sva bila pri njen počutila bolje kot ponavadi... in sama je vedela, da jo bo ta dan rak premagal. Skušala mi je to povedati, a jaz nisem hotela slišati njenih besed.. preveč me je bilo strah dejstva, da jo bom izgubila.... Petya

17. okt 2007 18:49

Jaz bi pa rada povedala, da mi je lani umrl dedi. Imela sem ga neskončno rada. Nikoli ne bom pozabila babičinih besed...povedala mi je, da ji je nekaj dni pred smrtjo dedi rekel "veš imela sva osem otrok in vedno je bilo lepo, ko so bili doma, ampak najlepše je bilo pa ko sva bila sama." ...po 55-ih letih zakona...to me je tako ganilo, da večkrat pomislim na to, da so v življenju pomembni res samo trenutki, ki jih deliš z najbližjimi in da morda smrt majčkeno manj boli, če veš da si svoj čas izkoristil in ljubil... in dal drugim vedeti da ti ni vseeno. Tudi Tošejeva smrt me je pretresla, se mi je zdel tak sonček, simpatičen fant, pa tako mlad,... ne vem včasih si pač rečem da obstaja neka višja sila in da je že moralo biti tako, čeprav ne razumem zakaj. mala zelena

17. okt 2007 19:22

Sama sem se z smrtjo zgodaj srečala,najprej je umrl dedek toda bila sem majhna deklica nisem dobro razumela kaj to pomeni.Huje je bilo,ko sem pri trinajstih zaradi samomora izgubila očeta,ni veliko manjkalo pa bi šla za njim še mama.K sreči se je vse dobro izteklo.Danes,ko delam v domu za ostarele se z smrtjo srečujem pogosto.Veš čeprav te babice in dedki mani niso nič boli vsakič,ko umre kdo iz mojega nadstropja.Velikokrat sem že rekla,da se nebom več na nobenega navezala,a negre.Vedno pride nekdo,ki te osvoji in se nanj navežešTo so ljudje z dušo,drugačni od nas mladih,v življenju so veliko doživeli,potrebujejo nas mi pa njih pa čee si priznamo ali pa ne.Hudo je gledati kako trpi v svoji jeseni življenja,a mu ne moreš pomagati,hudo je gledati svojce,ki trpijo zraven.Veš hudo je svojcu ob smrti seči v roko in mu izrazit sožalje.Naj nas bi na smrt še toliko pripravljali,ko pride je hudo takrat vse priprave na to izpuhtijo.Mislim,da na smrt nebomo nikoli dovolj pripravljeni.Kadar mre kdo bližnji je hudo,zato jetakrat dobro imeti ob sebi osebo,ki ji zaupaš,ki jo imaš rad.Pogovarjaj se z svojo ženo stoj ji ob strani,ob dnevi ko je še posebej hudo pojdita ven pojdita v naravo.Bolečina počasi postane manjša izgine,a v spominu za vedno ostane naš pokojni in vse lepo in manj lepo,ki smo doživeli skupaj chappy

17. okt 2007 19:24

Meni je naq 25. rojstni dan umrl nono, na katerega sem bila zelo navezana. Dan se je komaj zacenjal, ko so nam iz bolnisnice sporocili, da ga ni vec med nami. Jaz pa sem na moj praznik se bolj cutila, kako sva bila povezana. In cutila sem, da mu moram ob grobu nekaj povedati. In sem mu. In veliko jih je jokalo, ker sem povedala, kaj meni moj nono pomeni in kaksen je, ne pa kaksen je bil, ker tisti, ki jih imas rad, ne umrejo, samo za vedno gredo v del nasih src in tam ostanejo. Zato je o njih tezko govoriti v pretekliku. Po nekaj dneh me je teta presenetila z darilom, za katerega nisem vedela, da mi bo obrnilo pogled na svet. Dobila sem knjigo Od znanosti do boga (avtor: Peter Russel, toplo priporocam), ki sem jo zaradi uhajajocih misli tezko prebrala, a vendar sem jo in ni mi zal. Posvetilo mi je pa kar povedala... Ko so eni znani starsi izgubili svojega sina v vojni, so poleg stevilnih sozalnih brzojavk dobili pismo njegovih prijateljev iz Indije, naj ne jocejo za njim, ker mu tako onemogocajo, da njegova dusa poleti v nebo in je svobodna... To je sicer za zalujoce tezko, se zdaj, ko to pisem, mi po licih tecejo solze, pa ceprav je od nonotove smrti minilo ze vec kot 2 leti... Pogresam ga. Mateja