Kako doživljamo in pojmujemo smrt

mmiikkii  

član od: 5.12.2002

sporočila: 56

17. okt 2007 15:14

V mojem življenju pa je smrt prisotna že od ranega otroštva. Prvi mi je umrl dedek (po mamini strani), ko sem imela komaj tri leta. Bila sem zelo navezana nanj, pa so mi na začetku prikrivali. Spomnim se velike bolečine, ko mi je postalo jasno, da ga ne bo več domov. V najstniških letih mi je umrl stric, s katerim sem se prav tako čutila povezano. Pred petimi leti pa sem po dolgotrajnem boju z rakom izgubila svojo drago mami. Mislim, da si ne bom nikoli čisto opomogla. No, pa smrt še kar ni prenehala kositi v moji družini. Kmalu je za mami odšla njena mama, moja predraga stara mama. Letos pa je umrl še stari oče (oče mojega očeta).

Za staro mamo in starim očetom mi je bilo hudo, vendar sem veliko lažje sprejela njuno smrt. Oba sta bila že 80let in oba sta živela polno življenje.

Z mamino smrtjo, pa se nisem sprijaznila še danes. Premlada je bila! Toliko jo je še čakalo....ni doživela moje diplome, mojih otrok,....pa tako zelo si je želela vnuka....

Zame je smrt konec. Pika. Zaključek vsega.

Kot so že pred mano napisali, se vsak spopada z njo na svoj način. Moja mami se je trudila, da bi bila srečna. Prav zato poskušam živeti svoje življenje čim bolj veselo in srečno.

Vem, da je smrt del življenja, vendar je včasih tako zelo nepravična!

 

m.m.

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

17. okt 2007 15:16

Mislim, da je prav, da si odprl to temo. Jesen je čas, ko gre narava k počitku in počitek v naravi nam nalaga, da se umirita tudi naš um in duša in premislita nekaj temeljnih stvari. V naši kulturi tako poudarjamo učinkovitost, agilnost, podaljševanje življenja, mladostni videz ... tudi zaradi tega, ker je pač hudičevo težko sprejeti dejstvo, da vse, kar na tej Zemlji nastane, ima svoj začetek in svoj konec. Vsakega je strah smrti. Njegove, smrti bližnjih in najhujšega, to pa je smrt otroka. In potem se misel o smrti kolektivno in kulturno potlači nekam dol in se še bolj intenzivno vržemo v dnevno hektiko. Spominjam se, da smo morali enkrat odgovarjati na tisti Proustov vprašalnik (meni se zdijo nekatera vprašanja malo otročja) in eno od vprašanj je tudi: česa te je strah? Jaz sem na to vprašanje nemudoma odgovorila, da me je strah smrti - in sem bila med desetimi edina s takim odgovorom, vsi ostali so imeli neke odgovore, povezane s storilnostjo (v smislu, da niso vsega premislili in da bo šlo kaj narobe). Tudi o žalovanju nimamo čisto izdelanega mnenja. Včasih so kulture z nekimi rituali obeležile obdobje žalovanja (sedmine, maše, žalna oblačila ipd...), se mi pa zdi, da se je v zadnjih petdesetih letih ta zadeva bolj na formo zreducirala in sedaj se tudi forma umika (vsebina je poniknila že prej). Sama imam dve izkušnji, ki sta me zaznamovali. Ena je, ko je nenadoma umrla moja babica, druga je, ko je prijateljica, ki se je dolgo časa bojevala z rakom, potem pa so me nekega dne poklicali iz bolnice in rekli, da bi me rada videla, ker bi se rada poslovila. Ti dve zelo različni smrti sem na različna načina predelovala. Po babičnimi nenadni smrti sem še kakih deset let včasih dohitevala kakšno starejšo gospo, ker sem pomislila, da je to babica in potem sem se spomnila, da to ni tista babica, ker je babica že mrtva (nekako sem jo iskala v drugih ženskah). Pri prijateljici, ki me je hotela videti pred smrtjo, pa je bilo najhujši tisti del, ko je bilo treba iti od doma do bolnice. Ona pa je bila tam, mirna, čakala, da se od vseh poslovi in ko se je od vseh poslovila, je umrla. In ko zdaj naštevam, zelo me je prizadela smrt zelo dobrega prijatelja, ki ga je pred dvema letoma srčni infarkt pokosil pred zajtrkom, midva pa sva se srečala prejšnje popoldne. Moji so, naj potrkam, vsi zdravi. Če grem nazaj na mrtve: do sedaj so me zelo pretresle zgoraj omenjene smrti in po enem obdobju žalosti in nezainteresiranosti za zunanji svet (kar je normalna faza) lahko rečem samo naslednje: tisti ljudje, ki sem jih imela res rada, pa so mrtvi, so na nek način z mano. Babica je itak moj alter ego in moji sorodniki največ babičinih lastnosti vidijo prav meni (kar je meni velik kompliment). Moja prijateljica in prijatelj - kadarkoli se ju spomnim, se spomnim samo lepih, zabavnih, da na rečem antoloških trenutkov. In včasih jih grem obiskat na pokopališče. S svečko ali brez, da jim malo povem, kaj je novega. In po takem obisku vedno pride čez kaka dva dni rešitev na vprašanje, ki sem si ga pred tem že nekaj časa zastavljala. Mislim pa, da bi morali ljudje, ker smo popolnoma od-vajeni in ne-naučeni, kako se sprejema smrt, v fazi, ko smo zelo žalostni, ko nam kdo umre, bolj in več iskati strokovno pomoč, da se najbolj akutna faza prebrodi. Smrt namreč bolj kot tiste, ki odidejo, udari tiste, ki ostanejo. Vendelina jr.

