Nasilje med mladoletniki

akim  

član od: 10.4.2007

sporočila: 141

17. maj 2007 21:53

nana1! Tudi sama imam 9.letnika, ki je pred dvema letoma doživel zlom zapestja, ker ga je starejši učenec brcnil. Ker "ni bilo" prič in je bila samo beseda proti besedi - moj je trdil, da ni storil nič, oni drugi pa, da mu je moj težil. Moj sin ni angelček, je normalen pubertetnik, ampak mu verjamem, da se ni zapletal z enim od večjih "problemov šole". Cilj ravnatelja je bil, da se zadeva pomete pod preprogo, saj bo oni čez nekaj mesecev zapustil šolo in bo potem mir. Saj veste, šola ne sme priti na slab glas. Jaz sem prišla v šoli, drugi starši pa ne, ker niso imeli časa. Ostalo je pri 6-tedenskem gipsu na desni roki in še bolečinam nekaj mesecev. Morda sem takrat podlegla svojemu sinu, ki me je prosil, da ne delam tragedije iz vsega. Danes ne bi več. Nisem naredila usluge svojemu otroku in vsem ostalim otrokom! Če bi vsi starši reagirali takoj, "na prvo žogo", verjamem, da bi bilo drugače. Primer mamamie to potrjuje. Še enkrat - danes obžalujem, da nisem zahtevala nobenega ukrepa. Upam, da sem ti pomagala pri odločitvi! akim

MALČICA  

član od: 8.6.2006

sporočila: 451

18. maj 2007 9:15

Vam še jaz povem. Moja hči je v devetem razredu, že septembra se je nanjo spravil sošolec in to verbalno, fizično in psihično. Tudi na spolno nadlegovanje je kazalo. Hči ga je tri mesece še nekako prenašala, ko pa jo je sredi pouka začel otipavati med nogami, se ji je utrgal film. Prvo ga je počila enkrat, a tovarišica ni odregirala. Nato pa ga je začela dobesedno mlatiti. Zaključek je bil tak, da sta oba odšla k psihologinji. In rezultat. Fant je bil nagajiv, hči pa se je nepravilno odzvala. Halo. Zato naj bi ona hodila k psihologinji, fant pa tega ni potreboval. Jaz sem ji to prepovedala, ker kazen naj bi dobil on, oziroma bi mogli učitelji že prej ukrepati. Malčica

bios  

član od: 3.3.2006

sporočila: 72

18. maj 2007 9:43

Že desetletja delam v šoli in moja sestra tudi. Vsa leta poslušam samo o otrokovih pravicah in nič o dolžnostih. Starši problematičnih otrok ali ne sodelujejo s šolo ali pa ga zagovarjajo. Sem zato, da se Problematičnim otrokom postavi in njihovim staršem postavijo jasne meje in določijo sankcije, če se teh ne bojo držali. O socialnih delavkah in šolskih svetovalni pa ne bi zgubljala besed. Dejstvo je, da se ti otroci (vedenjsko moteni) pred njimi spodobno vedejo, nikoli ji pa ne vidijo, kako se obnašajo v razredu. Če bi mojo nečakinjo kdo otipaval bi naredila pa tak kraval, da bi se me zapomnila ne samo šola, ravnatelj pač pa tudi center za socialno delo, ki so pa tudi"en poden". Ko se bomo začeli pogovarjati o pravicah delavnih in normalnih otrok in ne samo zagovarjati motenih, bo pa drugače. Menim, da imajo vsi pravico do normalnega pouka, ne pa, da se ves svet vrti okoli tako ali drugače"motenih". Če niso za v šolo, naj krampajo. bios

carli  

član od: 17.11.2006

sporočila: 59

18. maj 2007 10:05

S starši smo živeli v isti hiši kot sestra od moje mame z družino. Ko je moj bratranec šel v prvi razred osnovne šole (pred 20 leti) so se nanj spravili trije sošolci. Bil je bolj debeluškast in zelo mirne narave in zato tarča posmehov, ki so se stopnjevali v verbalno in nato fizično nasilje. Njegovi starši so ukrepali na vse mogoče načine, da bi to nasilje ustavili, pa ni bilo nič od tega. Če so mu že v šoli dali mir, so ga čakali na poti domov in se znesli nad njim. Sošolci mu seveda niso pomagali, ker so se bali, da bodo potem še sami bili žrtve nasilja. To je trajalo štiri leta, bratranec se je vse bolj zapiral vase, bil je osamljen, zagrenjen in v šoli je precej popustil. Z bratom, ki sva bila štiri leta starejša od njega, se nama je zelo smilil in tako sva se odločila ukrepati po svoje. Nekega dne je moj brat, s še petimi prijatelji, stopil pred te tri nasilneže in jim zagrozil, da v kolikor ga ne bojo pustili pri miru, bojo imeli opravka z njimi. Seveda so se pošteno prestrašili, saj so bili ti fantje dosti večji in močnejši od njih in tako je imel naš mali bratranec od tistega dne naprej mir. Začel je pridobivati na samozavesti in zrasel v veselega in pridnega fanta. In še danes nama je z bratom hvaležen, da sva mu pomagala. Strinjam se, da nasilje ni dobra rešitev, ampak včasih, ko vse drugo odpove, se izplača tudi to poizkusiti. carli

vilca_  

član od: 29.11.2006

sporočila: 9

18. maj 2007 11:39

Vesela sem, da moj otrok v šoli ni nikoli naletel na takšno učiteljico, ki misli tako, kot bios. Vas pozdravljam! vilca_

ati zlati  

član od: 24.11.2006

sporočila: 597

18. maj 2007 12:30

Je pa Bios navedla nekaj resnic,ki so vredne premisleka in nimajo nič skupnega z"veseljem"staršev. ati zlati

alexis  

član od: 30.5.2006

sporočila: 884

18. maj 2007 12:31

In kaj je bios napisala takšnega, da te je tako zmotilo? alexis

zvezdica55  

član od: 8.8.2006

sporočila: 555

18. maj 2007 14:13

Popolnoma se strinjam z bios! Bravo. Že pred par leti so otroci na mestnem otroškem parlamentu izrazili željo in potrebi po varovanju pred sošolci oz. sovrstniki, češ, da so ti preveč zaščiteni in da jim noben nič ne more (noče!). Povedali so, da ne obstajajo nobeni ukrepi, ki bi preprečevali nasilno vedenje v šolah, vsaj oni so to tako videli! Tako kot si odrasli želimo normalne delovne pogoje na svojem delovnem mestu, si jih tudi otroci želijo. Če je kar naprej nemir v razredu, če so ustrahovani, fizično in psihično, kako naj bodo potem uspešni. Ko je bil naš najmlajši v osnovni šoli pa smo se srečevali z drugim problemom, da učitelji niso ločili tistih, ki so bili problematični od tistih, ki so bili žrtve. Naš je bil velikokrat žrtev, ker je tih, miren, ne govori dosti, tako, da od njega nismo nikoli nič zvedeli. Sošolke pa so povedale, kako je bil on kaznovan, namesto sošolcev, ki so bili dejansko krivci. Ko smo se pogovarjali z razredničarko, pa je samo skomignila z rameni, češ, da se ni nič branil, ko ga je obtožila. Torej, tisti, ki so glasni, ki kar naprej govorijio o svojih pravicah in obtožujejo druge, so avtomatično nedolžni, tisti, ki pa je ustrahovan in se ne zna branit, pa je kriv!!! zvezdica55

vilca_  

član od: 29.11.2006

sporočila: 9

18. maj 2007 15:27

Draga Alexis! Pri bios me je zmotilo to, da je napisala (citiram): "O socialnih delavkah in šolski svetovalni pa ne bi izgubljala besed." (konec citata). Ker v začetku zapiše, da dela v šoli, domnevam, da je profesorica oz. učiteljica. Zelo slabo je, če imajo učitelji v šoli tako odklonilno mnenje o svetovalni službi. Menim, da je bistvo dobrega dela v šoli to, da vsi, učitelji, strokovne službe in starši delajo "z roko v roki". Če se pa že takoj na začetku vidi, da ena vpletena stran podcenjuje drugo (bios svet. službo), potem pa položaj seveda ni obvladljiv. To me je zmotilo pri pisanju bios. Z nekaterimi njenimi navedbami se strinjam. Zmoti me pa spet njen stavek na koncu - citiram: "Če niso za v šolo, naj krampajo" (konec citata). Spet ponavljam - kot delavka v šoli bi se morala takih izjav vzdržati - ali so fizični delavci manjvredni v primeri z izobraženimi? Vse vas lepo pozdravljam! vilca_

jernej  

član od: 30.8.2001

sporočila: 4876

18. maj 2007 16:00

carli je napisal/a:
S starši smo živeli v isti hiši kot sestra od moje mame z družino. Ko je moj bratranec šel v prvi razred osnovne šole (pred 20 leti) so se nanj spravili trije sošolci. Bil je bolj debeluškast in zelo mirne narave in zato tarča posmehov, ki so se stopnjevali v verbalno in nato fizično nasilje. Njegovi starši so ukrepali na vse mogoče načine, da bi to nasilje ustavili, pa ni bilo nič od tega. Če so mu že v šoli dali mir, so ga čakali na poti domov in se znesli nad njim. Sošolci mu seveda niso pomagali, ker so se bali, da bodo potem še sami bili žrtve nasilja. To je trajalo štiri leta, bratranec se je vse bolj zapiral vase, bil je osamljen, zagrenjen in v šoli je precej popustil. Z bratom, ki sva bila štiri leta starejša od njega, se nama je zelo smilil in tako sva se odločila ukrepati po svoje. Nekega dne je moj brat, s še petimi prijatelji, stopil pred te tri nasilneže in jim zagrozil, da v kolikor ga ne bojo pustili pri miru, bojo imeli opravka z njimi. Seveda so se pošteno prestrašili, saj so bili ti fantje dosti večji in močnejši od njih in tako je imel naš mali bratranec od tistega dne naprej mir. Začel je pridobivati na samozavesti in zrasel v veselega in pridnega fanta. In še danes nama je z bratom hvaležen, da sva mu pomagala. Strinjam se, da nasilje ni dobra rešitev, ampak včasih, ko vse drugo odpove, se izplača tudi to poizkusiti. carli
Seveda, včasih lepa beseda ne najde lepega mesta in je narobe tako učiti. Otroka dati na kakšen tečaj borilne veščine in ga naučiti, da naj bo prijazen in ne začenja. Ampak če ga kdo udari, naj udari nazaj. Pa se bo ob tem zdaj marsikdo zgražal. A dobro vem, da nasilnežev ne ustavijo ne razredničarke, ne mamice žrtve, ki prihajajo v šolo. Potem je samo slabše. Take ustavi le ena okrog ušes, ki je pa doma ne dobijo. Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

malo za hecsijasaja
Kaj jutri za kosilo?johana
Kaj danes za zajtrkMajda Marianne
MOJ vrtmalaga
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti