blogi

Kaj hočemo, vsega je enkrat konec

eno najpomembnejših vprašanj je tako danes kot že pred 10-imi leti še vedno na preži in mrcvari mojo nevednost... ali pač?

Tokrat o Kubi z druge strani, "od znotraj"; kako na avtocesti kupiti čebulo, sir in sadni žele ter in kako na ukaz policista v rent a car vzeti sopotnico

Prvi zapis o Kubi se je v mojem popotniškem dnevniku znašel leta 1999. Štirje dnevi Havane so bili dovolj, da me je osvojila, tako zelo, da smo tja šli še dvakrat. Spoznat še kaj drugega kot Havano. Potovanja, vredna ponovitve.

Milijoni zvezd na nebu, taborni ogenj, ki presketa, vesela družba ob ognju in eksotični koktejl...kaj si človek sploh še lahko zaželi več?

Filipini so dežela, ki te ne pusti hladnega in brez dvoma se za vedno spremeni nekaj v tebi. Očarajo te počasi in se ti zalezejo globoko pod kožo.

K pisanju bloga me je spodbudila (še ena) pošiljka iz Hong Konga. Prispela je po skoraj 3 tednih od dneva naročanja, kar je včasih fino, saj pride, ko najmanj pričakuješ in je že pravo presenečenje.

Zelje, ki ga uživamo v vseh letnih časih, je eno najstarejših vrtnin na svetu. Že rimljani so ga cenili kot zdravilo za veliko bolezni.

Njegovo veličanstvo plašč. To je tisti kos, ki je v funkciji dobrih pet mesecev. In zato je treba izbrati tak kos, ki ga bomo v začetku marca še zmogli obleči, pa se nam vse skupaj ne bo že presedalo.

Verde que te quiero verde. Verde viento. Verdes ramas. (Zeleno, ki te hočem zeleno. Zelen veter. Zelene veje, Gradnikov prevod Lorcove Mesečeve romanse)

Nadaljujemo tam, kjer smo v prejšnjem blogu ostali, sledita pa dve uporabni lekciji iz stiliranja.

gremo s hribov v mesta