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15821

17. okt 2007 15:32

In zato sama tako zelo cenim Hospic, združenje prostovoljcev, ki pomagajo umirajočim, predvsem pa svojcem, ki se po smrti bližnjega spopadajo z vsem, kar smet za seboj prinese. Oziroma pusti. Naš prijatelj, ki je ostal sam z dvema majhnima deklicama, je ženskam iz hospica neizmerno hvaležen, kako zelo so mu pomagale v času, ko se mu je zdelo, da ne bo mogel več dalje.

 

Ne spomnim se sicer kdo, a nekdo zelo znan je rekel: Če bi bil nesmrten, bi si izmislil smrt, da bi se znal veseliti življenja.

 

Mamamia

mamamia

tabina  

član od: 15.2.2005

sporočila: 474

17. okt 2007 15:42

Večina, ki se nas tukaj zbira nas je tistih, ki smo smrt gledali, ko je prihajali nasproti, že na enem drugem forumu. Zato se strinjam in sočustvujem z večino zgornjih postov. Pred kratkim mi je umrla babica, rak jo je premagal po enem letu. Večino otroštva, ki se ga spominjam, je prežetega s trenutki ob njej, bila mi je skoraj mama; na njo sem se oprla ob rojstvu svojih otrok. Ko je odšla, je bil najhujši občutek, da sem JAZ ostala BREZ NJE, brez občutka varnosti. Egoistično. Res, da je soočenje s smrtno diagnozo več kot boleče, zavedati se vsakič, ko vidiš človeka, da je morda zadnjič, celo neživljenjsko. Pa se slepiš, upaš... in upanje umre zadnje. Moje je trenutek pred tem. Ko sem tri dni sedela ob njeni smrtni postelji v bolnišnici, ko je tavala med tem in onim svetom, prežeta z morfijemin mi še zadnjič skušala NEKAJ povedati. Takrat skoraj nisem jokala, bodrila sem jo, da je naredila žepreveč, naj zaspi... ko so vsi drugi jokali, naj se drži, saj bo zmogla, njene utrujene oči so pa le zrle v prazno, v rešitev. Takrat sem želela, d aje smrt nekaj lažjega. O smrti nisem dramatizirala, napogrebu sem sama imela govor njej v poklon; povedala nekaj o njej, se od nje še zadnjič poslovila in v srcu verjela, da me sliši. Čeprav o svoji veri težko govorim, a v to, da bdi nekje nad mano verjamem.... Upanje umre zadnje. Sprejemanje smrti pa... želela bi, da bi sprejemala smrt kot zaključek enega naravnega ciklusa; želela, d abi to znala privgojiti svojim otrokom. V tem primeru mi to ni dobro uspelo; hči je po babičini smrti potrebovala psihologa, po štirih mesecih še zmeraj ob grobu potočim solze, ker je ni. In ja, obiskujem ga dvakrat tedensko. Sicer me prizadene veliko stvari, smrt znanega pevca, smrt mladeniča z motorjem... smrt, ki pušča bolečino zaradi krutosti, nenadnosti ali pa trpljenja v tistih, ki ostanejo. In ne poznam recepta, s katerim bi zaščitla sebe ali svoje otroke pred takšnim dojemanjem. Šestletna hči je prav ta teden rekla svojemu ljubemu dediju: "Dedi, ali mi obljubiš, da me boš, ko umreš, prišel pred spanjem pocartat, da bom lažje zaspala in te ne bom pogrešala. Tudi oma me pride...". Ne zdi se mi nič narobe z verovanjem, vsekakor pa želim, da ostanejo spomini, spoštovanje ter čim manj strahu... tabina

biba  

član od: 26.10.2004

sporočila: 542

17. okt 2007 15:43

Res dobra tema, moram povedati, da sem zelo jokala, že ko sem tole brala... Moj dedek in dve babice so umrli še preden sem se rodila. Tako da so bolj moji starši čutili to, še ko sta bila majhna. No drugi dedek pa je umrl ko sem bila stara 17 let. Zelo ga pogrešam, ni pa me zelo prizadelo saj vem da se je po dolgotrajni bolezni ( več kot 10 let ) rešil. Potem je umrl tetin mož. Zelo mlad. In pa kolegi in prijateljica v prometnih nesrečah (trije motor, ena avto). Sama se smrti ne bojim.. Vem da mi je usojena z rojstvom in vem da ko se bo to zgodilo bom srečna. Ker uživam v teh trenutki zdaj, ko sem. Vem da je svojcem ob smrti težko, vendar pa jo sama lepo sprejemam in nimam večjih težav. Najbrž te izkušnje naredijo takšnega... Mi pa ni všeč sedmina, gore rož ki jih nanesejo znanci in sorodniki. Bi bilo bolje, da se tisti denar da svojcem. biba

nektarina  

član od: 15.2.2006

sporočila: 901

17. okt 2007 16:18

smrt je nekaj hudega. če pa človek trpi zaradi bolezni in v muki čaka na odrešenje potem tudi ni fajn. spomnim se babice, bila je stara že kar nekaj let, hroma po eni strani ampak taka ukazovalna ženska. ne morem reči da je nisem marala ampak nisem pa komaj čakala da jo vidim. in potem so okoliščine nanesle tako da nisem šla na njen pogreb ker sem bila v drugi državi. takoj po prihodu v domovino sem šla na njen grob in se tam spekla s svečo na njenem grobu. to mi je bilo v opomin ker se nisem poslovila od nje. imam tudi opeklino na roki, znamenje ki še po desetih letih ni minilo in tudi ne bo. ko ga vidim pomislim nanjo in na to da bi morala iti na pogreb. potem je umrla sestrična, stara je bila 17 let. umrla je tragično v prometni nesreči. spomnim se samo tega da je bilo zelo mrzlo in da so vsi zelo jokali, še najbolj pa seveda njeni starši. pred leti je umrl moj dedek, moj zlati dedek. čeprav je bil zadnje mesece bolehen se ga spominjam kot čudovitega, nasmejanega in veselega človeka. in letos januarja je umrl še moj drugi dedek. njegova smrt me je najbolj prizadela. pogrešam ga. vsak dan pomislim na njega. novembra bi dopolnil 80 let. tolaži me le ta misel da je babica umrla že pred 18 leti in da je sedaj pri njej in da se imata lepo. bil je tako čudovit človek. spomnim se ko mi je razlagal o svojih potovanjih kje vse je delal. najbolj ponosen je bil na to, da je sodeloval pri gradnji prvih hotelov v portorožu. in jaz sem ponosna nanj. tako lepo, prisrčno se je nasmejal. in verjamem da ima še zdaj iskrice v očeh. umrl je ponoči, med spanjem je preprosto zaspal. mojima staršema je umrl prvi otrok, moj brat. bil je star nekaj mesecev. to je vse kar vem. starša nočeta govoriti o tem in to sprejmem. oče je bil pred tremi leti zelo bolan in zdravniki so rekli naj se pripravimo na najhujše. nikoli ne bom pozabila tuljenje moje mame da ne more živeti sama, brez njega. od takrat se bojim da bi kdorkoli od nas umrl. večkrat pomislim kako bi bilo če bi npr. moj dragi ali moja krščenca ali kdorkoli od bližnjih umrl. vendar e morem dolgo premišljavati in niti nočem. želim jih vse ob sebi. smrt je nekaj kar smrtno bolnega človeka odreši muk in je nekaj nejasnega za tistega ki je odšel kar tako, mlad in vesel. toda tudi takšni očitno morejo iti. takšna je usoda, takšna je odločitev. in so med angeli naši sorodniki, in je tam gregor in je tam lucciano in je tam toše in je tam... kdo ve kdo je naslednji nektarina

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15821

17. okt 2007 16:21

Zanimivo. Tudi jaz se ne bojim smrti. In sem mojim rekla: nobenih ceremonij, nobene tragedije. Naj mi poberejo vse organe, ki lahko še komu koristijo, naj ne žalujejo, moj pepel pa lahko nekam raztresejo. Ne želim nobenega govora, kaj šele kakšnega duhovnika. Tisti, ki se bodo hoteli, se me bodo tako ali tako spominjali po nečem drugem kot po pogrebu. Tako kot je rekla Veri: naj se me spomnijo s kakšno anegdoto, veliko jih je bilo v mojem življenju.

Ne vem, morda je to dobra popotnica otrokoma, že skoraj odraslima, če se mi prej zgodi smrt, kot morda pričakujemo. Sem bila pred dvema letoma na pragu smrti in smo se potem doma veliko pogovarjali, kaj če zadeva še ponovi in se ne bo tako srečno iztekla.

 

Sprejemam vse oblike žalovanja, poslavljanja  in iskanja tolažbe, ne maram pa odvečnih in patetičnih ceremonij ob slovesih. Eni so v tem mojstri. Mamamia

mamamia

kletka  

član od: 1.5.2007

sporočila: 151

17. okt 2007 16:39

Svoje videnje smrti lahko opišem na temelju izkušenj. Prej ali slej se vsi srečamo s tem dogodkom, žalostni smo, če nam umre muca, in prav je, da žalujemo, saj človeka pogrešamo in se še moramo navaditi na to, da ga več ni. V življenju sta me najbolj zaznamovali smrti staršev, saj sta odšla mnogo, mnogo prezgodaj. Mama je "zaspala", ko sem bila sredi osnovne šole, oče sedem let kasneje. Zdaj je od takrat minilo že kar nekaj let. Seveda ju pogrešam, a se hkrati zavedam, da je treba živeti naprej. Čeprav ju ni ob meni, imam občutek, da pazita name, na svojonajmlajšo. Rada bi jima povedala, da sem ju imela in ju še imam zelo rada; da smo si to premalokrat povedali in pokazali, ko sta bila še živa. Mama me ne more več naučiti stvari, ki jih mame učijo svoje hčerke, mi pa zato pošilja angele, ki to opravljajo namesto nje, tudi kulinarika in vsi, ki na njej sodelujete, ste med njimi. Bila je tako lepa ženska, tako po zunanjosti, še bolj pa po duši, in moja želja je, da bi bila vsaj približno podobna svoji Mami. Bila je Mama v najlepšem pomenu besede: dobrosrčna prijazna, razgledana, vse bi naredila za svoje otroke; po njej sem podedovala tudi poseben dar, na kar sem še posebej ponosna, saj s tem nosim v sebi del nje. Tudi oče me je naučil marsičesa, me podpiral, kolikor me je lahko in mi vcepil vrednote, za katere mu bom vedno hvaležna. Ker sta odšla tako zelo hitro, sem se naučila, da moramo ljudi, ki jih imamo radi, spoštovati in z njimi negovati odnos vsak dan, nima smisla kuhati zamer zaradi malenkosti (čeprav se nam na prvi pogled ne zdijo malenkosti), se kregati ali kako drugače brezpotrebno vplivati na slabe odnose. Tukaj in zdaj se imejmo radi, dokler nam je to dano, ko pa nas nekdo zapusti, pa je to le začasno, saj se bomo prej ali slej zopet srečali. Ko odidem na grob prižgat svečko, pogledam njune fotografije in ju prosim, naj še naprej pazita name in naj me usmerjata na moji poti. Potem jima pomežiknem in sem vesela, ker vem, da se nanju lahko zanesem, da nisem sama in da me v srcu objemata. Ko te dni žaluje nekaj milijonov ljudi, z njimi v mislih jokam tudi jaz, saj je med zvezde odšel veliko premlad in zelo dober človek. A zapustil je tudi veliko spominov in gotovo je ponosen na to, saj šele zares zdaj vidi, kako ga imajo ljudje radi, da ga cenijo kot človeka in ne le kot glasbenika. Vsak človek je nekaj posebnega in več, kot jih spustimo v svoje srce, večje bo naše srce. kletka

nektarina  

član od: 15.2.2006

sporočila: 901

17. okt 2007 16:48

kletka je napisal/a:
Ko odidem na grob prižgat svečko, pogledam njune fotografije in ju prosim, naj še naprej pazita name in naj me usmerjata na moji poti. Potem jima pomežiknem in sem vesela, ker vem, da se nanju lahko zanesem, da nisem sama in da me v srcu objemata. kletka
zanimivo. tudi jaz ko grem ko obema dedkoma in babicama na grob se v sebi, v duši nasmejim ko se spomim na njihov nasmeh, vidim iskrice v očeh, jima pomežiknem in jima nekako brez besed rečem da naj mi stojita ob strani. in ko imam težave pomislim na dedka in na to da mi stojijo ob strani. nektarina

lesnik  

član od: 9.10.2006

sporočila: 294

17. okt 2007 17:01

Odkar vem,kaj o smrti pravi Biblija, se je ne bojim več in mi je veliko lažje, če umre kdo od mojih bližnjih, ki sem jih poznala in imela rada. To je samo spanje brez sna. Po Bibliji je namreč smrt posledica izvirnega greha, a tudi poplača vse grehe, ki smo jih naredili med življenjem. Adam in Eva sta bila namreč ustvarjena popolna in jima ne bi bilo treba nikoli umreti, če bi ostala poslušna. Ker pa sta bila ustvarjena s svobodno voljo, sta se odločila za samostojno pot brez božjega vodstva, s tem pa sta tudi izgubila vse "ugodnosti",se pravi svoje popolno življenje in neumrljivost. In sta se morala znajti sama, da bi se onadva in njuni potomci morda nekoč nekaj naučili. In ker v udrtem pekaču za torto spečemo lahko samo torto,ki je posnetek pekača,smo nepopolnost podedovali tudi mi. Vendar pa je bog poskrbel za ustrezno odkupnino- Jezusa in od takrat imamo vsi možnost večnega življenja, pa ne v nebesih, kot si to marsikdo napačno tolmači, pač pa na Zemlji, ki bo počasi spet postala raj. Po Harmagedonu bo namreč vstajenje pravičnih in nepravičnih, vsi bodo imeli ponovno možnost spoznati, kakšno vodstvo ljudje potrebujemo, ker takrat več ne bo dileme. Skozi smo dali že vse možne človeške vlade in ureditve, pa nezadržno drvimo v propad skupaj z našo prelepo Zemljo. Zato se ne sekiram: če bom v redu in živela po zakonih, ki jih Biblija zahteva od mene, bom imela možnost še enkrat videti in živeti z vsemi, ki mi jih smrt zdaj predčasno vzame. In to večno. lesnik

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
malo za hecsijasaja
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti