Pot pod kolesa 7

Provansa, Apt

blog: potovanja / Evropa, avtor: elaphus 

Romantična, lenobna vožnja skozi Provanso, ogled muzeja sivke

Sreda, 2. 5. 2018 – Vstali smo »zgodaj« - ob osmih, pospravili sobo, ki je bila naš »dom« dobre tri dni, nabasali avto in se odpeljali z desetminutno zamudo (glede na moje plane).

 V načrtu nismo imeli kaj prida, nakupovanje in ogled muzeja sivke, ki sva se ga oba z drugim sopotnikom zelo veselila (Ognjič je ugotovila, da prvi sopotnik nema prava glasanja – no, to ni čisto res, njega bolj od dračja in šavja ter živali zanima tehnika in včasih pride krepko na svoj račun, jaz pa takrat pač potegnem ta kratko. To samo v vednost, če bi še kateri prišlo na misel, da bi ga objokovala. Drugega sopotnika zanima vse. Hvalabogu – ali pa tudi ne ;-) ).

Drugi sopotnik je povedal naslov napačnega Leclerca, prvemu so šli zato lasje pokonci (dobro, da sem ga en teden prej ostrigla), končno pa smo le našli pravega Edija. Ker je bilo v prtljažniku nič (0) prostora, sva se oba z drugim sopotnikom držala zelo nazaj. Ampak sem pa kupila stekleničko arome zvezdastega janeža in zajeten kos sira (aha, nisem pojasnila – vračamo se že domov preko Francije, oziroma pokrajine Provanse).

Kmalu po »zapravljanju časa in denarja« (po besedah prvega sopotnika) smo zavili z avtoceste  in nadaljevali vožnjo po vaških cestah Provanse. To morebiti zveni nekoliko pesniško, ampak je bilo res. Pokrajina je slikovita, prav tako, kot marsikje pri nas v Sloveniji, ne več, ne manj.

Med vožnjo smo sicer naleteli tudi na polja sivke, ampak, ker še ni cvetela, pač pa je bila dolgočasno zelena :-P, na nas ni naredila pretresljivega vtisa.

Siva stavba muzeja, do katere smo se pripeljali po mnogih ovinkih, ni obetala prav nič vijoličastega, ko pa smo vstopili, se je  stvar spremenila. Vijolične stene, v zraku prijeten, topel vonj sivke, ki mi je tako zelo všeč. Vstopnina je bila razumna, pet evrov in tako sem upala, da bodo take tudi cene v trgovinici. No, niso bile. Pa o tem kasneje.

Najprej malce o sivki (ne morem iz svoje učiteljske kože, se opravičujem):  poznamo tri tipe oz. sorte industrijske sivke (ki jih gojijo v Provansi): pravo (Lavandula angustifolia), širokolistno oz. ostro oz. koničasto (L. latifolia) in lavandin – hibrid (L. hybrida). Ta, zadnji, je seveda sterilen in lahko ga razmnožujemo samo s potaknjenci. Meni je ljubši kot prava sivka, ker ima močnejši vonj. Ko sem to omenila vodički v muzeju, me je pomilovalno pogledala – češ, zame res ni rešitve, če sem tako trapasta. (V vonju lavandina naj bi prevladovala kafra – no, meni se ne zdi). Sploh Provansalci (vsaj tisti, ki sem jih srečala v muzeju) pravo sivko povzdigujejo v nebo. Naj bi pomirjala, odpravljala glavobol, zdravila angino, pomirjala srbenje po pikih žuželk in še sto drugih ugodnosti. Nasprotno pa je lavandin pravi vrag: razburja, od njega boli glava, olje lahko povzroči razdraženje kože in podobne neprijetnosti.Verjetno sem med to razlago vodičke začela grdo gledati, ker je kmalu utihnila.

No, uspela je razložiti še nekaj stvari o hvaljeni pravi sivki: raste na suhi zemlji Provanse na višini okrog 800 metrov nad maorjem. Je precej majhna rastlina, in na peclju, ki je nerazvejan, je le eno socvetje (lavandin ima tri - steblo je vilasto razcepljeno). Razmnožuje se lahko s semeni ali s potaknjenci – semena ne prodajajo, ker hočejo ohraniti monopol. Hja, pa tak monopol – vsako poletje naberem na moji sivki nekaj črnih, drobčkanih semen.

Za en liter olja rabijo 130 kg cvetov. Na enem hektarju pridelajo tako okrog 25 litrov eteričnega olja.

Samo, prava, žlahtna, oh in sploh sivka gor ali dol, meni še vedno olje od lavandina (hibrida – bastarda, ne pozabite!) lepše diši. Pri tem za en liter olja rabimo »samo« okrog 40 kg cvetov.

Predvajali so nam film o predelavi sivke. Vse poteka strojno (v modernih časih), včasih so trgali, želi, kakor že hočete, ročno. In bili precej odvisni od vremena. No, to so tudi dandanes, kakor pač vse kmetijstvo.

Na poti skozi muzej sem občudovala ogromne bakrene destilacijske kotle, nalepke, ki so jih lepili na stekleničke s parfumi, toaletnimi vodicami in podobnim, modelčke za milo, makete nekdanjih prodajaln, seme sivke v trebušasti steklenički (jaka muda!), posušene šopke prave sivke, lahko smo primerjali vonj olja prave in ostre sivke ter lavandina. Uganite (pa ne velja uganit prvič), kateri mi je bil najbolj všeč.

Muzej se zaključi, s čim drugim kot s trgovinico, v kateri prodajajo kreme, mazila, olja, mila in še desetine drugih kozmetičnih izdelkov iz prave sivke. Iz lavandina ne, toliko, da veste. Bi bilo preveč poceni. Cene izdelkov so šle sicer v nebo, sem si pa privoščila deset ml olja prave sivke za petnajst evrov in žajfo (da ne bom umazana) za pet evrov. Koneckoncev, za to potovanje smo varčevali več kot pol leta (gl. prvi zapis).

Pa naj bo dovolj o sivki. Spet smo spravili pot pod kolesa in kmalu prispeli v Apt. Prvi sopotnik je bil tukaj pred triinštiridesetimi leti s šolo. Tega dne ni obujal spominov (je padla že noč), jih je pa naslednjega dne toliko bolj.

Hotelček je bil čist, postelja trda, kot se spodobi, odeje debele (je bilo kar pasje mrzlo) in, kar je najpomembnejše – voda vroča in kalorifer v kopalnici.

Na večerjo smo odšli v eno vaško gostilnico (na »vhodu« v Apt piše, da je to vas in ne mesto), kjer sem pojedla odlično pico in popila nekaj še bolj odličnega rdečega vina z žametnim okusom. Prav zares je bil žameten. Prvemu sopotniku še zdaj ne gre v glavo, da tam pijejo zraven pice vino in ne piva. Še bolj nenavadno in navdušujoče se mu pa zdi odkritje, da gresta pica in vino zelo lepo skupaj.

Po večerji – saj veste – gledanje pod kožo.

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

naor  

kuha že od: 4.3.2010

Št. objav: 7767

Objavljeno 22.1.2019 ob 19:45

Zelo vesel

Elaphus, prav odlično se tole bere.

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
malo za hecmišzmoke
Kaj danes za zajtrkMajda Marianne
MOJ vrtmalaga
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti