Božično-novoletni minimalizem?

Več prostora za vzdušje. Veliko ljudi dandanes kar tekmuje, kdo bo imel več, bolje in svetleje okrašen dom, praznično mizo, kako bodo vse to delili na spletu in koliko bodo za vse skupaj zapravili. Nadvse pomembno je, da podarimo darila, ki se vsaj navzven zdijo čim prestižnejša in radi prejmemo dragocene poklone (saj čemu pa smo sicer podarili tako drago darilo, če v zameno dobimo par nogavic?!), pri tem pa vso energijo vlagamo v to, da se vedemo 'praznično', da se postavljamo po robu stresu, skrbem in melanholiji, ki mnoge od nas preveva v tem obdobju.

Tisti srečneži, ki ste ohranili otroško brezskrbnost praznikov - da bi jo le obdržali za vselej! Sama opažam, da imam vse manj rada obdobje od novembra do januarja, saj je prepolno vsega - akcij, popustov, dobrodelnosti (zakaj le decembra, mar so ljudje potrebni pomoči le takrat, maja pa dobrodelne akcije niso tako potrebne?), lučk, kičastega okrasja po ameriškem vzoru, zafnanih peciv, 'samo zate' darilnih setov ... Mar potrebujemo vse to? Še vedno (ali pa prav zaradi zgoraj omenjenega) so prazniki za večino pravzaprav izvor največjega stresa v letu. Najprej je treba že nekaj mesecev vnaprej razmisliti, kako bomo zaslužili ves denar, ki ga bomo potrošili za okras, darila, izlete, večerje, oblačila in zabave. Nato ves november poslušamo, da prihaja veseli december, 1. decembra pa se začne neusmiljeno bombardiranje s komercialnim 'prazničnim vzdušjem' - praznično manijo, ki nas iz krempljev izpusti šele sredi januarja, takrat pa smo čisto panični, saj je potrebno vse okraske pospraviti, neželena darila zavreči ali 'pospraviti za reciklažo', ovrednotiti finančno škodo in jo v naslednjih nekaj mesecih odpraviti, da o novopridobljenih kilogramih, ki bi jih radi odslovili, niti ne izgubljamo besed. Precej naporno, pravzaprav. In nobenega pravega zadovoljstva na vidiku.

Torej, kaj če bi se osredotočili na to, kaj od praznikov zares pričakujemo, kaj si želimo? Če bi poskusili napraviti prostor za vse lepo, kar bi radi doživeli?

Sama spadam med tiste, ki pogrešajo svoje otroško doživetje praznikov kot čarobnega časa, ko smemo početi, karkoli nas veseli - obiskati prijatelje, se počutiti prijetno, toplo, sproščeno in hkrati pričakujoče, ko, resnici na ljubo, želimo tudi dobivati in si privoščiti marsikaj, česar si sicer ne bi. Sem tudi ena izmed tistih, ki radi pečejo, ustvarjajo, krasijo prostore in predmete in imajo nadvse radi priložnost, da vse to hkrati pride do izraza.

Zato sem se letos (s strinjanjem mojih staršev) odločila za minimalistične praznike. Morda tisti, ki ste seznanjeni s filozofijo ali pa ste na spletu pravkar poguglali besedo minimalizem, sedaj zavijate z očmi, češ, trapa pač ne ve o čem sploh piše, vendar mi je tako imenovanje pač všeč in se nanaša na manj materialnega. To pomeni, da sem se letos odrekla pretiranemu krancljanju s kupljenimi okraski in se raje posvetila izdelavi in okraševanju s srcem in od srca.

Adventni venček sicer ni nikdar tisti plastičen iz trgovine, vendar je navadno bogat - košat obroč iz tisinih vejic, ozaljšan z zlatimi storži in rdečimi kroglicami. Letos ga sestavljajo štirje kozarci za vlaganje, ozaljšani s tehniko decoupage in povezani z zlato žico, na katero sem kar tako, po trenutnem navdihu, navesila še par rdečih steklenih kroglic za nekaj razgibanosti. V centru kraljuje zlato pobarvan oreh, ki počiva na gnezdecu iz rafije - preprosto in toplo. Ker imamo radi vesele plamenčke, so v kozarcih čajne svečke, da jih lahko po potrebi zamenjamo ko dogorijo, ne da bi morali razdreti venec. Ob venčku imajo sestanek trije navihani angelčki, ki pazijo, da ne bi pozabili vsako nedeljo pravočasno prižgati nove svečke.

Ker je vsako leto veliko dela s pospravljanjem novoletne smrečice in ker naša dnevna soba pravzaprav ni zelo prostorna ter zaradi preveč okrasja postane utesnjujoča, sem se odločila božično okrasiti kar domači kaktus! Napravila sem girlando iz ostankov steklenih perlic in niti ter zlatih laskov, ki so se valjali po omari in priznati moram, da ko nanj posije sonce, niti malo ne potrebuje novoletnih lučk.

Seveda ne sme manjkati z ljubeznijo doma pečenih dobrot. Ravnokar se pripravljam na peko začimbnih keksov, katerih naloga je (poleg tega, da so izjemno okusni), da nosijo okras iz beljakove glazure. Ni lepšega od okraševanja božičnih keksov najrazličnejših oblik medtem ko mislim na tiste, ki jih bom z njimi razveselila.

Lepa ideja so tudi pletene prevleke za skodelice: s poljubnim vzorcem iz volne ali drugih materialov spletemo pas, ki je malo ožji od višine skodelice in dovolj dolg, da ga lahko ovijemo okoli nje. Da bo prevleka pralna, poskrbijo izbrani okrasni gumbi na enem in zanke na drugem koncu prevleke za lonček. Tako bomo lahko tudi v najhladnejših dneh dolgo uživali ob toplem čaju.

Pomen praznikov ni v tem, da svoje okolje zapolnimo s čimveč kiča in se ženemo za ugodnimi nakupi, ki so sami sebi namen. Pomembneje je, da zmoremo biti toliko zmerni, da si pozornosti ne odvrnemo od zadovoljstva, s skaterim naj bi nas praznično vzdušje navdajalo. Čeprav naj se letos odrečemo kiču, to vsekakor ne pomeni, da ne smemo ozaljšati svojih bivalnih prostorov. Spomnimo se le, da je cilj okraševanja ustvarjati prijetno toplo vzdušje, ne pa zadušljivo okičano zmešnjavo. Ravno tako smisel druženja in zabav ne bi smel biti prepričevanje povabljenih v naše nadpovprečno premoženje in skrb za pretirano okraševanje, pač pa nudenje gostom in sebi kar najbolj sproščujočega okolja za spontano druženje. Če na obisk pridejo sorodniki in prijatelji, torej ljudje, ki jih poznamo, bi morali že vedeti, kaj je smiselno pripraviti, da bodo povabljeni znali ceniti, obenem pa moramo v mislih ohraniti dejstvo, da nam pred njimi ni potrebno ničesar dokazovati.

Za konec vsem bralcem, ki so ostali z menoj do konca sestavka, želim čimbolj sproščene in izpolnjujoče praznike. Uredite si jih tako, da boste vi in vaši bližnji v njih lahko uživali.